Obrazi z Markom Crnkovičem: V postelji s Petrom Bratušo

S Petrom sva se spoznala 1. septembra 1977. To je bil najin prvi srednješolski dan. V zadnji klopi 1. c razreda Prve gimnazije Maribor sva se verjetno znašla po svoji volji, eden zraven drugega pa po naključju. Prej se nisva poznala. On je hodil na Prežiha, jaz pa na Franca Rozmana. No, tistega dne sem spoznal še veliko drugih. Recimo bodočega dramaturga Staša Ravterja, danes direktorja Opere in baleta SNG Ljubljana, prej tudi Kinoteke. Pa Tomaža ne-še-Zupančiča, ki je postal likovni pedagog, zdaj tudi znanega kot Avgust Demšar, avtor Primerov inšpektorja Vrenka in drugih whodunitov. Pa Brigito Pavlič, pozneje pri Radiu MM Zwei in koncertno organizatorko v Narodnem domu. Aja, z Delovim kulturnim novinarjem Petrom Rakom - ki smo ga klicali "velki Pero", Bratušo pa "mali Pero" - sva hodila v isti razred že v osnovni šoli. Pa še kakih trideset drugih. In ne nazadnje Dragico Korade. Edino iz našega razreda, ki je ni več.

Toliko za uvod o socializaciji pri petnajstih.

Pandur in Pentax, Rončel in Revox

Če pogledam nazaj, kaj je v gimnaziji in že prej v osnovni šoli nanj najbolj vplivalo, je to bilo to, da je od treh, štirih let naprej rasel na istem dvorišču s Tomažem Pandurjem. Na Gosposvetski. Bila sta edina otroka v bloku, ki sta bila približno enako stara. Peter ni hodil v vrtec, ker ga je na tem naslovu čuvala teta - ki mu je še pozneje, že v gimnazijskih časih, delala famozne višnjeve torte za rojstni dan -, Tomaž, ki je tam stanoval, pa tudi ne. Tako sta se skupaj igrala. Pozneje pa se je Tomaž pod vplivom starejše sestre Livije in Braneta Rončela in te scene začel zanimati za jazz in moderni balet skozi skupino Ra Maje Milenović in teater in art - kar se je prenašalo tudi na Petra.

Že v zadnjih razredih osnovne šole pa ga je začela resno zanimati fotografija. Odvetnik Otmar Cvirn, navdušen fotoamater in družinski prijatelj Bratuševih, je mladega Petra naučil razvijati. In to izvem po več 40 letih!? Do danes sem mislil, da sva se skupaj naučila razvijati leta 1978 v Fotoklubu Maribor na Teznem.

Mimogrede, Peter je imel fotoaparat Pentax, jaz pa Minolto. To je bilo takrat tako kot danes Canon vs. Nikon. Pa boljšo feršterkerijo je imel. Jaz sem imel vse komponente od Hitachija (iz konsignacije), son of a bitch pa večje in močnejše Hitachijeve zvočnike z bas refleksom pa Marantza in Technicsa, za nameček pa še Revoxa A77. Še danes ga ima. Za okras. Deluje pa še vedno.

To je bilo takrat zelo pomembno. Čim več vatov, čim manj omov.

To je seveda s Petrovim posredovanjem vplivalo tudi na mene. Pandur - letnik za nami - je bil s svojimi predstavami nadobudna umetniška ikona Prve gimnazije. Tudi na Rončelovem ozadju jazz večerov v amfiteatru II. gimnazije. Tako imenovani Roštilj kot svečenik v kimonu, s čopom pod pisano kvačkano jazzovsko kapico, Peter in Pandur pa kot nekakšna roadieja. Sveče in kadilo. Jazz koncerti v Unionu, v Partizanu, v gledališču. Rock večeri z diaprojekcijami v lutkovnem gledališču. Razstave del fotografa Miša Hochstätterja. Recuerdos de la España, recimo, na naši šoli. Bil sem predsednik Fotokluba. Če bi beseda že takrat obstajala, bi se imel za kuratorja. Pa Filmska scena, naš Lombergarjev petkov filmski abonma v kinu Gledališče. Videli smo the best of vsega, kar je bilo pametnega v 70. posnetega. To je bila naša Kinoteka, le da tisti filmi še niso bili kinotečni.

