Sindikati opozarjajo: "Znebili bi se nas radi kot odvečnega tovora"

Pisalo se je leto 2005. Vlado je vodil aktualni premier Janez Janša, sindikati pa so, da bi preprečili dodatno družbeno razslojevanje, ki naj bi ga po njihovem prinesla takrat načrtovana uvedba enotne davčne stopnje, na ulice pripeljali okoli 40.000 ljudi. V zgodovino je ta protest zapisan kot najmnožičnejši sindikalni protest v samostojni Sloveniji, ki je obrodil sadove, saj je vlada odstopila od namere po uvedbi enotne davčne stopnje. Danes sindikati zaradi načrtovanih vladnih reform ponovno svarijo pred razgradnjo socialne države, dodatnim razslojevanjem in manjšo solidarnostjo. Vlada jih je z načinom delovanja, ki sledi logiki "sami vemo najbolje, kaj je dobro za ljudi", povsem odrezala od možnosti soudeležbe pri oblikovanju zakonskih predlogov. Potisnjenih v kot je pet sindikalnih central od sedmih protestno odkorakalo z Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), posvetovalnega telesa, v katerem so doslej vse od leta 1994 skupaj s predstavniki delodajalcev in vlade imeli možnost sooblikovati socialno in ekonomsko politiko države. "Vlada je ukinila osrednji prostor socialnega dialoga v državi, ga izvotlila, tako da je od njega ostala le izpraznjena lupina," je razloge za začasni odhod pojasnila Lidija Jerkič, ki največjo sindikalno organizacijo Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije - ta v 22 sindikatih šteje nekaj manj kot 130.000 članov - vodi zadnje štiri leta. Sicer pa je v sindikalnih vodah, tudi kot dolgoletna predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije (SKEI), že tri desetletja.

Dodatno se je zaiskrilo tudi na relaciji s sindikati javnega sektorja, ker je predsednik vlade s potrditvijo dogovora o odpravi še veljavnih varčevalnih ukrepov zavlačeval do zadnjega trenutka, pred tem pa že z enostranskim vladnim sklepom odredil zamik izplačila plač javnim uslužbencem. V odgovor ob odhodu sindikatov iz ESS pa pripomnil, da toliko, kot je bilo dialoga v zadnjem letu, ga ni bilo še nikoli. In ob tem sindikate obtožil še, da so podaljški levičarske politike. Je predsednik vlade, ki nikoli ni skrival svojega prezira do predstavnikov delavstva, ocenil, da se mu ne more ponoviti leto 2005?

"Obtožujejo nas levičarstva​"

Članstvo v sindikatih se je v zadnjih dveh desetletjih res prepolovilo. V povprečju se giblje med 20 in 25 odstotki delovnega prebivalstva, odstotki članstva se razlikujejo od sindikata do sindikata. Še večje pa so razlike v sindikalni organiziranosti med sindikati v gospodarstvu in javnem sektorju, kjer naj bi bila od 180.000 javnih uslužbencev kar polovica včlanjenih v sindikate. Slednje je v veliki meri mogoče pripisati dejstvu, da so delovna razmerja tam vendarle trajnejša kot v gospodarstvu, kjer je veliko prekarnosti in drugih negotovih oblik dela. Tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju pa sindikalisti priznavajo, da bodo morali več energije posvetiti privabljanju mladih v svoje vrste, saj se članstvo stara.

Ne glede na navedene številke so v sindikatih prepričani, da je njihova mobilizacijska moč še vedno velika. "Sedanji predsednik vlade je že velikokrat podcenil reakcije in moč sindikatov. In mislim, da smo ga tudi zdaj presenetili z izstopom iz ESS in s tem, ko smo se s svojo agendo pridružili vsesplošnim petkovim protestom," pojasnjuje Branimir Štrukelj, eden najbolj izkušenih sindikalistov v državi, ki je glavni tajnik 37.920-članskega Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) že četrt stoletja. Obenem zadnjih petnajst let vodi največjo pogajalsko skupino sindikatov v javnem sektorju, Konfederacijo sindikatov javnega sektorja, ki šteje čez 70.000 članov, kar predstavlja približno 80 odstotkov sindikalno organiziranega delavstva v javnem sektorju.

Nazadnje je svojo moč SVIZ demonstriral pred tremi leti, ko je zaradi zastalih pogajanj za izboljšanje položaja zaposlenih v vzgoji in izobraževanju izvedel ne le protest, ko je pred Cerarjevo vlado pripeljal čez 20.000 vzgojiteljic in učiteljic, temveč tudi stavko. Zato Štrukelj opozori na paradoks. "Obtožujejo nas levičarstva, a če bi pogledali 30-letno zgodovino protestov, bi lahko ugotovili, da je bilo konfliktov bistveno več, ko so bile levosredinske vlade."

