Marko Crnkovič
Aleksander Bratina (letnik 1961) je psiholog in kot psiholog je tudi začel. Po diplomi na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete je bil tam asistent za psihologijo dela. Do leta 1993, ko se je začel ukvarjati s psihologijo Dela, da tako rečem. Takrat je namreč Bratino povabil na Delo - konkretno v Delo Stik, torej v oddelek za tržne raziskave in trženje - tedanji direktor trženja Jure Apih.
Spoznati sva se torej morala enkrat takrat. Jaz sem bil takrat na Delu odgovorni urednik Razgledov in v drugi polovici devetdesetih let tudi kolumnist Sobotne. Pa sva imela z Bratino kaj stikov? Posredno vsekakor, spomnim se pa ne natančno. Ne bi pa imel nič proti, če bi jih imela več. Vedno se mi je zdel simpatičen. Bil je moder in umirjen, kolegialen in prijazen pa itak. In je še vedno. Kar medije zadeva, je bil človek empirije, vendar po svoje tudi intelektualec. Še danes mi razlaga, da bi v upravah medijev morali sedeti intelektualci. Ne sami intelektualci - ker bi jih znalo hitro zanesti v drugo skrajnost, kot samokritično pripomnim -, ampak definitivno tudi intelektualci. Ker to je pač taka dejavnost, da je treba malo bolj subtilno razumeti svet okrog sebe.
Delo, Dnevnik in Večer
Na Delu je bil Bratina enajst let. Do leta 2004, ko ga je Apihu speljal Branko Pavlin, tedanji predsednik uprave Dnevnika. Tam je prebil naslednjih deset let, seveda zadolžen za iste naloge. Do leta 2014, ko je poskusil še pri tretjem velikem slovenskem dnevniku - Večeru. Tja sta ga zvabila Uroš Hakl in Sašo Todorović, ki sta tistega leta postala lastnika Večera. In tako je minilo naslednjih sedem let. Tudi Aleksandrovih. Ko je tandem prodal časopis, je odšel tudi Bratina. Nerad, ampak z veseljem - da se ne spuščamo v detajle.
Tako zdaj v bistvu nič ne dela. O medijih ve vse in si seveda še več misli, ne ljubi pa se mu več s tem ukvarjati. Pravi, da v medijih nima več kaj iskati. Ima to srečo, da je materialno preskrbljen, in smolo - moja interpretacija trenutnega stanja -, da samo še opazuje to nesrečno medijsko krajino.
Tako rekoč na stara leta se z Bratino spet najdeva nekje v Dravljah - kjer ima kot Kraševec iz Komna svoj osrednjeslovenski pied à terre - in se prvič resno in skorajda intimno, zdržema skoraj dve uri kot dva boomerja pogovarjava o nekem minulem in neponovljivem obdobju. Ker Aleksander pravi, da je to vendarle sreča, da sva dala skozi zlate čase tiskanih medijev.
Res je. Če človek ni preveč nostalgičen - in ne več preveč ambiciozen -, je to kar lepa tolažba.
Diagnoza
Ker je Aleksander Bratina vedno operiral s številkami - prodanih naklad, predvidenih ali dejanskih stroškov, cen tega in onega v medijih, se za začetek ne moreva izogniti famozni rentabilnosti. Mene to nikoli ni preveč zanimalo, danes pa me. Ker je dandanes to veliko hujši problem kot nekoč.
Marko Crnkovič: Slovenski mediji so nerentabilni. Govorim o tistih, ki se jih vsaj meni samemu zdi vredno spremljati. Vedno bolj nerentabilni. Kakšna je perspektiva?
Aleksander Bratina: Vse gre navzdol. Tudi kar zadeva kvaliteto, ne samo rentabilnost. Ker ko zdaj v miru spremljam slovenske medije, se mi zdi, da po eni strani grejo v smer aktivizma, po drugi pa v smer prodanih vsebin.