Mi mulci smo to vsrkavali. To nam je dalo kontekst, kot pravi Peter po več kot štiridesetih letih. Da si vedel, kaj hočeš v življenju početi. Da je to, kar te zanima, lahko zelo pomembno. Da že v drugem letniku gimnazije zatrdno veš, da boš fotograf. (On, ne jaz. Jaz nisem bil ziher.) Čeprav si to predstavljaš preveč fancy, ker si pač pravkar gledal Antonionijev Blowup.

Kline se s Klinetom zbija

Leta 1981 je bil sprejet na zagrebško Akademijo dramskih umjetnosti. Smer: snemanje. V njegovem letniku se je na ta študij prijavilo reci in piši 130 kandidatov, sprejeli pa so štiri. Ne pa tako kot danes, ko se jih na kamero in montažo (na AGRFT) prijavi štiri ali pet - in prav toliko jih tudi sprejmejo.

Kamera kot snemanje ga v bistvu niti ni toliko zanimala, si je pa obetal temeljito fotografsko izobrazbo. In jo tudi res dobil. Tudi zato, ker je bila fotografija materialno in glede opreme dostopnejša. S 35-milimetrsko kamero je prvič snemal šele leta 1987, ko sta z Alešem Verbičem snemala spot za štafeto mladosti. Imel je asistenta, sam je niti ne bi znal vklopiti.

To je bilo seveda tistega leta, ko je po zaslugi socialistično predelanega naci motiva za odobren plakat za dan mladosti Novega kolektivizma izbruhnila tako imenovana plakatna afera. Studio Marketing je potem na hitro moral nekaj narediti in tako je nastal video z zvezdo, ki prebada srce. Snemali so v Beogradu, pri Sava centru. Režiser in snemalec sta bila nastanjena v Intercontinentalu in so ju vozili naokrog s šoferjem. To so bili ti zadnji izdihljaji "socializma po meri človeka", kot se je glasil slogan. Že leto prej pa je kot direktor fotografije posnel študentski film prerano umrlega režiserja Boruta Blažiča. Konjička je Blažič sam adaptiral po noveli Lojzeta Kovačiča Ikbar. V Karlovih Varih je v študentski sekciji dobil nagrado.

Več študentskih filmov je posnel z AGRFT-jevci, kakih deset. Tudi z Igorjem Šterkom. Bratuša pravi, da je to bil lep, mehek vstop v filmsko industrijo - v narekovajih, seveda, saj še ni bilo pravih pogojev niti ni bil toliko samozavesten, da bi delal neko top produkcijo (če bi jo slučajno znal in mogel).

V teh učnih letih je bil zanj pomemben film Once Upon a Time (1989) Aleša Verbiča - tudi študentski, a že posnet na 35-milimetrski film -, ki je pozneje prišel v uradni program 40. Berlinala 1990. Direktor fotografije danes pravi, da je bil posneti material totalno negledljiv, dokler ni montažer Stanko Kostanjevec, njegov sošolec na zagrebški akademiji (danes profesor montaže na AGRFT), 90 procentov odrezal, sestavil v novo zgodbo in opremil z glasbo Ennia Morriconeja.

To je bila koprodukcija s Studiom 37, ki je delal predvsem reklame, in tako je mladi Peter počasi, a neizogibno jadral v advertising. In spoznal naslednjega človeka, ki je nanj močno vplival in ga tudi ogromno naučil - alfo in omego (režije) slovenskega oglaševanja od 70. do 90. let Jako Judniča iz Studia Marketing.

Peter Bratuša se je takrat podpisoval kot Peter K. Bratuša; K. kot Kline. Mamin dekliški priimek. Njen mlajši brat je Miro Kline. Petrov stric. Psiholog, analitik javnega mnenja, profesor na FDV. Nekaj časa sta imela skupaj firmo. Imenovala se je Kline & Kline. Po nekaj uspešnih letih sta se sporazumno razšla, ker ju je preveč vleklo vsakega na svojo stran.

