Ob Balaševićevi smrti se je v solzah združil “njegov” narod

Za poznavalce in ljubitelje glasbene zapuščine Đorđa Balaševića gotovo ni bilo nobeno presenečenje, da so se ob nenadnem slovesu panonskega mornarja po številnih mestih na območju nekdanje Jugoslavije, tudi v Ljubljani in Mariboru, zbrale množice oboževalcev med prižiganjem sveč in petjem njegovih ponarodelih pesmi. Posnetek, ko množica v Sarajevu prepeva pesem Ako umrem mlad (Slovenska), je na medmrežju delil nekdanji švedski premier Carl Bildt s pripisom, da "po vsej nekdanji Jugoslaviji kljub minulim vojnim grozotam pojejo pesmi, ki ljudi združujejo". Najbolj ganljivo je bilo videti ljudi na ulicah in trgih Sarajeva, Zagreba, Splita ... in seveda Novega Sada. Te podobe so morda v mednarodnih krogih zbudile presenečenje, da v regiji, ki jo je v zadnjih 30 letih razjedalo več sovraštva kot sloge in sožitja, celo bratomorna vojna, zdaj ljudje skupaj žalujejo za srbskim pesnikom.

A Balaševićevo poetiko, ustvarjanje in razumevanje sveta je definiralo vse prej kot dejstvo, da je bil iz Srbije, natančneje iz Vojvodine, saj se sin matere Hrvatice in očeta pravoslavca niti v izključno vojvodinskem kontekstu ni rad pojavljal. V daljšem intervjuju za Večerovo sobotno prilogo je leta 2009 povedal: "V svojih pesmih sem vedno uporabljal veliko vojvodinskih simbolov in po svoje sem maskota te pokrajine. Zdaj pa bi nekateri radi ta kontekst izkoristili in rekli: 'Evo, Balašević!' Ne, ne, Balaševića ni tu zraven. Imam svoj 'narod', svoj paralelni svet. Nocoj v Mariboru, včeraj v Ljubljani, jutri v Zagrebu. To sta že dve državi in tu najdem svoje ljudi, ali če želite, 'svoj narod'. Ne bom si več dovolil, da bi nasedal mejam."

Povsod doma

Paralelni svet panonskega mornarja, ki se je požvižgal na politične mitologije in izvore narodove substance, je obstajal iz več razlogov. Glavni in ključni je bil verjetno preprosto dejstvo, da so Balaševićeve pesmi prinašale univerzalne resnice o ljubezni, sožitju in življenju. Najznamenitejše balade, denimo Ne lomite mi bagrenje, Svirajte mi Jesen stiže, Dunjo moja ali pa Priča o Vasi Ladačkom, so tako globoke in trpke izpovedi, da jih noben iskren človek ne more zanikati. "Đole je bil eden največjih svetovnih kantavtorjev, ki je združeval redko lastnost, da je bil hkrati lokalen in univerzalen," je ob njegovi smrti komentiral Zoran Predin. Svetovna tiskovna agencija Reuters, ki je zabeležila fenomen množičnega žalovanja za legendarnim pevcem, je zapisala, da je Balašević, znan po svojih čustvenih besedilih in nežni pop glasbi, sodil med najbolj odkrite protivojne aktiviste v desetletju vojn, ki so sledile razpadu nekdanje države v devetdesetih letih. In da je bil med prvimi pevci, ki so prečkali meje takoj po koncu oboroženih spopadov, in imel koncerte po vsej regiji.

Kjerkoli je Balašević nastopal, se je lahko počutil kot doma. In kot domačina ga je povsod dojemala tudi publika v njegovem paralelnem svetu, njegov narod. "Ko igramo v Skopju, ki je zelo daleč od Maribora, ali pa v Sarajevu, kjer je spet neka druga kultura, pridejo vedno enaki ljudje. V Sarajevu, Splitu, Mariboru, Beogradu … Vsepovsod je ista atmosfera. In vsi znajo moje pesmi," nam je dejal pred štirimi leti v zadnjem intervjuju za Večer.