MC: Že mogoče, ampak aktivizem v novinarstvu ni nič novega.
AB: Je nekaj novega, ker so novinarji postali aktivisti v tem smislu, da začnejo za nekoga izrazito politično navijati v točno določenem trenutku. Samo poglej, kdaj je objavljen nek tekst. Lahko bi bil objavljen že prej ali kadarkoli pozneje.
MC: Spomnim se primera manjšega nemškega časopisa - v starih časih primerljivega z večjimi slovenskimi -, ki mu je šlo vedno slabše. Ko mu je naklada padla pod sto tisoč izvodov, so zaprli štacuno. Kaj ti to pove? Kdaj je čas, da začne lastnik oziroma izdajatelj razmišljati o puški v koruzi?
AB: Takrat, ko medij ne more več dosegati kvalitetnega novinarstva. Svojo dejavnost lahko sicer izvaja še naprej, ampak ne po nekih kvalitetnih standardih.
MC: Pa tudi pri plačah očitno ne grejo pod določeno mejo v tujini. Pri nas pa ne samo da grejo pod mejo, ampak so mnogi tudi pripravljeni delati za plačilo pod mejo.
AB: Saj o tem govorim. Zato pa se danes novinarji selijo v druge poklice. V glavnem seveda v piar. Veliko drugega jim niti ne preostane. Poglej, jaz sem v medijih od leta 1993 in sem že marsikaj videl. Leta 1991 je bil najprej hud padec zaradi osamosvojitve. Oglasni prihodki so padli pa tudi naklade zaradi padca standarda. Nakar je počasi vse začelo rasti. In je raslo do zadnje četrtine devetdesetih let. Potem pa se je začel trend padanja. Najprej skoraj kot stagnacija, samo po en procent na leto. Leta 2000 so skupne prodane naklade spet zrasle za dva procenta. To pripisujem temu, da je bila šest mesecev na oblasti Bajukova vlada. Mediji so se proti tej vladi zelo angažirali, kar je tudi pozitivno vplivalo na branost časopisov. Politika vseeno pospešuje prodajo. Vsaj včasih jo je. Od takrat naprej pa so zadeve začele padati. Vsaj do leta 2004, ko smo začeli časopisom prilagati knjige in pozneje tudi druge artikle. To je za nekaj časa dvignilo naklade. Čeprav so nas tuji kolegi, ki so to delali že prej - zlasti mediji iz sredozemskega bazena, recimo Italijani in Španci -, na kongresih opozarjali, da bodo naklade še hitreje padale, ko bo akcij prilaganja knjig enkrat konec. Da se bo ta trend še pospešil. In dejansko se je točno zgodilo tudi pri nas. Ta prijem je bil na začetku sicer silno uspešen. Knjige so bile edicije DZS, urednik zbirke pa je bil Mitja Čander. Izbral je dvajset romanov za Dnevnik. Največji uspeh je bila Tavčarjeva Visoška kronika. Na koncu se je sicer že bolj slabo prodajalo, pa vendar smo vseh dvajset knjig skupaj prodali v okrog 800.000 izvodih. Na seznamu so bili v glavnem klasiki, pri katerih ni bilo več avtorskih pravic, pozneje pa tudi živi in polpretekli avtorji. Kakorkoli, dokler je to trajalo, je bilo super. Ampak potem se je zgodilo isto kot v tujini. Verjetno so te zadeve časopise tudi razvrednotile.
MC: Ker motiv za nakup časopisa ni bilo zadovoljevanje potrebe po informiranosti?
AB: Tudi. Pozneje namreč mediji niso več prilagali samo knjig, ki so s časopisom precej kompatibilen izdelek. Nazadnje so prilagali celo beštek in podobne zadeve. Tako da je to razvodenelo.
