(O KNJIGI) Z znanjem do zvezd

Štirinajst osemtisočakov je na svetu, slovenski alpinisti so stali na vrhovih vseh. Petnajstega so postavili sami - šolo za nepalske gorske vodnike. Za petnajstega osemtisočaka je ta poseben himalajski dosežek, ki je najbrž tudi v svetovnem merilu brez primere, v svojem prispevku v tej bogati in s številnimi fotografijami in drugim slikovnim gradivom ter z dokumentacijo in podatki opremljeni dvojezični monografiji, delu številnih avtorjev, označil zgodovinar dr. Peter Mikša.

Šola v Manangu pod Anapurnami je bila ustanovljena in zgrajena leta 1979 na pobudo Aleša Kunaverja, kreatorja slovenskih uspehov v Himalaji v začetnem obdobju, ki so pomenili dokončen prodor slovenskega alpinizma v svetovni vrh. Kunaver se je zavedal tudi odgovornosti do nepalskih domačinov, ki so nepogrešljivi na vsaki himalajski odpravi, zato se je v znak hvaležnosti odločil postaviti šolo, v kateri so domačini v minulih desetletji iz bosonogih nosačev napredovali do gorskih vodnikov, mnogi so celo vrhunski alpinisti. Med prvopristopniki, ki jim je 16. januarja 2021 uspel zgodovinski podvig, prvi zimski vzpon na K2, drugi najvišji vrh na svetu, je bila polovica nekdanjih tečajnikov slovenske šole v Manangu.

Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je zapisala, da je ta knjiga izšla namesto spomenika vsem, ki so sodelovali pri tem mednarodnem humanitarnem projektu, ki je trajal kar 40 let. Prostovoljno, iz dobre volje in za boljše življenje sočloveka. Mnogi od udeležencev, slovenski inštruktorji in zdravniki, pa tudi nekateri nepalski "šolarji", so za knjigo, ki vsebuje tudi zapise pokojnega Aleša Kunaverja in njegove vdove Dušice, prispevali svoje spomine na Manang. Vsak v svojem slogu, na svoj način, kot jih doživljal in ubesedil sam. Iz vsakega zapisa pa je razvidno, da so to delali s srcem. Ali, kot je zapisal Bojan Pollak, dolgoletni vodja šole: "Ta šola ni samo uposabljanje, prenos znanja in izkušenj. To je res neke vrste poslanstvo, ki se ga človek lahko zave šele čez nekaj časa."