Kako se je glasil njun slogan? "Kline se s Klinetom zbija." Kdo si ga je izmislil? Jaz. Je bil kdaj v uporabi? Uradno ne.

Babica je šla na jug

Med AGRFT-jevci je Peter Bratuša spoznal tudi Vincija Vogua Anžlovarja. Ta ga je hotel angažirati za svoj študentski film - zraven pa mu je omenil še scenarij, ki ga je poslal na natečaj na Japonsko. Ko ga je Peter prebral, je rekel, da bi bilo bolje posneti kar tega drugega.

To je bilo davnega leta 1990. The rest is history novejšega slovenskega filma.

Aprila 1991 je Vinci zmagal na tem natečaju in dobil 250.000 dolarjev za produkcijo Babice gre na jug. (Petrovo pričevanje, kako sta šla z VVA takoj po osamosvojitveni vojni, ko so se meje odprle, v neko celovško banko po prvo polovico keša in ga pritovorila v Ljubljano, si lahko ogledate v Vincijevem avtoportretnem dokumentarcu Selfie brez retuše.) Zame je to po tridesetih letih še vedno novodobna Vesna. Film sem gledal približno tolikokrat kot Victorja/Victorio, Die Hard 1 in The Fugitive, ki sem jih gledal največkrat. To je film moje generacije. Pa ne toliko zaradi Petra ali zato, ker sem konec leta 1991 v Cankarjevem domu zrihtal slavnostno premiero. Obenem pa Babica seveda transcendira čas. Iz prve roke lahko potrdim, da je všeč tudi več celim generacijam otrok. To je bil tudi prelom z zateženostjo slovenskih filmov 80. let - a la Krč, Dih, Eva, Krizno obdobje, Decembrski dež, Ljubezen nam je vsem v pogubo in drugih, ki se jih neradi spominjamo - in znamenje drugačnih, novih časov. Nova država in upgradan pop. Film je pasal v neko novo Slovenijo. Končno so priplavale na površino druge teme in sproščen pristop. Zabaven, smešen in simpatičen, urban in jazzy film. Glede na ad hoc produkcijo (od aprila do septembra, vključno z nekaj več kot dvajsetimi snemalnimi dnevi) in neizkušenost sodelujočih pa tudi osupljivo profesionalen. Tako je bila Babica po Petrovih besedah totalna odrešitev. In je bil film tudi ful gledan, imel je 64.000 gledalcev. Distributer Mladina Film ni vložil vanj nič, zaslužil pa je enormno.

Začasna abdikacija

Po Babici je sledila slaba izkušnja s filmom Gypsy Eyes ali po slovensko Oko za oko. Direktor fotografije se je po mučnem, skoraj poldrugi mesec dolgem snemanju - ko sta s taistim režiserjem komunicirala izključno via asistent režije - spomnil, kaj je fantaziral v drugem letniku gimnazije: da bo v življenju delal to, kar ga bo zanimalo, zabavalo, navdihovalo. Kako slovenski film funkcionira, je že vedel - in tako se je z ne zelo težkim srcem do nadaljnjega odpovedal filmu in se vrgel v advertising. Profesionalni nivo je že takrat določal reklamni del te industrije. Nivo, ki so se ga umetniki že takrat otepali. V reklamah je bilo več svobode in bili so boljši produkcijski pogoji. Bilo je bolj napredno, profesionalno in dosledno. Zato se mu je tudi zdelo bistveno bolj živo in zanimivo. In kar mu je bilo všeč že takrat: če si v slovenskem filmu nekaj dobro ali slabo naredil, ni imelo ne takrat ne danes prav nobenih konsekvenc. Kako na slovenski sceni prideš zraven, deluje popolnoma drugače. Če narediš nekaj dobro, to ne pomeni, da te bo naslednjič nekdo poklical in rekel, hej, daj, naredi še to in to. Pri reklamah pa je bilo tako od nekdaj. Če si dokazal, da znaš nekaj narediti dobro in drugače, si hitro dobil naslednjo priložnost.