Zasluge za narod
Aleksander Bratina je eden od tistih, ki so pomembno zaznamovali moje poklicno življenje, čeprav se v bistvu - kot v medijih sicer ni navada - ne on ne jaz ves ta čas tega sploh nisva zavedala. Sobivala sva vsak v svojem paralelnem svetu kolumnistike in urednikovanja ter trženja, raziskovanja, menedžmenta in se tudi čisto lepo, četudi neobvezno razumela, kadar sva imela kaj konkretnega opraviti drug z drugim. Kar je bilo sicer redko.
Res pa je, da sem šele po vseh teh letih izvedel, da je prav Aleksander zaslužen za to, da pišem kolumne za nedeljsko edicijo Večera. Spomnim se, da me je nekega lepega dne leta 2016 poklical in povabil. Nisem pa doslej razmišljal, kdo se je pravzaprav spomnil prav name. Kdo drug, če ne Bratina.
In tako sem začel pisati svojo doslej najdaljšo kontinuirano serijo kolumen: v osmih letih in pol sem naštancal 441 tekstov. (Za Sobotno prilogo Dela sem jih napisal 550, vendar v dveh rundah, dolgih šest in slaba štiri leta). Brez predaha. Razen pred dvema letoma, ko sem fasal korono in sem bil preveč hin. To je bilo prvič v življenju sploh - in doslej edinkrat -, da sem izpustil termin tedenske kolumne. Nema odmora dok traje obnova.
Toliko o tem, da sem očitno Zdravko Dren. Ali da kopriva ne pozebe.
A to še ni vse. Prav tako njegova ideja je bila, da sem v nekem drugem obdobju začel pisati kolumne za sobotno prilogo Dnevnika. Nikoli nisem razmišljal, ali sem se sam ponudil ali me je kdo povabil. Štartal sem leta 2005 še v tako imenovani Zeleni piki, končal pa leta 2010 že v Objektivu, kot so prilogo preimenovali. Prištejte torej k temu še kakih 300 kolumen.
Nesojeno združevanje
Ko ga je zahaklal Hakl, si je Aleksander rekel, zakaj pa ne. In je šel v Maribor na Večer. Lastnika sta zagotavljala, da imata resne namene nekaj narediti. Podjetje je imelo tista leta redno izgubo, ki pa so jo sanirali in je Večer postal profitabilen. Zato ga je tandem nazadnje - leta 2021 - tudi dobro prodal. Naklada je sicer rahlo padala, ampak se je dalo preživeti. Trend je bil pa negativen. Zato so takrat šli v povezovanje z Dnevnikom. To sta bila medija, ki si niti malo nista hodila po prstih. To je bilo tisto dolgo dolgo dogovarjanje med Petanom in Haklom. Bratina domneva, da je vse skupaj padlo v vodo zato, ker se akterja nista mogla dogovoriti, kdo bo glavni. Mišljeno je bilo, da se povežeta samo Dnevnik in Večer, Nedeljski Dnevnik pa bi ostal podjetje zase. To bi pomenilo, da bi se skupno število novinarjev nekoliko zmanjšalo. Takrat je bilo zaposlenih približno 60 plus 60, prišli bi pa nekje na sto.
Mora pa Bratina povedati, da ga ob prihodu na Večeru niso dobro sprejeli. Očitali so mu, da jih ima za provincialce, ker jim je sugeriral, naj se bolj posvečajo lokalnim vsebinam. Zlasti starejši večerovci so imeli v glavi, da so nacionalni časopis. On pa jih je hotel prepričati, da Večer že res vsi v Sloveniji poznajo, ampak da so prepričani, da je to pač štajerska zadeva.
Nekateri tiskani mediji bodo še nekaj časa živeli, nekateri pa malo manj
Moja osebna mladostna anekdota potrjuje Bratinovo teorijo. Pri nas doma smo imeli naročeno in Delo in Večer. Tu in tam sem že kdaj bral časopis. Delo seveda na tleh, leže na boku in naslonjen na komolec, ker je bil format prevelik, da bi sede razprl in listal tiste plahte. Ampak potem sta mama in oče nekega dne Večer odpovedala. Z lokalnimi novicami sta bila itak bolj ali manj na tekočem po konverzacijskih kanalih. Drugače pa smo bili svetovljani ali kaj. Delo je bil nacionalni, osrednji časopis, ampak v Mariboru je veljal za upmarket. Zato se je Delo v Mariboru vedno slabo prodajalo.
