Za kulturo potrošništva so značilni življenje v dolgovih, bančni potrošniški krediti, gradnja novih in vedno večjih nakupovalnih središč tako v prestolnici kot v drugih koncih države. Postali smo potrošniška družba v pravem pomenu besede. Gre za sklop družbenih, ekonomskih in kulturnih trendov, ki se vežejo na prakse, modele in politike porabe, ki nenehno mutirajo.
Treba je poudariti, da ne gre za nov pojav, saj se je kultura potrošništva skozi zgodovino kazala skozi različne forme in rituale ljudi. V literaturi ne obstaja konsenz o točnem datumu pojava oziroma nastanka potrošništva. Njegove današnje forme in rituali najbolj spominjajo na nekaj, kar se je na Zahodu rodilo v drugi polovici 20. stoletja. Čeprav o potrošništvu najpogosteje govorimo v kontekstu kapitalističnih sistemov, je treba poudariti, da nekdanje socialistične države niso bile popolnoma antipotrošniške, četudi je šlo za režime, ki so prisegali na drugačno retoriko s ciljem ideološkega agitpropa in poveličevanja moralne superiornosti socialističnega človeka.
Tega naj bi vodile racionalne potrebe in ne nekontroliran potrošniški hedonizem in zahodna kapitalistična dekadenca. Najboljši primer je vsekakor socialistična Jugoslavija, ki je bila v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih v veliki meri potrošniška družba.
Izpodrinjena delovna etika
Kulturo potrošništva bi lahko definirali kot kompleksen tip ideologije, ki v sebi združuje ekonomsko, politično in družbenokulturno paradigmo. Gre za ideologijo, ki presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v praktično vse pore družbenega življenja, predvsem v kulturo, s čimer postaja temelj življenja v sodobni družbi. Življenjski stil in socialno razlikovanje v družbah, kjer so zagotovljene svoboščine individualnega delovanja, vplivata na to, da se družbene skupine delijo glede na način vedenja, ki je v veliki meri zasidran v prakse in navade potrošništva. Sistem kapitalistične proizvodnje in njegova potrošniška etika sta popolnoma izpodrinila delovno etiko, kar pomeni, da ko govorimo o kulturi potrošništva, govorimo o konceptu, ki je odločilen za razumevanje delovanja sodobne družbe.
Politične tekme v osnovi ne potekajo po načelu, kdo je kdo in kaj je v času mandata dosegel. To, kar zares šteje, je uprizarjanje uspešnosti
Sprejemanje istih sporočil
Gremo v politiko. Propaganda katerekoli vrste – naj bo politična, vojna ali potrošniška –, v katero vključujemo oglase kot izum 20. stoletja, je bila pogoj za pojav množice kot širšega potrošniškega telesa oziroma esence javne sfere. Množica izbira ljudi na oblast in v institucije, je glavni javni potrošnik blaga in storitev, za množico dela industrija. Gre za ogromno neidentificirano skupino posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer, razen s tem, da sprejemajo ista sporočila. Ulični prodajalec prodaja blago, namenjeno trgu, in se ponuja anonimnim posameznikom. Blago, ki ga prodaja, je prilagojeno posameznikovim željam in reakcijam, ki so dobro znane. Televizijski voditelj pošilja sporočila milijonom neznanih posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer drugim kot s sporočili, katerim so izpostavljeni. Množica kot taka je sama po sebi pasivna in atomizirana.
Oglaševalske kampanje globalnih korporacij vsiljujejo kulturo potrošništva kot paradigmo uspešnega življenja (sreče)
Fenomenologija zapeljevanja
Takšno razmerje med potrošnikom in blagom izhaja iz neskladja v odnosu med izmenjavo in uporabno vrednostjo blaga v industrijski civilizaciji. Enako velja tudi za razmerje med stvarnim ciljem, ki ga politiki želijo uresničiti zase in za svojo stranko, ter obljubami, ki jih politiki ponujajo množici, ko jo nagovarjajo, da jih podpre na volitvah v demagoškem političnem govoru. Fenomenologija zapeljevanja je v obeh primerih enaka. Polje politične bitke se tako ponuja kot trg, politik pa kot nekdo, ki ponuja sebe ali svoj program. Ampak politiki v glavnem niso izbrani na podlagi svojega programa ali rezultatov, ki so jih dosegli med mandatom. Celo tisti, ki so uspešni, ne bodo izbrani, če se v času kampanje pred televizijskimi kamerami ne predstavijo v najboljši luči. To pomeni, da politične tekme v osnovi ne potekajo po načelu, kdo je kdo in kaj je v času mandata dosegel. To, kar zares šteje, je uprizarjanje uspešnosti. Zato se morajo politiki v bolj ali manj rednih intervalih pojavljati pred volivci, da so lahko izbrani. To, da se politiki, ki bodo izbrani, volivcem ponujajo v najboljši luči, je lahko slabost demokracije, v kateri živimo, je pa obenem tudi njeno osnovno načelo. V politiki nikoli ne gre za dokazovanje in razumevanje stališč, ampak za njihovo vsiljevanje. Cilj je na silo prodreti v um volivca, da bi se tja vsililo neko stališče ali vedenje, pri čemer se volivec ne zaveda tega nasilnega dejanja. Potrošniška kultura par excellence.
Celo tisti, ki so uspešni, ne bodo izbrani, če se v času kampanje pred televizijskimi kamerami ne predstavijo v najboljši luči
Elementi vsemogočnosti
Politiki v volilnih kampanjah oskrbujejo volivce z izbranimi informacijami, na podlagi katerih ti na koncu sprejmejo odločitev, komu bodo zaupali svoj glas. Politiki se zato trudijo, da ustvarijo takšne pogoje, da v volilnih kampanjah lahko govorijo le o izbranih temah, pri katerih imajo prednost pred politično konkurenco. Zato govorijo o svojih pozitivnih lastnostih, ki jim nemalokrat pripisujejo elemente vsemogočnosti.
Podobno kot oglasi, ki preko časopisov, radia, televizije, obcestnih panojev, internetnih strani ali socialnih omrežij permanentno nagovarjajo potrošnike.
Gre za fikcijo, ki jo dodatno potencirajo agresivne oglaševalske kampanje, ki nam preko subtilnih mehanizmov prepričevanja prodajajo vse - od pralnih praškov do predsednika države