Pametni Peter si seveda ni hotel zapreti vrat, zato se ni zaklel, da nikoli več ne bo snemal filmov. Rekel si je: snemal bom film, če bom prebral scenarij in imel tako dober občutek, kot sem ga imel pri Babici, da bi si želel snemati in biti zraven - in bil pri tem tudi dostojno plačan. Dobival je ponudbe, vendar nobeden od teh dveh pogojev ni bil izpolnjen. Tako je od sredine 90. let na snemanje filmov začasno pozabil in se ustalil v oglaševanju. Ravno pred kratkim je njegova produkcijska firma Felina Films praznovala četrt stoletja. Začasna abdikacija se je končala s kratkim plesnim filmom Deset let o Rosani Hribar in Gregorju Lušteku. Nekaj sem o tem pisal. Da je kot Labodje jezero z navodilom za uporabo.

Kuharija

S Petrom Bratušo sva pojedla že prenekatero kosilo - a vedno v lokalu -, ni pa mi še nikoli nič skuhal. Čeprav rad kuha. Od tod njegovo veselje s kuharskimi oddajami. To šteje za pomemben del svojega udejstvovanja. Da bi jih sam delal, ga je začelo zanimati že v pionirskih časih Jamieja Oliverja in že prej z našim prvim kuharskim TV-tandemom Emeršič-Baković. Ker da ljudje ne gledajo kuharskih oddaj zato, ker radi kuhajo, ampak zato, ker bi radi bili zraven in se družili in zabavali ob hrani. To je osnovni point. V štirinajstih letih se je kuharije kar nekaj nabralo. Najprej (2006) je bila Desetka z Napotom (Boštjanom Napotnikom) in Banetom (pozneje in še zdaj chef kuhinje v Sobi 102). Najdaljša (pet sezon med 2009 in 2011) in najbolj gledana je bila Ljubezen gre skozi želodec z Valentino Smej Novak in Luko Novakom, sledile pa so še Zabeljeno po ameriško, Ana kuha, Polona ga žge in zdaj Žar legende.

Pri teh manjših Petrovih zadevah ne morem mimo njegovega kratkega filma z naslovom Dva Ena. Čeprav je to v bistvu zelo velik film. O taksistu, ki pelje potnico na njeno zadnjo pot v hospic. Zadnja vloga Lenče Ferenčak. Ko so Dva Ena pred kratkim vrteli na TV Slovenija, je navdušil tudi mojo mamo. Zabičala mi je, da moram Petru povedati, da je film prava mojstrovina.

Scenariji in scenaristi

Med študijem je govoril, da ne bo snemal, ampak samo fotografiral - potem pa je kar snemal in snemal. In ko je snemal in snemal, je govoril, da ne bo nikoli režiral - pa je začel še režirati. Danes pa skorajda ne snema več.

Je nameraval kdaj pisati scenarije? Niti v sanjah ni na to pomislil - pa ga je življenje pripeljalo tudi do tega.

Tako kot je življenje do marsičesa pripeljalo njegovega Tomaža Kajzerja.

Nekdo, ki mu je Bratuša nekoč razlagal svojo idejo za serijo o človeku, ki je vedno isti - namreč isti igralec in z istim imenom -, vendar vedno v drugi vlogi, ga je opozoril na nek televizijski razpis. Nikoli ni spremljal razpisov, pa vendar se je tokrat odločil, da se bo prijavil.

Kaj pa zdaj? Kdo bo napisal scenarij? Ugotovil je, da se s scenariji v Sloveniji v resnici nihče profesionalno ne ukvarja. Razen na komercialnih televizijah, seveda, kjer so se naučili štancati scenarij ali dva na dan za nezahtevne zgodbe. Seveda tudi za to potrebuješ določene sposobnosti in znanje, z dolžnim spoštovanjem - ampak z zahtevnejšimi zadevami pa je problem. Ko je Bratuša začel eventualnim scenaristom razlagati, kako si predstavlja zgodbe o Kajzerju, mu najprej ni bilo jasno, ali on sam ne zna razložiti, kaj hoče, ali pa oni tega ne znajo napisati.