Medij, ki ga ni bilo
Aleksander Bratina: Pa se je Apih spomnil: zakaj pa ne bi naredili štajerskega Dela? Eno tako dobro verzijo lokalnega, ne nacionalnega časopisa. Naredili smo raziskavo, najprej sami, Delo Stik, potem pa smo najeli še Spem. Če Mariborčanom slučajno ne bi bilo všeč, da jih nekdo iz centra karkoli sprašuje, in bi morda drugače odgovarjali. Denarja je takrat bilo dovolj za te zadeve. Ampak Spem je prišel do istih rezultatov kot Stik. Večer je bil štajerska institucija - in tega se v glavah ljudi ni dalo premakniti. S kakršnimikoli že vsebinami bi Delo prišlo v Maribor, mariborski časopis je bil in je ostal Večer. In je še vedno, čeprav je to zdaj bolj urbani, mestni časopis. Ko sem bil pozneje že na Večeru, smo začeli tudi na mikrolokalnem nivoju z edicijo Štajer'c. To sicer ni pripomoglo k izboljšanju prodane naklade. Res pa je, da če je kdaj kaj umanjkalo, so se lokalni župani okoliških občin takoj začeli buniti, zakaj zdaj tega naenkrat ni več. To dokazuje, kako težko je narediti preboj v novinarski miselnosti. Recimo nek notranjepolitični novinar. Ali pa četudi piše o občinski politiki. On se ne zaveda, kaj ljudi moti. Ljudi moti, da je nek pločnik v neki ulici razmajan. Naj torej napiše članek, zakaj ta pločnik še vedno ni popravljen. Take zadeve. Novinarja zelo težko motiviraš za kaj takega.
Marko Crnkovič: Prej si rekel, da je škoda, da noben tuji medijski lastnik ni prevzel nobenega slovenskega časopisa. Ampak zakaj ga ni? Tujci so prevzeli marsikaj. Drago ali poceni. Medija pa nobenega.
AB: Politika ni hotela.
MC: Politika bi lahko preprečila tudi prevzem marsikaterega drugega podjetja.
AB: Mediji pač niso katerokoli drugo podjetje.
MC: Ne misliš torej, da se tuji strateški lastniki niso zanimali za medije iz ekonomskih razlogov? Misliš, da jim "naši" niso dovolili?
AB: Glej. Če bi recimo Styria prevzela Delo ali Dnevnik, bi iz enega ali drugega naredila boljši produkt, kot sta ali sta bila. O tem sem prepričan.
MC: To je res. Zelo verjetno bi.
AB: Se spomnim, ko si ti predstavljal svoj Čas. Na Mokricah. Petan, Pavlin, Schweighofer, Schollmayer … Moram priznati, da sem jim pozneje rekel, da dvomim, da bi moj projekt lahko uspel. Ker si se preveč približal Delu in Dnevniku. Mnenjsko bi bil res nevtralen, ampak tvoja ciljna skupina je bila dejansko tista, ki sta jo v osrednji Sloveniji pokrivala Delo in Dnevnik. In tu ne bi mogel zmagati.
* * *
To je bilo v začetku leta 2005. Styria je od vsega začetka hotela imeti zraven slovenske partnerje. Oni bi bili ali so bili strateški, ostali pa samo finančni. Pa ne zaradi sredstev, ampak zaradi družbenega učinka. Nazadnje smo se pogovarjali samo še z Dnevnikom, ki je bil in ni bil zraven. Malo ja, malo ne. To je bilo vsaj nekaj mesecev, morda pol leta pred launchem Požarjevega Direkta.
