Tisti, ki so pred nekaj leti kupili grške obveznice, imajo namreč dober razlog za praznovanje, saj lahko pričakujejo donose, ki jih ne bi mogli ustvariti na nobenem drugem trgu. Toda za priložnost, ki se zdi skoraj preveč dobra, da bi lahko bila resnična, pogosto velja, da to verjetno tudi je. In ta bi lahko naznanjala naslednjo fazo globalne krize.
Vlagatelju, ki je leta 2013 kupil obveznice nemške vlade, je ta investicija do zdaj prinesla sedemodstotni donos, medtem ko naj bi si kupec obveznic grške vlade, izdanih na vrhuncu grške dolžniške krize leta 2012, do danes prislužil ogromni 231-odstotni donos. Pred dvema mesecema je cena prvih desetletnih obveznic, izdanih leta 2010, ko je Grčija prejela finančno pomoč, sedem dni zaporedoma naraščala in se je v enem tednu zvišala za 2,8 odstotka, več kot v primeru obveznic katerekoli druge vlade na svetu. Ta rast cen obveznic je ustvarila psihološki vrtinec, zaradi katerega je indeks atenske borze v zadnjih mesecih zrasel za 26 odstotkov.
Zakrivanje pogleda
Četudi se zdi še tako mikavno, bi bilo kljub temu na podlagi teh impresivnih številk neupravičeno napovedovati konec grške krize. Rast cen grških obveznic in delnic zakriva pogled na vse večji prepad med mračno gospodarsko stvarnostjo in nevzdržno živahno finančno klimo. Namesto da bi bile posledica okrevanja Grčije, so visoke profitne marže vlagateljev rezultat nenehnih deflacijskih pritiskov in fragmentacije znotraj Evrope v globalnem okolju vse manj vzdržne zadolženosti. Številke iz Grčije, ki tako navdušujejo vlagatelje daleč naokrog, bi se lahko hitro izkazale za znanilke novih težav za evropsko gospodarstvo, morda celo za ves svet.
Grčija se je spremenila v popoln primer za to, da finančna zanesenost lahko jezdi na krilih gospodarske mizerije
Odboj mrtve mačke
Eden od razlogov je tako imenovani odboj mrtve mačke, kot finančniki pravijo začasnemu zvišanju cen obveznic po njihovem občutnem padcu. Glede na to, kako plitek je grški delniški trg (njegova skupna kapitalizacija dosega 52 milijard evrov), je skromni pritok kapitala zaradi rasti vrednosti obveznic zadostoval, da je njegov indeks porasel za 26 odstotkov. Toda kljub temu porastu je njegova vrednost še vedno za 81 odstotkov pod ravnijo leta 2009. Kar zadeva samo rast vrednosti obveznic, protislovnost hitro izgine, ko se spomnimo, kako sta prva paketa finančne pomoči grški javni dolg z zasebnega sektorja prenesla na ramena evropskih davkoplačevalcev.
Ker 85 odstotkov grškega dolga ni na trgu, ker je moratorij na vračilo glavnic in paketov pomoči podaljšan do leta 2032 in ker je grška vlada prejela dodatnih 30 milijard evrov pomoči za poplačilo svojih obveznosti do vseh upnikov, se lahko vlagatelji osredotočijo na majhen del grškega dolga, ki ostaja v zasebnih rokah.
Dokler bo grška vlada pokorna evropskim oblastem, vlagatelji ne morejo imeti izgub z obveznicami, ki jih izdaja z več kot triodstotnimi obrestnimi merami, sploh v času, ko je donosnost nemških državnih obveznic enaka nič.
