Zadnjih osem mesecev sem, tako kot številni ljudje po svetu, vsak svoj dan začela s pregledovanjem novic iz Gaze in preostanka Palestine. Za zanesljive informacije o tem, kaj se dogaja, se zanašam na poročila ljudi s terena v Gazi, večinoma na družbenih omrežjih. Obenem spremljam tudi osrednje medije, voditelje, predstavnike velikih mednarodnih organizacij in strokovnjake, od katerih dobivam različne uvide. Na žalost prepogosto slišim, da za sedanjo genocidno kampanjo proti Palestincem uporabljajo izraz "etnično čiščenje". Ta besedna zveza me, vsakič ko jo slišim, spomni na vojno, ki sem jo v devetdesetih letih preživela v Bosni in Hercegovini.
"Etnično čiščenje" je izraz, ki so ga skovali storilci genocida med vojnami, ki so privedle do razpada Jugoslavije. Izraz izhaja iz vojaške terminologije, ki se nanaša na "čiščenje" območja po vojaški operaciji. Propagandisti so dodali "etnično" in ustvarili izraz etničko čišćenje, mediji, politiki ter celo akademiki in mednarodne organizacije pa so ga pomagali širiti in ohranjati pri življenju. Mednarodno kazensko pravo pozna štiri temeljne vrste kaznivih dejanj: vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid in zločine agresije. Združeni narodi so izraz "etnično čiščenje" sprejeli leta 1994 in ga opisali kot metodo, ki se uporablja za zločine proti človeštvu in vojne zločine, ki vodijo v genocid. Vendar ne gre za zakonsko opredeljeno kaznivo dejanje in ga kot takega ni mogoče preganjati.
Gregory Stanton, ustanovitelj Genocide Watch, opredeljuje "etnično čiščenje" kot "evfemizem za genocidne prakse", ki se uporablja za prikrivanje dogodkov, ki bi jih bilo treba preganjati kot genocid, in za dehumanizacijo njegovih žrtev. Z drugimi besedami, če je uporaba izraza "etnično čiščenje" namerna, je del zanikanja genocida, ki je zadnja stopnja tega zločina.
Vsaka podoba iz Gaze me popelje nazaj v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja v Sarajevu, kjer smo z družino poskušali preživeti napade vojske Republike Srbske. Podobe, besede in zvoki so tako znani. Poznam medicinske posege brez anestezije; poznam lakoto, žejo, strah, brezup, izgubo ljubljenih in vonj po krvi
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je začela razpadati Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ), v kateri je živelo okoli 22 milijonov ljudi. Razpad se je začel v Srbiji, največji republiki znotraj federacije, sprožila pa ga je politika njenega takratnega predsednika Slobodana Miloševića. Nekdanji bankir, ki je v začetku osemdesetih postal politik, je hlepel po oblasti in si zanjo prizadeval z vsemi razpoložljivimi sredstvi. V strahu, da bi med političnimi nemiri in razpadom Jugoslavije izgubil oblast, je zagnal propagandno kampanjo, ki je širila strah in sovraštvo. Njegov pristop je vključeval vse segmente družbe, vključno z mediji, akademiki, vojsko, obveščevalci, običajnimi kriminalci, pisatelji ter celo pop zvezdniki in astrologi.
Propaganda se je osredotočala na ustvarjanje konflikta med "nami" in "njimi", pri čemer so "mi" bili Srbi, "nebeški" narod, kot je govoril, "oni" pa vsi ostali, vključno s kosovskimi Albanci, Hrvati in vsemi Nesrbi, ki niso hoteli slediti njegovi propagandi v Bosni. Milošević in njegovi zavezniki so širili mite o "stoletnem sovraštvu" med temi skupinami in viktimizaciji Srbov, ki naj bi morali, da bi bili zaščiteni, vsi živeti v eni državi. Ta cilj je bilo mogoče doseči zgolj s tem, kar so poimenovali "etnično čiščenje" in "preseljevanje ljudi", temu pa naj bi sledilo ustvarjanje monoetničnih držav, med katerimi bi bila najmočnejša Velika Srbija.
Izraz "etnično čiščenje" je bil dovolj nejasen in enostaven za uporabo v propagandnih medijih. Ironično je, da so zahodni politiki in mednarodne organizacije, vključno z ZN, izraz sprejeli, saj nihče ni bil pripravljen priznati, da se sredi Evrope dogaja genocid. Nihče ni hotel prevzeti odgovornosti in ravnati v skladu z obveznostjo, ki jo nalaga mednarodno pravo, da se genocid ustavi. Osrednji mediji so sledili zgledu vlad in mednarodnih organizacij ter sprejeli terminologijo, ki jo je ustvarila Miloševićeva propagandna mašinerija. O vojni so poročali, kot da je preveč zapletena, da bi jo razložili zahodnemu občinstvu, in namesto tega namigovali, da jo podžigajo "stoletna sovraštva" med ljudmi, ki ne želijo živeti skupaj, in da je "etnično čiščenje" edina rešitev.