* * *
MC: Mnenjska nevtralnost? No, to bi bila samo ena od prednosti. Predvsem sem hotel biti profesionalno boljši od Dnevnika in Dela. Kar seveda ne bi bilo težko.
AB: Problem v Sloveniji je - vsaj takrat je bil -, da manjka pluralnosti.
Desni, ki ga ni bilo
Marko Crnkovič: Ja, o tem so nekateri govorili že od nekdaj.
Aleksander Bratina: Izrazito premalo pluralnosti je. Ti bom povedal primer. Leta 1996 je krepnil Slovenec. V najboljšem obdobju je imel kakih 30.000 izvodov naklade. Takrat sem bil ravno predsednik nadzornega sveta Dela in sem predlagal upravi, da bi ustanovili novo podjetje in lansirali desni časopis.
MC: To je bilo še pred Slivnikovo osamosvojitvijo?
AB: Ravno takrat enkrat. Ti bom povedal. Bil sem prepričan, da se ponuja priložnost pokriti eno célo veliko, nezadovoljno in nezadovoljeno ciljno skupino. Takrat sem delal mnenjske raziskave, intervjuje. Po cele ure sem se pogovarjal z levimi in desnimi politiki in kulturniki, intelektualci. In vsi desni so mi rekli, da Dela ne marajo, ampak ga vseeno berejo. Takrat je veljalo, da je diskurz bistveno pomembnejši kot mnenje samo. Zakaj je sploh Slovenec crknil? Ker ni imel infrastrukture. Ne trženjske ne distribucijske. Vse so najemali po najvišjih možnih cenah. Bil je tudi slabo narejen. Namenjen je bil sicer desni, konservativni populaciji, delali pa so ga zelo sterilno. Ta populacija pričakuje tabloidni medij. Ampak na Delu so me zaradi te ideje totalno napadli. Najbolj Janko Lorenci. Dopisovali smo si po intranetu. Slivnik je bil že s svojo četico na Magu, s sabo pa je odnesel Delov redakcijski oziroma informacijski sistem.
MC: Aja, NextStep? Nexte? Tiste črne kište od Steva Jobsa?
AB: Ja. In tako je vse te debate dobival tudi Slivnik in objavljal v Magu.
MC: Hahaha!
AB: Doberšek in Slivnik sta se zelo dobro štekala. Doberšek mu je vedno in povsod kril hrbet. Ampak ko je šel Slivnik na svoje, je imel problem s tehnologijo. Zato mu je Doberšek dovolil, da je na tem sistemu delal. Ni pa računal, da bo Slivnik imel dostop do našega intraneta. Kakorkoli, takrat so me na Delu poskušali zelo očrniti. Lorenci je pisal, da hočem uničiti Delo. On je zelo trmast človek. Čeprav moram povedati, da je bil za moje pojme daleč najboljši urednik Sobotne priloge od vseh, ki so bili.
MC: Absolutno.
AB: Takoj za njim pa je bila najboljša Irena Štaudohar. Janko je sicer bil zadnji, pod katerim je bila Sobotna še v redu. Drugače sva se zelo dobro razumela in sva ure in ure debatirala in se pogovarjala o teh zadevah. Dobro je delal tudi povzetke iz tujega tiska. Pozneje tega ni bilo več. Danes so samo še te Project Syndicate zadeve.
Stara garda
MC: Hja, to je bila ta stara garda. Ampak če že govoriva o teh starih pokojnih projektih: kaj pa je bilo z Republiko?
AB: Če mene vprašaš, je bila Republika projekt partijske nomenklature. Lansirali so jo za vsak slučaj, če se ne bi več mogli zanesti na Delo. V bistvu za backup. Takrat še ni bilo jasno, kako močni in ostri bodo desničarji.
MC: Torej ni čudno, da so bili na Delu proti tvojemu projektu novega desnega časopisa.
