Ogledalo

A vendar, glede na razmere, ki vladajo v družbi, misli zmeraj znova uhajajo v tisti čas, primeren za vzporednice ter skladnosti med nekoč in danes, tako da se opravičujem za minute dolgčasa.

Osredotočil se bom na en sam dogodek, ki sem ga v Bileći, kjer sem služil vojaški rok, doživel in je bil zame osebno precej zgovoren, prispodoba vsega, kar sem tam doživljal. Takoj po prihodu so nas pričeli učiti, ker smo bili gojenci šole rezervnih oficirjev, kako ukazovati. Pa če si bil takšen tip ali ne. Dresura, ker to je bila, se je pričela že prvi teden. Na veliki pisti, ki je bila obkrožena z ogledali, pet krat tri metre krat kakšnih dvajset ogledal, so nas posadili prednje. V njih sem se prvič po prihodu zazrl v svojo podobo. V glavi še zmeraj civilist, a sama oblačila so sporočala, da sem anahron, vojak sem. Moral sem si ukazovati, kot bom nekoč drugim. Ukazoval sem si: "Mir-no, na le-vo, na de-sno, na mestu voljno, na le-vo, napred marš …" In telesno sledil svojim ukazom. Če sem si ukazoval pretiho, me je iz ozadja ozmerjal vodnik, in v nedogled sem ponavljal vajo, dokler se mu ni zazdelo, da kričim nase dovolj dobro, da bo zadostovalo tudi za kasnejše obdobje, ko bom kričal na druge in jim ukazoval. Kakšen teden kasneje smo si ukazovali že med seboj, skupna generacija, vojaški sodrugi, septembrska klasa, kot so nam rekli. Med tiste, ki bi morali biti složni, so vnesli stari rek Deli in vladaj. Med nas so zanesli zamero in kmalu si spoznal stopnje krdela ali pa hierarhijo mravljišča. Ja, to smo bili, mravlje sistema. Je o tem govoril, da nam primanjkuje, veliki, ikonični dr. Ihan v intervjuju, ki ga je pred kratkim objavil RTV na svojih straneh, in vse to utemeljil v maniri janzenističnega interpreta Nove zaveze? Ste imeli to v mislih, gospod intimistični poet? Se s tem strinjate, gospodje intelektualci, ki mi citirate to avtoriteto? Je cinizem prisoten v mojem vprašanju ali je zažrt v vaš osebnostni surogat?

Še eno izmed izkušenj sem imel z ogledalom; nekoč sem jo že opisal, a jo bom še enkrat, ponavljanje je mati znanja. Če sem se tam, v Bileći, uzrl v vsej svoji nepomembnosti mravlje v mravljišču sistema, se v ogledalu zagnusil samemu sebi, ko sem slaboumno kričal nase in se mehanicistično gibal v skladu s samoponižujočimi ukazi, sem imel kasneje, ko sem že zaključil služenje in sem leto dni prodajal, kot sfalirani študent, neki džins v prodajalni, s podobo v ogledalu drugačno izkušnjo. Vmes, ko ni bilo strank, ki so iskale kavbojke, sem prebiral Platonove dialoge in še ves zelen sem, mladostno naiven, povsem pod vplivom prebranih dialogov, premišljeval o tem, da če človek res želi biti dosleden in usklajen s svojimi mislimi, načeli in dejanji, bi potreboval stalno prisotnost ogledal, v katera bi se lahko v slehernem trenutku uzrl in s tem nadziral svoje strasti, misli in jih pravilno usmerjal. V trgovini, kjer je bilo ogromno ogledal, sem skušal biti, v smislu znamenitega filmskega reka Slavka Štimca "svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem", najmanj Platonu enak. Rezultat je bil porazen. Pričel sem se opazovati v ogledalu in zmeraj bolj sem bil razočaran nad svojo podobo. Enkrat je šop las preveč štrlel iz obstreta mojega veličanstva, drugič je bil moj izraz preveč kočijaški, tretjič se mi je zazdelo, da je nekako blesavo, da se pogovarjam s samim seboj, pa sem obnemel in sem se zazrl naravnost v podobo nekoga, ki izgublja stik z realnostjo, s seboj, in za nameček sem na Platona in njegov vzvišeni etos povsem pozabil. Toda spoznanje, ki je sledilo, je zaleglo do danes, vsaj do danes. Spoznal sem, da človek ne potrebuje ogledala, da ogledalo v resnici pači tvojo pravo podobo, da v človeku prebuja, nagovarja tisto, čemur se reče videz, imidž, ne pa samo bistvo, ki ga vsak nosi v sebi. In ta je precej vezan na to, kakšen naj bi bil, da bi bil okolici všečen, ne pa, kakšen v resnici si. Naivno, mladostno spoznanje, ki pa, se mi zdi, vendarle v veliki meri drži.