Utapljajoča se država
Večina komentatorjev, ki so odločeni ostati optimistični, denimo poudarja, da je povprečna zapadlost grških posojil 26 let in je torej precej daljša v primerjavi s sedemletno zapadlostjo posojil Italije in Španije ali desetletno zapadlostjo portugalskih posojil, zato ima grško gospodarstvo dejansko možnost popolnoma okrevati. Pri tem pozabijo omeniti nemogoče varčevalne ukrepe, s katerimi so upniki Grčije pogojevali to dodatno finančno pomoč - stalni primarni proračunski presežek (z izjemo poplačila dolga) v višini 2,2 do 3,5 odstotka BDP do leta 2060. Z drugimi besedami: grška podjetja bodo morala vladi še naprej v povprečju odstopiti 75 odstotkov svojih dobičkov, vključno s prispevki za socialno varnost. Za primerjavo navedimo, da v sosednji Bolgariji skupno davčno breme za podjetja ne presega 22 odstotkov.
Skratka Grčija se je iz "točke nič" dolžniške krize evroobmočja in najboljšega dokaza za slabo ravnanje oblasti EU v primeru te krize spremenila v popoln primer za to, da finančna zanesenost lahko jezdi na krilih gospodarske mizerije. Najbolj skrb vzbujajoč vidik tega neskladja je, da vlagatelji, ki jih žene želja po dobičku, menijo, da ne počnejo nič slabega, če kupujejo vrednostne papirje utapljajoče se države. Iz njihove kratkoročne perspektive je to igra, ki se ji ne morejo upreti, in to potrjujejo tudi njihovi dobički. Narobe, celo lahkomiselno pa je sklepati, da se, če vlagatelji mastno služijo z grškimi obveznicami, avtomatično izboljšuje tudi grška stvarnost.
Simptom globalne krize
Za preostali svet bi lahko bilo koristno, če bi v tem neskladju videli simptom globalne krize. Argentina je junija 2017 izdala 2,75 milijarde dolarjev vredne obveznice s stoletno ročnostjo, ki so se prodale kot vroče žemljice zaradi velikih, vendar zmotnih pričakovanj, da si bo argentinsko gospodarstvo pod novo neoliberalno vlado vendarle opomoglo. Ti nakupi so se že izkazali za nepremišljene in obstajajo trdni dokazi, da so povprečni skupni donosi višji pri odkupu dolgov oziroma terjatev tistih držav, ki se pogosteje soočajo z nelikvidnostjo. Toda nagnjenost financerjev k temu, da investirajo v nekvalitetne terjatve in v ospredje postavljajo neobstoječe priložnosti, je najbolj nevarna tedaj, ko gre za zasebne dolgove in ne za javni dolg. V prvih treh mesecih tega leta so osupljivih 40 odstotkov vseh kreditov, odobrenih visokozadolženim podjetjem v ZDA, prejela tista med njimi, ki so bila najmanj plačilno sposobna. Po navedbah ameriške centralne banke se je obseg takih posojil v preteklem letu povečal za 20,1 odstotka, medtem ko drugi viri poročajo o nižanju standardov, kar zadeva poroštva. Posojila so preusmerjena k močno zadolženim podjetjem z nizko bonitetno oceno ter mečejo senco na trg varnejših in visoko donosnih obveznic. Po poročanju LCD, posebnega oddelka podjetja S&P Global Market Intelligence, je trg posojil s finančnim vzvodom zdaj vreden že več kot 1,2 trilijona dolarjev, več kot trg tradicionalnih tveganih obveznic in tudi trg manj tveganih kritih obveznic.
Grčija je na čelu tega trenda, saj privablja plitke, špekulativne naložbe, medtem ko o potrpežljivih investicijah v njeno gospodarsko okrevanje ni ne duha ne sluha. Spričo vedno večjega globalnega prepada med gospodarsko stvarnostjo in donosi finančnih naložb postaja vse bolj jasna nevarnost, da Grčija znova naznanja naslednjo fazo svetovne krize. Mrhovinarji svoje žrtve ne bodo obudili nazaj v življenje, če se lahko na njenem truplu lepo poredijo.
Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister in profesor ekonomije na Univerzi v Atenah, ©Project Syndicate