AB: Zakaj? Saj to bi bil d. o. o. zase. To se ne bi nič prekrivalo.
MC: Seveda, ampak razmišljali so politično, ne tržno.
AB: Saj Doberšek je bil za. Ampak Doberšek je pri vseh svojih kvalitetah imel to slabo stran, da je včasih bil preveč previden. Če se je bilo treba decidirano odločiti, se je raje odločil, da gre s tokom. Ni se pa nikoli spuščal v politiko, to je že treba priznati. Tako je bilo. Škoda. Apihu sem večkrat rekel, da ima Delo monopol. In ko se bo nek časopis vzel skupaj, ga ne bo več imelo. Predlagal sem tudi, da bi Delo prodajali dražje. Po tujem vzoru. Frankfurterca recimo je bila dvakrat dražja od Bilda.
MC: Saj so bile tudi bistveno večje razlike v nakladi. v Nemčiji in Angliji tudi do ena proti deset.
AB: Seveda. Ampak tabloidi so bili na polovični ceni kvalitetnih. In Delo je vedno pokrivalo vrh izobrazbene in premoženjske piramide. Lahko bi si to privoščilo. Ko sem prišel na Delo, sem imel prvi konflikt s Slivnikom. Bil sem vodja raziskav. Komaj sem prišel s faksa, metodološko sem bil purist. In on mi pošlje vprašanja, ki pa so bila tako sugestibilna, da sem mu vse spremenil. In mu pošljem. Nakar me kliče in nadere, da bo tako, kot je on rekel - če ne, bo pa Niko Toš delal raziskavo. Pa naj dela Toš, sem mu rekel, jaz se ne bom pod to podpisal. Nazadnje je Doberšek zadevo zgladil. Pozneje sva se s Slivnikom sicer kar dobro razumela. Leta 2006, ko je postal predsednik uprave, mi je predlagal, naj postanem drugi član uprave. Ko sem ga vprašal, za kaj bi bil jaz pristojen, je rekel, da za vse, samo časopis naj njemu prepustim. Brez vsebinskih pristojnosti, skratka. Takrat je imelo Delo okrog 70.000, morda 72.000 izvodov naklade.
MC: Čakaj, ampak ti si bil takrat na Dnevniku!
AB: Ja, seveda, on me je vabil, naj pridem nazaj. Razlagal je, kako misli voditi uredniško politiko in koga namerava imenovati. Takrat sem imel filing za številke in sem mu rekel, da bo naklada padla na kakih 60.000 izvodov. Ah, je rekel, če bo samo na 60.000 padla, smo zmagali. Rekel sem mu tudi, da Peter Jančič ni najboljša ideja za odgovornega. No, če ne bo Jančič, bo pa Darijan Košir, je rekel. Ta da je za vse režime!
Država in mediji
MC: Saj Jančič ni slab fant. Vsaj prej ni bil. Zdaj se mu je pač na desno odpeljalo. Anyway, kaj pa ti misliš o tem - kar novinarji venomer poudarjajo -, da bi morala država nekaj narediti za medije?
AB: V zvezi s predlogom Zakona o medijih sem na ministrstvo za kulturo oddal svoje pripombe. Če hoče država pomagati medijem, naj pomaga tako, da bo denar dejansko namenjen novinarjem. Ne pa lastnikom. Prvič, ta znesek mora biti dovolj visok. In drugič, lastnik se mora zavezati, da bo dodeljena sredstva porabil za novinarsko delo. Da bo dal toliko in toliko za novinarske plače določenega števila novinarjev. Zakaj bi država subvencionirala lastnike? Če ne bo tako, se bo dogajalo isto. To bi bila targetirana pomoč. Mediji, ki imajo dobiček, bi lahko imeli malo večjega, tisti, ki imajo izgubo, pa bi imeli malo manjšo. Ampak to trenda ne bi spremenilo. Glede tega sem pesimističen. Pogovarjava se o časih, ki jih več ni. Poglej ameriške volitve. V Ameriki so mediji razviti, čeprav jih veliko propade. Ampak klasični mediji so bili vsi proti Trumpu. Pa je vseeno zmagal. Mediji ne vplivajo več bistveno, da nekdo zmaga na volitvah. Čeprav imajo pri nas imajo politiki še vedno apetite, da bi se polastili medijev.
