V Večerovi sobotni prilogi je bil nedavno objavljen intervju s francoskim filozofom Jeanom-Françoisom Braunsteinom, ki ga je pripravila novinarka Mimi Podkrižnik. Braunstein je avtor leta 2022 izdane knjige La Religion woke, z novinarko pa sta razpravljala o pojavu, ki mu izmenljivo pravita wokizem, ideologija woke oziroma prebujenstvo. V prispevku je mogoče prebrati marsikatero presenetljivo trditev, zaman pa bomo iskali opredelitev osrednjega pojma razprave. Glede na to, da ta pojem ni del vsakdanjega besedišča in ga bomo težko našli v učbenikih politične misli, se kot bralci lahko vprašamo, kaj je woke.
Sogovorca se opredelitvi najbolj približata z navajanjem prepričanj "sledilcev ideologije woke". Začnimo torej tu. Pravita, da wokovci zahtevajo preimenovanje Newtonovih zakonov, ker je bil Newton belec; trdijo, da je matematika rasistična, da biologija ni znanost, da so vsi belci rasisti, vsi temnopolti pa žrtve rasističnega nasilja. Poleg tega naj bi zagovorniki ideologije woke povsod po svetu protestirali v podporo gibanju Hamas in bili prepričani, da je spol stvar hipne odločitve.
Ta prepričanja so v večini primerov absurdna. Ampak ali tvorijo prepoznavno ideologijo, ki jo zagovarjajo in prevzemajo resnični politični akterji? Obstaja kakšna politična organizacija, ki se zavzema za odstranitev biologije z univerz? Je vlada kakšne države zahtevala, da se v njenih javnih šolah neha uporabljati izraz Newtonov zakon? Kje so vsi ti ljudje, ki tako glasno podpirajo ravno Hamas, ne pa palestinskega civilnega prebivalstva?
Kaj so od sveta zahtevali prebujenci?
Kje torej iskati prebujence? Sama beseda ima sicer dolgo zgodovino, povezano z bojem Afroameričanov za rasno pravičnost, pojavi se na primer v besedilu skladbe Scottsboro Boys blues glasbenika Leada Bellyja iz leta 1938. Če pa bi že morali iskati skupino ljudi, ki bi jih lahko označili za woke v smislu, kot ga uporabljata Braunstein in Podkrižnik, pa bomo imeli verjetno največ sreče v zgodovini objav na socialnih omrežjih pred približno desetimi leti. Diskurz ljudi, označenih za woke, se je pričel tedaj še na twitterju, kmalu pa so se mnoge ideje preko socialnih omrežij razširile med mlade po svetu. Ti prebujenci so od sveta zahtevali, da odpre oči, se zazre v sedanje in pretekle prakse ter pomisli, ali so stvari, ki jih počnemo, v skladu z vrednotami, ki jih ob tem poudarjamo.
Pod drobnogled so na primer prišli spomeniki in poimenovanja muzejev, galerij in drugih pomembnih stavb po ljudeh, ki so si na nepredstavljivo krute načine v imenu lastne večvrednosti še nedavno pokorili celotne države. V ospredje so bolj stopile tudi ekološko problematične prakse, ki se jih pogosto poslužujejo večje korporacije, slabe delovne razmere in vsesplošna diskriminacija, ki na ta ali drugačen način škoduje manjšinam, marginaliziranim oziroma depriviligiranim delom prebivalstva. Vse to seveda ni bilo nič novega, vendar se je zaradi socialnih omrežij spremenila dinamika in intenziteta tovrstnega diskurza.
“Wokizem”, kot ga predstavlja Braunstein, zajema določene predstavnike družbe, z dejanji katerih se večina od nas ne strinja
Kot zmeraj so se seveda tudi znotraj tega pogovora razvile veje, ki so načine za reševanje problemov videle različno, posledica česar je tudi v Večeru objavljeni članek. Pomembno je razumeti, da ekstremi zmeraj so; da feminizma ne predstavljajo ženske, ki splavijo moške zarodke, temveč tiste, ki se borijo za enakopravnost vseh, ideja, ki več kot stoletje po tem, ko so prve sufražetke stopile na ulice v boju za volilno pravice, še zmeraj ni samoumevna. Na žalost pa skoraj nihče nima časa za tovrstne definicije, saj imajo informacije, ki v nas vzbudijo močna čustva, večjo moč - tudi če so izkrivljene.
To so le anomalije
Wokizem, kot ga predstavlja Braunstein, zajema določene predstavnike družbe, z dejanji katerih se večina od nas ne strinja. Če so vrednote morda podobne, pa je njihova izvedba pogosto v nasprotju z mnenjem večine, kamor spada tudi poškodovanje umetnosti v imenu okoljevarstva. Dejstvo je, da nikoli ne more biti vse prav in da je ob vsakem novem gibanju potreben čas, da situacija najde ravnotežje. Da se črna kava ne bi smela imenovati črna in da bi se morali Newtonovi zakoni preimenovati v "tri temeljne zakone fizike", predstavlja prej lizanje ran kot konstruktivne spremembe. A to so le anomalije, ki za bistvo niso resnično pomembne. Braunsteinov pristop ni dramatično drugačen od tistih, ki muslimane označujejo za teroriste zaradi nekaj pripadnikov določenih ekstremističnih skupin, ki pa se slučajno identificirajo tudi kot muslimani. Dajati transspolnost in transhumanizem Elona Muska, zagretega transfoba, v isti koš, pa prikazuje zgolj pomanjkanje znanja o temi, o kateri intervjuvanec razpravlja.
Braunstein predstavi tudi nekaj odgovorov na domnevne nevarnosti wokizma. Poglejmo si še te. Zagovarja kriminalno prosekucijo zdravnikov, ki izvajajo kirurške posege potrditve spola na mladoletnih, trdi, da "smo se v tej [kulturno revni] situaciji znašli zato, ker smo iz življenja izbrisali religijo", s čimer misli na krščanstvo, ter se zavzema za "upor" proti "pritisku islama in islamizmu". Za razliko od prepričanj, ki jih intervjuvanec pripisuje wokizmu, gre pri teh, ki jih podpira sam, za jasno prepoznavno politično prepričanje – ta se ne imenuje zdravi razum, ampak konservatizem.
Tri vprašanja
Nas je res bolj strah ekoloških aktivistov, ki občasno poškodujejo kakšno umetnino, kot pa tistih na položaju moči, ki preko trupel izkoriščajo naravne vire in onesnažujejo okolje do mere, da zemlja zaradi njih kmalu ne bo več primerna za človeško življenje?
Nas je res bolj strah tistih, ki izpostavljajo, da Picasso zunaj svoje umetnosti pač ni bil božji dar, vsaj ne, če vprašate njegove muze - ki pa jih, zaradi razlogov, vrednih googlanja, ne morete - kot tistih, ki z vašim zdravjem razpolagajo kot z možnostjo za dobiček?
In ali nas je res bolj strah tistih, ki se borijo za pravice skupnosti LGTBQ+, kot pa tistih, ki zavoljo samooklicane superiornosti prinašajo vojno na tuja območja in nato določajo, kdo ima pravico do svobode in kdo ne?
•
Neža Kokol, magistrska študentka na Univerzi v Galwayu, in Martin Justin, mladi raziskovalec na Univerzi v Mariboru