Ne bo zdaj trdil, da v Sloveniji ni nikogar, ki bi znal pisati scenarije, jih je pa ekstremno malo in za to seveda niso tako plačani, da bi se s tem profesionalno in sistematično ukvarjali. Čeprav je to bistvenega pomena za filmsko produkcijo.

Nazadnje pa je bila Špela tista - njegova Špela, Špela Levičnik Oblak -, ki ga je prepričala, da bi napisala scenarij kar sama. Onadva skupaj. Tako sta najprej napisala sinopsise različnih Kajzerjevih person in potem še scenarije. Hlastno, čez poletje, da bi ujela rok za oddajo, ki je bil 1. septembra (2012). In sta ga. Tomaž Kajzer je bil sprejet.

Za abrahama, pravi Peter, si je privoščil lasten scenarij.

Občudujem take pare, privatno in profesionalno tako dobro uigrane tandeme. Ko sta po Kajzerju pisala scenarij za romantično komedijo/mladinski film, se je Peter nekega jutra prebudil z idejo za še en, popolnoma drugačen, intimističen film. Tako sta potem za oddih med Gajinim svetom napisala osnutek za Prebujanja.

Oba filma sta na SFC pogorela in nista prišla niti na tako imenovano rezervno listo - pozneje so vendarle nekaj malega prispevali -, ju je pa zato sprejela TVS. Kar seveda ne pomeni bogate produkcije. Toda kljub temu da so bili igralci v Prebujanjih slabo plačani, so se med večmesečnimi vajami potrudili realizirati Petrovo in Špelino idejo, da bi njun osnovni scenarij sami razširili z improviziranim dodajanjem lastnih življenjskih izkušenj na temo krize srednjih let.

Kar režiserja samega zadeva, mora reči, da še nikoli ni imel tako natančno pripravljenega projekta. Nobenega. Niti ni še na nobenem snemanju tako užival kot prav pri Prebujanjih.

Je pa tudi ponosen, da mu je v enem letu uspelo posneti kar dva celovečerna filma — in da sta naslednji dve leti (2017 in 2018) zgledali kot filmski leti Petra Bratuše. Prebujanja so imela 10.000 gledalcev (brez budžeta za reklamo) in so bila za Košarkarjem naj bo drugi najbolj gledani slovenski film. Gajin svet pa se je z 80.000 gledalci (z organiziranimi šolskimi ogledi vred) uvrstil med desdet najbolj gledanih slovenskih filmov ever.

​Isto korito

Po uspehu Življenj Tomaža Kajzerja si je Bratuša naivno obetal, da bo na TVS lahko posnel še drugo sezono. Serija je bila gledalcem všeč, presenetljivo pa tudi medijem - češ, končno nekaj novega, drugačnega in svežega. Leta 2014, ko je bil Kajzer predvajan, so že tudi slovenske kritiške srake krakale, da so televizijske nadaljevanke nova črna.

Tega pa TVS seveda ni dojela, zato na koncu ni bilo nič iz tega. Vsaj ne takrat, morda pa le kdaj bo v prihodnosti; scenariji za šest novih delov so že napisani in znajo biti posneti leta 2022. Res pa je, da mu je bila TV Slovenija pozneje bolj naklonjena pri Prebujanjih in Gajinem svetu - naklonjena vsaj v primerjavi s Slovenskim filmskim centrom (SFC).

Ob vrnitvi na filmsko sceno po skoraj dvajsetih letih Bratuša ugotavlja, da se tako rekoč nič ni spremenilo. Korito je isto, samo ljudje so se zamenjali. SFC je organiziran plemensko. Glede na uspešnost pridobivanja javnih sredstev enih in istih ljudi je jasno, da je pripadnost plemenu pomembna. Bratušo to spominja na nekakšen kinoklub s starešinami, ki načeloma o ničemer ne odločajo, v resnici pa odločajo o vsem. Kdo je persona grata, kdo je persona non grata. Kdo bo v nekem mediju dobil pozitivno kritiko in kdo negativno. Glede na to, ali si ali nisi pripadnik ali vsaj prijatelj plemena.