"Napadi in poskusi diskreditacij niso nič novega. Sindikalisti smo jih bili deležni vsakokrat, ko smo pripravljali kakšne akcije, a še nikoli ti napadi niso bili tako brutalni in primitivni kot pod to vlado, pojasni vodja tretje najmočnejše sindikalne centrale Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam Jakob Počivavšek, ki je v sindikalizmu zadnjih petnajst let in sodi med mlajši rod sindikalistov. V Pergamu, ki šteje okoli 20.000 članov, so tako sindikati gospodarstva kot javnega sektorja, zato ima Počivavšek pogajalske izkušnje na obeh področjih. Na vprašanje, kako je biti sindikalist v današnjih časih, odvrne, da "precej zahtevno, glede na to, da se je treba boriti, da se sploh sliši delavski glas, šele kasneje pride na vrsto razprava o vsebini".

​Ministrovo razumevanje dialoga

Značilnost zadnjih 30 let je splošno odrinjanje sindikatov na rob, vsakokratna politika je pri tem bolj agresivna, doda Jerkičeva, ki pojasni, da jih je ta vlada ob vsaki novi zahtevi odrinila za korak stran. "Zdaj o pripravljenosti na socialni dialog govori le še minister za delo Janez Cigler Kralj. Ki pa socialni dialog razume tako, da o tem, da so bili na vladi potrjeni štirje predloge zakonov, ki urejajo tudi področje trga dela, izvem preko televizije. Vse to jasno kaže, da jim sindikati predstavljamo ogromno breme, ki bi ga radi odvrgli kot nekaj nepotrebnega."

Vsi trije sindikalisti se strinjajo, da so bili sindikati v zadnjem letu, ko se jih je v okviru ESS vedno bolj odrivalo na stran, predolgo in preveč razumevajoči. "Uvideli smo, da številni ne razumejo, kaj je to socialni dialog. To niso le pogajanja za regres in malico. Socialni dialog in partnerstvo sta zelo premišljen instrument, ki ga je Evropa razvila po drugi svetovni vojni; če sindikatom daš možnost, da vplivajo na zakonodajo, se s tem zmanjša možnost konflikta in radikalizacije. Gre za racionalno zavedanje, da je tak način cenejši. Seveda mora pri tem nekaj žrtvovati, prispevati tudi gospodarstvo," pojasnjuje Štrukelj. In dodaja, da so se sindikati, potem ko je vlada šla s predlogi davčne reforme in socialne kapice v parlament mimo ESS, morali odločno upreti, sicer bi jih vlada ob nadaljnjem toleriranju tovrstnega početja pripeljala do faze, ko bi ugotovili, da so le še fikusi v celotni zgodbi.

Pa drži, kot je slišati z največje vladajoče stranke, medijev blizu SDS in gospodarstva, da sindikati nasprotujejo davčni zakonodaji, ker si ne želijo, da bi imeli delavci višje plače? "Norost bi bila, če bi sindikati nasprotovali višjim plačam. Vprašanje, ki nas ob predlagani rešitvah zaposluje, je, ali bodo zaradi razbremenitve plač delavci res imeli več ali pa se bo zaradi manjših prilivov v proračun dostopnost do javnih storitev dolgoročno poslabšala. S temi predlogi se tudi posega v pokojninski in zdravstveni sistem, kar ruši načelo solidarnosti in vzajemnosti. Temu nasprotujemo sindikati in ne višjim plačam," pravi Počivavšek in ošvrkne tudi gospodarstvo, iz katerega pogosto slišijo očitke o tem, da so zaviralci razvoja. Pojasni, da so to popolnoma "pavšalne, stereotipne in neutemeljene obtožbe. Če si gospodarstvo želi odpraviti določeno pravico, mora ponuditi verodostojno alternativo. Tu pa jim zmanjka." Doda še, da delodajalci v ospredje postavljajo le svoje interese, zapostavljajo pa dejstvo, da brez zaposlenih in vlaganja v njih, v dobre delovne pogoje, dobre plače ni mogoč uspeh."

Sodelovanje na protestih bo stalnica

V tej luči, ko se ozira v zadnji dve desetletji sindikalnih aktivnosti, Jerkičeva prizna, da si zameri preveliko sindikalno razumevanje, ki so ga izkazovali gospodarstvu. "Vedno smo bili preveč razumevajoči za težave gospodarstva, razumeli smo, da potrebujejo čas za preoblikovanje, razumeli smo, da moramo samo še stisniti, razumeli smo, da je treba vlagati, da bomo imeli več. Vse to nas je stalo tajkunstva, zaostajanja v plačah, zato smo tudi zadnje leto tako vztrajali pri dvigu minimalne plače," pravi Jerkičeva, ki je glede na vladne načrte prepričana, da je tudi danes kapital pri nas privilegirana kasta. "Povsem jasno mi je, da brez gospodarstva ne gre, a ne more vse iti njim. Nekaj morajo imeti od garanja tudi delavci."