Nidžara Ahmetašević je raziskovalka in nagrajena novinarka iz Sarajeva. Bila je v ožjem izboru za Evropsko novinarsko nagrado leta 2022 in prejela novinarsko nagrado Fetisov v kategoriji "Prispevek k miru". Njeno delo se osredotoča na človekove pravice, migracije, vojne zločine in vlogo medijev v postkonfliktnih družbah. Je avtorica knjige Mediji kot orodje mednarodne intervencije: Hiša iz kart o mednarodni intervenciji v Bosni in Hercegovini po vojni.
Ta interpretacija dogajanja v Bosni v devetdesetih letih vztraja še danes. Zasidrala se je v jezik zahodnih vojnih poročevalcev in njihov pristop k poročanju o skoraj vsaki vojni, kot lahko vidimo pri poročanju o vojni v Gazi. Vsakič ko slišim besedno zvezo "etnično čiščenje", se spomnim dveh epizod iz vojne v devetdesetih. Prva se je zgodila aprila 1992, ko je Jugoslovanska ljudska armada (JNA) skupaj z vojsko Republike Srbske vkorakala v mesto Zvornik v vzhodni Bosni. Na vrh največje mošeje v mestu so izobesili srbsko zastavo in iz zvočnikov predvajali staro srbsko vojaško pesem, medtem pa pustošili po mestu in pobijali ljudi. Ko je bilo vsega konec, so srbski mediji poročali, da je mesto "osvobojeno" in "očiščeno". V samo nekaj dneh je bilo ubitih več kot 400 ljudi, na tisoče pa so jih odpeljali v koncentracijska taborišča ali izgnali iz mesta.
Druga epizoda se je odvila julija 1995 v Srebrenici. Po več dneh hudih spopadov in bombardiranja mesta, kjer je živelo več kot 30.000 ljudi, je v spremstvu televizijskega snemalca v mesto vstopil vojni zločinec Ratko Mladić, poveljnik glavnega štaba vojske Republike Srbske. Namesto da bi zaščitile civiliste, so mirovne sile ZN Mladićevim vojakom dovolile vstop v bazo. Opazovali so, kako so njegove čete začele ločevati moške in fante od žensk in drugih otrok. Ženske in otroke so naložili na avtobuse in tovornjake, ki so jih odpeljali ("preselitev ljudi"). Moške in fante so odpeljali na različna območja v okolici Srebrenice in Potočarov in jih usmrtili ("etnično čiščenje"). Srbske sile so potrebovale približno sedem dni, da so pobile več kot 8000 ljudi in jih odvrgle v množična grobišča. Nekateri posmrtni ostanki žrtev še vedno niso odkriti. Mediji v Srbiji in Republiki Srbski so ob koncu genocidne kampanje poročali, da je bila Srebrenica "osvobojena", nekateri pa so trdili, da je bila očiščena "smradu tistih, ki so tam živeli prej".
Genocid je bil del načrta, ki so ga pripravili Mladić, Radovan Karadžić in drugi politični voditelji v vojno vpletene Republike Srbske, podpiral pa ga je Milošević. Dvajset let pozneje je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) Mladića in Karadžića obsodilo za genocid, Milošević pa je umrl v zaporu, čakajoč na izrek sodbe. Mednarodno sodišče je genocid dokončno priznalo leta 2006, toda zgolj v Srebrenici.
Danes vidimo zelo podobno situacijo v Gazi in preostanku Palestine. Izraelska vojska ob popolni podpori političnih voditeljev sistematično napada in pobija palestinske civiliste z namenom, da bi jih izkoreninila kot skupino. Kljub temu pa veliko ljudi uporablja izraz "etnično čiščenje". Vsi tega ne počnejo namerno, mnogi so dejansko le žrtve propagande in se sploh ne zavedajo, kako in zakaj je bil ta izraz izumljen med bosanskim genocidom. Toda jezik je pomemben in ima pomemben vpliv.
Besedilo je bilo provotno objavljeno na Al Jazeeri in portalu Disenz (disenz.net). Iz angleščine prevedel: Mišo Mićić.
Vsaka podoba iz Gaze me popelje nazaj v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja v Sarajevu, kjer smo z družino poskušali preživeti napade vojske Republike Srbske. Podobe, besede in zvoki so tako znani. Poznam medicinske posege brez anestezije; poznam lakoto, žejo, strah, brezup, izgubo ljubljenih in vonj po krvi. Prepoznam ponižujoč občutek med čakanjem na humanitarno pomoč, odpiranjem in uživanjem hrane iz pločevink in plastičnih vrečk. In tako kot pred več kot 30 leti sem spet jezna, ker se ne naredi dovolj za zaustavitev vojne in genocida.
Uporabljati izraz "etnično čiščenje" ter govoriti o "kompleksnih situacijah" in "stoletnem sovraštvu" je tako, kot da bi pustili Miloševiću ali kateremukoli drugemu storilcu genocida zmagati. To je globoko žaljivo do žrtev genocida, saj namiguje, da so le umazanija, ki jo je treba očistiti. Z uporabo ustrezne terminologije in pravilnim poimenovanjem stvari iščemo odgovornost in zahtevamo pregon storilcev. Še pomembneje pa je, da izkazujemo spoštovanje do žrtev in preživelih.