MC: Pri nas mogoče še vplivajo. Kolikor toliko.
AB: Tudi pri nas vedno manj. Bolj kot v Ameriki, ampak vedno manj. Pri nas se te zadeve selijo na neko komunikacijsko področje, ki ga sam ne razumem. Ampak deluje. Razumem pa, da po osamosvojitvi ni bilo klasičnega konservativnega medija. In to je v Sloveniji problem.
Nelojalna konkurenca je samo MMC. Ker se financira iz paradavka. MMC je dnevni časopis. Ima vse rubrike, ki jih medij mora imeti. Da se financira iz prispevka za RTV, je čista nelojalna konkurenca!
MC: Če bi bil, danes morda ne bi bilo takih ekscesov, kot so danes desničarski mediji …
AB: Verjetno ne. Čeprav nisem razmišljal v tej smeri, ko sem po ugasnitvi Slovenca predlagal, da bi Delo lansiralo konservativni medij. Razmišljal sem poslovno. Tam je bil prostor in zato sem mislil, da bi se to dalo narediti. Verjetno pa bi to res vplivalo tudi na to. Ampak kaj je naredila desnica? Ker ne morejo nabrati toliko denarja in ker nimajo dovolj ljudi, ki znajo, so šli v to, kar je najbolj poceni. Desnica je digitalno zelo pismena. Predvsem okrog SDS. Vzpostavili so mrežo majhnih portalov in s tem preplavili informacijski flow v Sloveniji. To so naredili, ker niso imeli močnega medijskega centra, ki bi to držal pokonci. In zdaj smo tu, kjer smo. Po isti poti je v Ameriki šel Steve Bannon. Zdaj mi pa povej, kakšna je prihodnost. Je možno ta trend zaustaviti? Dejstvo je, da desni mediji svinjajo grozno. Ampak če bodo levi mediji, ki svinjajo nekoliko manj, ugotovili, da bi bilo dobro, če bi tudi oni svinjali malo bolj, bo svinjarij še več.
MC: Točno to. Mediji so soodvisni, tudi če si nasprotujejo.
AB: To se bo še bolj radikaliziralo. Vsak dan obiščem določena spletna mesta. Ne grem izven tega kroga. In potem so tu še algoritmi, ki ti ponujajo to, kar bi te najbolj verjetno zanimalo. In to delajo tudi časopisi. Kako me to moti! Zanima me politika, zanima me gospodarstvo, zanima me šport, ampak zanima me tudi kultura. Ampak nobena vstopna stran nima nikoli ničesar s področja kulture. Namatram se, preden kaj najdem. Da ne omenjam tega, da naslov članka govori eno, vsebina članka pa je nekaj povsem drugega. Ampak to je trend. Ker bodimo si na jasnem, da monetizacija vsebin v Sloveniji ne deluje. In tudi ne bo delovala.
Nelojalna konkurenca
MC: Na dvomilijonskem trgu že ne.
AB: Preden sem končal z Večerom, sem se s tem še največ ukvarjal. Ljudem, mlajšim od 40 let, ne boš prodal vsebine niti za en cent. Nobene vsebine. Ni šans.
MC: Kaj pa, ko bodo stari 60 let?
AB: Tega ne vem, ker ne vem, kako bo takrat. Tistim, ki so že danes stari 60 let, pa lahko eventualno prodaš to, kar zdaj berejo. Če berejo zdaj Delo, so pripravljeni plačati vsaj 10 evrov, če že ne 40 evrov kot prej.