Glavni problem je odsotnost meritornosti. Morali bi obstajati pravilniki ocenjevanja. Zakaj nekatere filme snemajo in zakaj nekaterih ne. Umetniška vrednost filma se seveda ne da meriti, obstajajo pa določeni parametri, ki jih lahko. Recimo uspešnost pri gledalcih. Obisk in gledanost. Pa mednarodna priznanja. Festival te in te kategorije, toliko in toliko točk. Ampak tega se filmarji otepajo že od nekdaj.

Dva sitna starca

Ko je Peter primerno cinično razpoložen, slovenske filmarje imenuje partizani in belogardisti. Društvo slovenskih filmskih režiserjev proti nekaterim alternativnim produkcijskim hišam. Ne v tem smislu kot v real lajfu, ampak tako kot si politiki in zgodovinarji deklarativno prizadevajo za spravo, se tudi filmarji zavzemajo za spremembe - pri tem pa seveda skrbijo, da do teh sprememb ne pride.

V imenu obeh moram priznati, da sva pri svojih letih že do neke mere grumpy old mena - ali vsaj podmladek starcev -, ki rada vsevprek šimfata. Peter film, jaz pa politiko in medije. V marsičem se strinjava. Tudi glede filma Zgodovina ljubezni Sonje Prosenc, ki je skoraj edini človek, za katerega je med tem najinim zadnjim srečanjem našel pohvalno besedo.

Veliko povedanega je bilo off the record. Veliko je bilo tudi popolnoma neobjavljivega. Morda pa se bo le kaj spremenilo. Četudi je to videti brezizhodno, je Peter prepričan, da se slovensko filmsko industrijo lahko uredi, izboljša, odpre. Verjame, da je precej sposobnih ljudi, ki razmišljajo podobno in so za to pripravljeni kaj narediti.

Morda pa se bo le kaj spremenilo.

​Rumpelkamra

Ko sva se s Petrom dobila za ta intervju, je rekel, da mu je všeč, da obvezno napišem, da sva prijatelja in gimnazijska sošolca, kadar pišem o njegovih filmih.

To se mi/mu/nama je doslej zgodilo vsega dvakrat: pisal sem o Prebujanjih in o Gajinem svetu. Ne vem, zakaj pa nisem pisal o seriji Življenja Tomaža Kajzerja. Zagotovo ne zato, ker bi se mi serija zdela brez zveze. Prijateljev se seveda ne sesuva. To se ne dela. Iz osebnih razlogov. V tem primeru si pač javno tiho.

Brez disclaimerja pa seveda ne gre. Zdi se mi prav, da povem, da imava tak in tak odnos in zgodovino, obenem pa računam na to, da bo cenjeno bralstvo verjelo, da ni to razlog, da ga hvalim - ali delam portret -, ampak da to delam iskreno in po vesti.

Eh, no, malo pa sem tudi važen, da ga poznam.

Ta insajderski intervju mi je bil Peter v bistvu dolžen. Prav on je imel nekoč še bolj perverzno nepotistično idejo. Leta 1991 je namreč za takratno Poličevo startup televizijo Kanal A posnel nekakšen portretni prispevek o - meni. Saj sem bil direktor kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma, ne?

Še več! Da bi režiral, se je Kanalu A ponudil sam. Zaradi mene. Da bi dobro zgledalo. Novinarko in voditeljico Špelo Predan - mojo takratno, khm, punco - je celo prepričal, da me intervjuva v postelji. In to z argumentom, da je tudi Candice Bergen v svojih novinarskih letih posnela intervju s svojim možem, režiserjem Louisom Mallom, v postelji.

Tega navedka mi še do danes ni uspelo preveriti. Pa saj ni važno. Vsak ima svoje tabloidne okostnjake v rumpelkamri.