O sindikatih in sindikalizmu: Delo, ki se nikoli ne konča

Aja, to so tisti, ki konec leta talajo ozimnico. To so tisti, ki se mastijo s plačami delavcev. Tisti, ki vozijo jahte, imajo uberlimuzine v voznem parku. Tisti relikt komunizma. Tisti. Saj veste … sindikalisti. Pred že kar nekaj leti sem se pogovarjal z izkušenim sindikalistom. Razlagal mi je, kako je delal dneve in noči, skakal po terenu tedne in tedne, mesece in mesece, leta in leta. In se utrudil. Izdalo ga je zdravje. Nato ga je zdravje izdalo še bolj. In potem si predstavljam, da ta izkušeni sindikalist bere te bedarije o sindikatih. Kot skladišču ozimnice. Kot vstopnici za udobno življenje delavske aristokracije. Na človeka, ki je skoraj dobesedno dal svoje življenje sindikalnemu gibanju, se spravi nevidna strahopetna spletna gmota stereotipov.

In spoznal sem jih veliko. Izkušenih sindikalistov, ki so skoraj dali življenje sindikalnemu gibanju. A kaj, ko živimo v času hipnih javnih impulzov, ki se imajo možnost deliti, cepiti, razmnoževati, ustvarjati in voditi mnenja. In če nisi skočil na vlak teh impulzov, je to krovni dokaz, da te pač ni. In če te na tem ponorelem vlaku spletnih impulzov ni, je to krovni dokaz, da pač ne delaš. Če hočemo govoriti in pisati o sindikatih, moramo torej govoriti in pisati o perspektivi in o ljudeh, ki so sindikat, torej o sindikalistih. Od kod se gleda sindikate, z vidika strukture ali ljudi, ki tvorijo/sooblikujejo to strukturo? Sindikalisti so ljudje. Ki govorijo z ljudmi. Ki dvigujejo telefon. Kličejo. Poslušajo. Rešujejo. Se prebijajo skozi člene, dopise, spise, naroke, odgovore, administracijo. Iz dneva v dan. Vsak dan. A to pač ni na FB ali na IG.

Ja. Z vidika današnjih zakonitosti hiperproduktivnosti in hiperprezentivnosti je analogno sindikalno delo – dolgočasno. Itak je bolj zanimivo delo skrbnika digitalnih, socialnih omrežij ali kako se že temu reče, kajne? Ampak nekdo se ukvarja s trdo delavsko realnostjo izza te množične fikcije, ki si jo vsak dan prodajamo. In to so tisti. Dolgočasni sindikalisti. Ki pokličejo delodajalca in mu z mirnim glasom rečejo – plačaj ali tožba. Ki se trdo pogajajo za boljše pogoje dela. Ne verjameš? Kdaj si pa ti nazadnje šel do šefa in mu kaj rekel glede delovnih pogojev? Mu glede tega poslal elektronsko sporočilo? Ali se pač raje greš z njim veseli vikend timbildinga in o tem na FB deliš fotke? Saj veš, mi smo družina, pa te bedarije.

Kot že jasno vidiš, absolutno ne prenašam tega praznega spletnega navijaštva, ki lahko tudi marsikateremu sindikalistu in sindikalistki povzroči konkretno škodo, če ne drugega, mu oziroma ji zbije motivacijo za delo. Kar pa je osnova za sindikalno delo. Kaj je zdaj kar naenkrat zločin, če sindikalist, ki vsak dan teka od firme do firme, ne obvlada osebnega PR-ja?

Ne me pa imeti za vernika, ki za vsako ceno brani sindikalno vero. Kajti takšno gledanje lahko marsikaj prekrije. Recimo to, da ne moreš vsega rešiti z eno magično besedo, ki je tudi med sindikati zelo popularna. Ta beseda je organiziranje. Ne moreš krepiti delavske zavesti (zgolj) s ponavljanjem nuje po organiziranju. Kajti pri sindikalnem gibanju ne sme iti zgolj za zbiranje množične delavske mase, s katero ustvarjaš pritisk na politične odločevalce. Ne. Osnova sindikalnega gibanja mora biti delavec, ki ve, kakšne pravice ima, in ki ve, kako jih lahko pridobi, uporabi in zaščiti. In osnova te osnove je informiranje. Informiranje. Informiranje. Tukaj mora vedno znova trdno stati sindikat. In to informiranje mora biti v čim večji meri direktno. Osebno. In potem je tukaj še delavska samozavest. Če se kršijo pravice, se mora ukrepati. Pika. Formula je torej naslednja: več ko je delavskega informiranja, več je delavske samozavesti. Več ko je delavske samozavesti, več je delavske solidarnosti. Več ko je delavske solidarnosti, več je delavskega organiziranja. Tukaj ni bližnjic. In tukaj je pred sindikati še veliko dela. Ki se pravzaprav nikoli ne konča. Niti se ne sme končati. Manj letakov, sloganov in plakatov ter več direktnega informiranja. Pri čemer pa je izjemno pomembno, da se to delo nadaljuje skozi generacije. In tukaj vidim nevarnost. Kajti nabiranje in prenos sindikalnega znanja je hrbtenica učinkovitega terenskega sindikalnega dela. In prav tukaj morajo sindikati izjemno paziti. Ker so prav tukaj zelo ranljivi. Kaj namreč sledi izgorelemu sindikalnemu aktivistu, ki za sabo pusti zdravje in luknjo, v katero nihče noče stopiti? Te luknje absolutno ne more nadomestiti noben FB-profil in nobena sindikalna kampanja po nujnosti sindikalnega organiziranje, ki v najboljšem primeru le dodatno spreminjajo in porivajo delavca v pasivno delavsko množico.

Ja. Sindikalno delo je dolgočasno. In to mislim pozitivno. Ker mora biti sistematično. Dolgoročno. Dostopno. Direktno. Dosegljivo. Razumljivo. Zanesljivo. Vredno zaupanja. Prazno hektičnost prepuščam fiktivnim hiperproduktivnim spletnim realnostim, ki na vsako minuto pljuvajo nov komentar na komentar. In tako kot se mora skozi informiranje graditi delavska samozavest, morajo tudi sindikati graditi svojo samozavest na osnovnih temeljih svojega dela in se nikakor ne prepuščati raznim piarovskim marketinškim bulšit bližnjicam.