MC: Vsekakor ne 300 na leto.
AB: Tako. Predstavljaj si upokojenca. Če ni zelo star, ima tudi internet. Potem pa da bi še plačeval naročnino? Za te komunikacijske zadeve pa res ne bo dajal več kot desetino svoje pokojnine. Pa še to: mladi najdejo dovolj medijskih vsebin na platformah. Večina jih bere 24ur.com in Žurnal. Če si kdo želi bolj resnih vsebin, pa bere MMC. To so vse zastonjske vsebine. Tu ta potem še Siol in relativno dober portal N1 in ne nazadnje tudi tabloidni Svet24. To je vse zastonj.
MC: Jaz to čutim kot nelojalno konkurenco.
AB: Nelojalna konkurenca je od naštetih samo MMC. Ker se financira iz paradavka. MMC je dnevni časopis. Ima vse rubrike, ki jih medij mora imeti. Da se financira iz prispevka za RTV, je čista nelojalna konkurenca! Da so vsebine brezplačno dostopne na RTV 365, je sicer v redu, ker je to kompletna produkcija Radia in Televizije. Ampak da RTV z javnim denarjem izdaja dnevnik, pa čeprav digitalen, je narobe.
MC: Da so drugi, privatni mediji dostopni brezplačno, pa šteješ kot svobodno podjetništvo?
AB: To so komercialni projekti. Davkoplačevalcem tega ni treba plačevati. MMC pa morajo.
MC: To razumem. Ampak kot udeleženec v tem medijskem pogonu se čutim prikrajšanega, ker sem manj bran, ker so moji izdelki zaklenjeni, od tistih, katerih izdelki so odklenjeni.
AB: To je klasični novinarski konflikt interesov. Morda se spomniš projekta Piano. To je bil projekt, ki je ponujal vsebine različnih medijev za eno samo, relativno nizko naročnino, ki bi jo pozneje sicer zviševali. Kako se je to delilo? Piano je vzel 30 procentov kot fee - ki bi se pozneje zniževal -, ampak za to so mediji dobili vse podatke, ki so jih rabili. Potem se je 40 procentov razdelilo posameznim medijem glede na čas, ki so ga uporabniki prebili na njihovih straneh. Nazadnje pa je še 30 procentov dobil medij, za katerega se je uporabnik odločil, da se bo nanj naročil. Ampak ta projekt je bil zasnovan tako, da moramo mediji naučiti bralce, da vsebine niso zastonj. To pa narediš tako, da vsebine zakleneš. In tu je nastal problem. Zlasti kolumnisti so prihajali k meni in se pritoževali, češ, kdo bo to bral, če bo zaklenjeno. Pa saj dobiš honorar ali plačo! Me ne briga, če me nihče ne bere! Saj to je sicer razumljivo, da pisec hoče vzpostaviti neko agendo, česar pa mu sistem ne omogoča, če je tekst zaklenjen. Tomáš Bella je potem Piano prodal naprej Američanom. V bistvu pa je ta projekt v Sloveniji zminiral Jurij Giacomelli, ki je hotel, da bi Delo dobilo več.
MC: Skratka, ti ne vidiš neke svetle prihodnosti?
AB: Nekateri tiskani mediji bodo še nekaj časa živeli, nekateri pa malo manj. Če monetizacija vsebin ne gre, ti preostane samo še oglaševanje. Seveda pa tu ne moreš konkurirati Googlu in Facebooku. Recimo Delo s svojimi oglasnimi prihodki na spletu ne more preživeti več kot kakih trideset novinarjev. Dnevnik in Večer lahko preživita kakih deset novinarjev. Govorim o situaciji, ko tiska ne bo več, in hipotetično, da so prihodki samo še od oglaševanja. Nekateri mediji bodo skratka preživeli. V bistvu pa se bo vse skupaj vedno bolj približevalo tistim digitalnim kanalom, ki se jim niti ne reče več mediji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
