Darka Zvonar Predan
Kdor uživa v grenko-zabavni dramatiki Yasmine Reza, francoske pisateljice, ki si je spričo bravuroznosti, s katero popisuje tegobe svojih sodobnikov, prislužila nič manj kot oznako novodobni Moliere, bo gotovo na dušek prebral tudi njen roman Babilon. Odložil ga bo potešen, saj je avtorica v njem zvesta sebi kot dramatičarki in svoji gledališki pisavi. Vse je tu, kar po pričakovanju mora biti: inteligentni humor, prežet s ščepcem cinizma in družbene kritike, smisel za popisovanje absurdnih vsakdanjih situacij, dinamični dialogi, predvsem pa tipični “rezovski” junaki, dobro stoječi pripadniki višjega oziroma srednjega sloja, intelektualci, ki za krinko samozavesti in civiliziranosti skrivajo vsak svoje šibke točke in strahove, ne zavedajoč se, kako malo je treba, da se poruši jez in pride do katastrofe. Včasih je epilog “zgolj” brezobzirni konflikt, ki meji na pravo pravcato vojno med posamezniki (kot na primer v Bogu masakra), drugič pa, vsaj v Babilonu je tako, nič več in nič manj kot uboj, zaradi česar lahko berete knjigo tudi kot psihološko kriminalko, ki pa seveda še zdaleč ni samo to.
Kdor se bliža pragu v starost, mu bo najbrž še posebno blizu pripovedovalka zgodbe, 62-letna Francozinja, predstavnica urbanega srednjega sloja, zaposlena na Pasteurjevem inštitutu. “Moj poklic patentne inženirke nikomur nič ne pove, sama pa se ga tudi ne trudim več opisovati, da bi se zdel zanimiv,” opiše svoje delo. Že dolgo živi z možem in z njim ji je prav lepo. No, če smo natančni, mu celo malo očita, da jo ima tako brezpogojno rad. Ko se v življenju njene ločene sestre pojavi potetoviran ljubimec z bičem, pa jo prešine, da med njo in možem ni več kemije: “Je sploh kdaj bila? Precej klavrn življenjski izplen! Sem kot tista jelka iz Andersenove pravljice. Več čas si je želela, da bi se ji zgodilo kaj bolj vznemirljivega, kaj bolj opojnega.” Toda ko priredi kar tako, v čast nastopu pomladi, domačo zabavo in nanjo povabi poleg prijateljev in sorodnikov tudi sosedski par iz nadstropja više, bi se težko pritožila, da se ta ne izteče vznemirljivo. Tihi, zadržani Jean-Lino, prodajalec bele tehnike, mož od energije prekipevajoče novodobne terapevtke in pevke Lydie, se na zabavi ob spodbujanju gostov razživi in se ponorčuje iz obsedenosti svoje žene z zdravim življenjem ljudi in živali. Njun na videz nedolžni prepir se kasneje za domačimi štirimi stenami konča tako, da mož ženo zadavi, v kriminalno dejanje pa se vplete tudi pripovedovalka, gostiteljica zabave, ki ob podoživljanju te tragične zgodbe vključuje v dogajanje svoje asociacije, spomine in razmišljanja o preteklosti in sedanjosti pa tudi o svojih gostih in drugih bližnjih. Seveda vse to na način, ki dokazuje, da je pripovedovalki vdihnila življenje mojstrska pisateljska roka.