In kako naprej, če vlada tudi v prihodnje ne bo pokazala interesa za socialni dialog? Jerkičeva pravi, da bo to odločitev sindikalnih central. Vsekakor pa nameravajo to, kar so prej počeli preko ESS, delati zdaj v javnosti: "Podajali bomo pripombe k zakonodajnim predlogom, vlagali pobude za ustavno presojo, šli, kjer je to smiselno, v referendumske aktivnosti. Sodelovanje na protestih bo verjetno postalo stalnica," pove, čeprav je pri tem jasna, da se distancirajo od političnega konteksta protestov. "Na protestih sodelujemo, ker ni socialnega dialoga. Od niti enega od sindikalnih vodij na protestu niste slišali zahteve, naj vlada odstopi," pravi Štrukelj in se v tej luči čudi očitkom o politizaciji sindikatov: "Očitno je v Sloveniji še vedno prisotno razmišljanje iz socializma, da se imajo sindikati pravico ukvarjati samo s svinjskimi polovicami in dnevi za dopust. Slednje ne bi moglo biti dlje od izkušenj zahodnih sindikatov." Polje sindikalnega delovanja je lahko zelo široko. "Eno bistvenih vprašanj, s katerimi se bomo sindikati morali ukvarjati, je tudi vprašanje okolja; kdo bo plačal prehod na zeleno ekonomijo, bodo delež plačale multinacionalke ali se bo vse poskušalo prevaliti na pleča delavcev. Ne nazadnje je za SVIZ, kjer je članstvo večinsko ženskega spola, zelo pomembno vprašanje tudi enakopravnost spolov," pojasnjuje predsednik KSJS, ki se želi v prihodnjih letih posloviti od obeh sindikalnih funkcij. "Naslednika oziroma naslednice nisem vzgajal, ju pa vidim."

Omenjena sindikalna trojica je zaradi zaostrenih odnosov z vlado postala ena od tarč medijev blizu SDS. Zato navržem, da je slišati o bajnih plačah, ki jih imajo. "To je moja plača," pove Jerkičeva in pri tem iz predala potegne zadnjo plačilno listo. 2726 evrov neto. "Nisem najslabše plačana, pa tudi ekscesno visoke plače nimam ali celo dveh, kot berem v nekaterih medijih." Štrukljeva zadnja plača seže do 2540 evrov neto, medtem ko je Počivavšek prav zaradi napadov, ki jih je deležen, ne želi razkriti.

Sindikati se financirajo iz prostovoljnih članarin. Da tak sistem mora ostati, se strinjajo, saj jim to zagotavlja neodvisnost. Pojavljajo pa se razmišljanja, da bi vendarle na neki način bilo treba zagotoviti sistemsko financiranje socialnega dialoga, pravi Jerkičeva. Počivavšek po vzoru tujine razmišlja o uvedbi solidarnostnega prispevka za vse zaposlene, a za zdaj dlje od razmišljanj niso prišli. Se pa pogosto soočajo z očitki članstva, da so nečlani deležni enakih izborjenih pravic kot nečlani. "Takrat svojim članom rečem, naj bodo ponosni, da se zavedajo pomena solidarnosti. Vzgoji za solidarnost bi bilo treba v današnjem času nameniti več pozornosti," pravi Jerkičeva, ki se mora pogosto ubadati tudi z načrtno politično igro ustvarjanja konflikta med delavci v gospodarstvu in javnem sektorju. "Mnogi so prepričani, da so javni uslužbenci priskledniki, ki nič ne delajo. A ni tako, tudi oni si morajo svoje pravice izpogajati. Mogoče jim je lažje v toliko, da imajo na drugi strani le enega pogajalca, pri nas pa jih je ogromno. Veliko časa, zlasti v Skei, namenim pogovoru o tem, da jim pojasnim, da če bodo javni uslužbenci imeli manj, delavci v gospodarstvu ne bodo imeli nič več. Za to, da bomo imeli več, je treba nekaj narediti," pravi predsednica ZSSS, ki je pred leti začela združevanje s Pergamom tudi v luči večje moči sindikatov, a se to tudi zaradi epidemije še ni realiziralo, pravi Počivavšek. Ki v nasprotju s Štrukljem v javnem sektorju, kjer trenutno za pogajalsko mizo sedi 45 sindikatov, ne vidi smisla združevanja sindikatov s ciljem, da bi bila zato pogajanja enostavnejša. Deloma je nasprotovanje mogoče razumeti v skrbi, da bi se manjši sindikati še bolj izgubili med zahtevami močnejših, vplivnejših. Ki, kot kažejo izkušnje iz preteklosti, lahko izpogajajo zase več. Vendar pa pretekle aktivnosti tudi kažejo, da so lahko sindikati enakovreden partner vladi in gospodarstvu le, če se povezujejo in nastopajo s skupnimi stališči. V prihodnjih tednih bodo enotnost v merjenju moči z vlado še kako potrebovali.