Številni kraji so imeli med Balaševićevimi pesmimi svoje himne. Pesem Čovek sa mesecom u očima je posvetil od vojne uničenemu Vukovarju, Zagrebčani so se mu na znameniti Ilici poklonili z zapisom besede "bećarac" (oblika slavonske narodne pesnitve, op. p.) v cirilici, kar Balašević omenja v pesmi Stih na asfaltu: "Da mi je još jedared proči Ilicom, pa da bećarac našvrljam ćirilicom …" Zaradi njega smo mnogi izvedeli, da v Slavoniji obstaja Virovitica, kjer "žive mirno svi kao hipici". Romanca s francosko turistko Katrin iz Dijona se začne "na stanici u Puli" pod vročim soncem poletja. Puljska arena je bila seveda tudi prva Balaševićeva postaja na Hrvaškem po vojni, izkupiček s čustvi nabitega koncerta, na katerega so prišli poslušalci iz cele Hrvaške in celo iz Bosne, pa je šel tamkajšnji bolnišnici. Seveda se v veliko pesmih pojavlja rodni Novi Sad. Četudi je v pesmi Neki novi klinci omenjena le Ulica Jovana Cvijića, je to verjetno eden najlepših poklonov domačemu mestu in spominu na odraščanje.

Mariborski "azil" pri Gogu

Prav posebno vez pa je imel Balašević z našim Mariborom. Ne le zato, ker je pod Pohorjem za nekaj časa našel dom s svojo družino, ampak predvsem zaradi osebnih vezi, ki jih je spletel z ljudmi, zlasti z direktorjem Narodnega doma Vladimirjem Rukavino - Gogom in drugimi organizatorji Festivala Lent, kjer je bil reden gost, saj je ob Dravi nastopil kar enajstkrat.

Ker se je v devetdesetih zaradi protirežimskih in protivojnih pesmi znašel na muhi Miloševića in srbskih oblasti, se je zatekel v Slovenijo. Nekaj časa je družina bivala v hotelu Habakuk, kjer sta se z Rukavino po naključju spoznala in tudi spoprijateljila. "Razmišljal je, kje bi živel. Mentaliteta v Mariboru mu je bila všeč. Čez čas je našel stanovanje, vmes pa je tekla akcija za potrditev državljanstva," se spominja Rukavina. Medtem ko so tekli postopki za pridobitev državljanstva za celo družino, so imeli Balaševićevi prijavljeno stalno bivališče pri Rukavini. "Potem je postal slovenski državljan in Mariborčan, navijal za Maribor, bil je prava viola," se spominja Gogo.

"Da smo dobili v Mariboru in Sloveniji zavetje, me močno povezuje s temi kraji. Zato pogosto nastopam na Lentu in bom tudi letos," je Balašević dejal pred dvema letoma za Delo. In prav posebej bo ostal v zgodovinski spomin zapisan njegov prvi koncert na Lentu leta 1999, ko je nastopil na plavajočem odru kot gost presenečenja. Četudi Narodni dom ni napovedoval Balaševićevega koncerta, je informacija zaokrožila in na tribunah se je trlo ljudi. Čustveno popotovanje skozi ta prvi nastop na Lentu je zaznamoval takrat štiriletni Balaševićev sin, ki se je iz prve vrste izmuznil iz materinega naročja in splezal k očetu na oder, Đole pa ga je posadil na rame in z njim odpel lep del koncerta. "To je res lep spomin na Lent in Maribor," je pred štirimi leti komentiral Balašević v že omenjenem zadnjem intervjuju za Večer. "Takrat, ko sem ga dal na rame, so nastale krasne fotografije. Sin me v tistem času, leta 1999, nikoli ni videl peti in nastopati. /…/ Ko sem tedaj stopil na oder, je kar zlezel k meni. Kakšnih 20 minut sem pel z njim na ramenih. To je zame še danes ena najljubših fotografij, ki jih imam s koncertov."

Ves čas je govoril, da ga je Maribor "zadužio", še pove Gogo, da je torej ostal nekaj dolžan Mariboru, ker je v času sitnosti z Miloševićem na Štajerskem našel dom in ker si je njegova hči Jelena po hudi prometni nesreči tukaj opomogla s pomočjo rehabilitacij. In da za prej omenjeni prvi koncert na Lentu ni želel niti tolarja honorarja, pa tudi sicer je na Lentu nastopal skoraj zastonj, le stroške za bend je bilo treba pokriti, kajti sicer Narodni dom po besedah Rukavine ne bi mogel kar enajstkrat povabiti Balaševića na Lent. Gogo se še spomni: "Po navadi je rekel, naj plačamo muzičarjem, ker on pa je naš prijatelj."

Pesmi za dnevno rabo manj pomemben del opusa

Ob izjemno bogatem repertoarju Balaševićevih evergrinov, ki so zaznamovali generacije, je nesmiselno izpostavljati osamljene aktivistične pesmi. Ob Balaševićevi smrti so se nekateri v Sloveniji spomnili pesmi Laku noć, braćo Janezi, katere mimogrede ne najdemo na nobenem njegovem albumu. V njej se je Balašević kritično opredelil do slovenskega osamosvajanja, ki je pomenilo začetek razpada nekdanje skupne države. To še danes jezi v glavnem tiste Slovence, ki Balaševića niso poslušali in ne prepoznavajo globine sporočil v njegovih univerzalnih tekstih. Podobno velja skoraj v celoti družbeno kritičen album Devedesete, v katerih zelo odkrito napada Miloševićev nacionalistični režim, represijo srbske policije, se odkrito norčuje iz Miloševića, z največjo himno tega albuma Živeti slobodno pa je podprl gibanje Otpor!, ki je Miloševića napadalo z geslom "Gotov je!", to so 20 let pozneje s štajersko noto (Gotof je!) uporabili mariborski vstajniki proti Francu Kanglerju. Tudi ta nabor pesmi z albuma Devedesete bržkone med kakšnimi zagrizenimi srbskimi nacionalisti še danes ni dobro sprejet.

"Moram narediti neke nove univerzalne pesmi, ki ne bodo - kot so bile nekatere aktivistične pesmi - vezane na neki aktualni politični moment in na neke lokalne sprijene politike," nam je razlagal pred svojim zadnjim nastopom na Lentu. "To sem videl na enem svojih koncertov tukaj ob Dravi, ko smo z vsem žarom peli Živeti slobodno, pesem iz časa, ko smo rušili Miloševića. To je bila himna pri nas. Ljudje so namreč v Srbiji ob tej pesmi vstajali s stolov kot pri himni. V Mariboru pa je bila razumljena kot ena tistih pesmi v hitrem ritmu, ker smo bili tukaj priča povsem drugačnemu razumevanju demokracije in teh reči. Zato se trudim spet delati ljubezenske, večne pesmi, ki bodo univerzalne."

Ne računajte na mene

Kakšen je imel odnos do instant skladb v svojem repertoarju, je jasno povedal v intervjuju leta 2009, ko je opisal okoliščine, v katerih je nastala pesem Tri puta sam video Tita. "Napisal sem jo v vojski, ker sem želel na dopust, ko se mi je rodila hčerka. Takrat sem v šali dejal, da bi napisal tudi, da sem trikrat videl feldmaršala Göringa, da bi lahko zapustil kasarno." Legendarno Računajte na nas, ki je postala partijska himna in jo levičarski aktivisti še danes radi prepevajo, je Balašević sam umaknil s svojega koncertnega repertoarja. "Spoznal sem, da je bila ta pesem zlorabljena. Opazil sem, da to pesem izkoriščajo kot parolo," nam je pripovedoval v tistem intervjuju leta 2009. "Hvala bogu, partija je dobila pesem, ki je nikoli ne bi znala sama napisati, nekdo pa jo je njim prinesel na pladnju. Zato sem jo že zdavnaj umaknil z repertoarja. Nekoč sem prišel tudi v spor z Dolancem, ker so ob neki priliki spet hoteli, da jo zapojem, jaz pa nisem hotel. In potem so sitnarili, ker sem pesem napisal, a je nisem hotel prepevati. Ne morem pomagati. Bil sem v drugem 'štosu'. Komunizem ni bil moj 'štos'."

Prijatelj Vladimir Rukavina ga bo ohranil v spominu kot krasnega človeka širokih pogledov. "Z njim si lahko govoril ure in ure ter ga predvsem poslušal, ker je imel tako lepo pripoved. In rad je imel ljudi, niti trohice nacionalizma ni bilo v njem, ne povzpetništva ne zvezdništva," pripoveduje Rukavina. Po pogrebu ga je poklicala Olivera, Balaševićeva žena, in mu povedala, kako ga je prizadelo spreminjanje sveta zaradi pandemije: "Ne le, ker ni bilo koncertov, ampak ker so se v temelju začeli spreminjati človeški odnosi, o čemer je v svojih pesmih največ govoril. To, da je dostojnost izgubila domovinsko pravico, ga je zelo prizadelo. In da je bilo v tem svetu vse manj svobode, ki jo je rad opeval." No, naj dodamo, da je morda nastopil čas, da tudi ali pa še zlasti v Sloveniji začnemo prepevati Balaševićevo Živeti slobodno!