Opisani dve izkušnji z ogledali sta seveda preozki, da bi zajeli vso kompleksnost življenja, se zavedam, a dovolj pripravni za ta zapis. Pri prvi se mi je že v času, ko sem si ukazoval, zrl vase, v podobo nase kričečega kretena, ki se je za nameček še ubogal, postavilo vprašanje: čemu služijo ta ogledala? Je mar res, kar so nam posredno sporočali, da dosežemo tisto strokovno popolnost v korakanju, obratu, stanju pri miru, kot stojijo razne častne straže, ki jih množice tako zelo občudujejo v vsej njihovi nečloveškosti, odete v kičaste vojaške oprave, z vsem balastom domnevne tradicije in kar je še podobnih epitetonov v smislu zvestobe domovini, kralju, kraljici ali republiki, če se opazujemo v ogledalu? Ali pa gre enostavno za to, da nam ti kretenizmi zlezejo pod kožo, da smo čim bolj podobni mravljam. Pri drugi pa sem si predvsem postavil vprašanje, ali ni morda v tem, ko se opazujemo v ogledalu, še nekaj globljega v nas kot zgolj površen, nedolžen pogled najstnika, ki mu ogledalo služi, da se v njem hipoma uzre, da bi ustrezal trenutni modi in bi bil bolj všeč izbranki svojega srca. In kot sem že omenil, spoznal sem, da ogledal ne potrebujemo, ker vzbujajo videz, in da je v nas nekaj, kar nas skuša, nek hudičev advokat samovšečnosti.

Ko sem prebiral intervju z dr. Ihanom, sem v vprašanjih novinarja najprej pogrešal pogum, da postavi neprijetna vprašanja. Bolj ko sem ga bral, bolj mi je postajalo jasno, da jih ne bo, da gre v bistvu za to, da se oznani evangelij nezmotljive znanosti, ki jo pooseblja izbrani strokovnjak, da se na zgodbo o neizbežnem cepljenju doda še "dobra vaga". In da bi bila res dobra, je dr. Ihan navrgel nekaj tehtnih argumentov, zakaj se moramo obnašati kot kolektiv, da bi bili tako uspešni, kot so uspešni Azijci, ljudje mravlje, ne pa mi, Evropejci, ki imamo s tem težave že od Savla oziroma Pavla naprej. Najprej stereotip o Azijcih (glede na to, da sem leta in leta vodil po Aziji, lahko vsem strokovno zagotovim, da je to čista bedarija), potem pa še prispodobe vaškega kateheta. In to naj bi bil poslej naš ideal, naši družbi nastavljeno ogledalo. V ozadju pa, seveda, fantje in dekleta, bo treba iti na cepljenje.

Težava nastopi v tem, da mi dr. Ihan niti malo ne deluje kot kakšna mravljica ali pa ena izmed mravljic v nizu vestnih zdravstvenih delavcev, in prav tako se mi dozdeva, da celoten aparat, tako politični kot "zdravstvena stroka", tista vladna, polimedijska, kot jo imenujem, nima simptomov poševnih oči. In kot sem se nekoč vprašal, v vojski, čemu služijo ta ogledala, sem se vprašal tudi zdaj. Čemu služi Ihanovo ogledalo zahodni družbi, in ne le ogledalo, v njegovi Visoki pesmi je bilo zaznati celo očitek vsem nam, da smo takšni, pardon, zajebani individualci, ljudje, ki se sprašujejo neumnosti, kot so recimo smiselnost in varnost cepljenja proti bolezni, ki bi jo tako zelo radi prikazali za kugo, a ta nemarnica prepovršno ubija, povrhu pa potrebuje za svojo misijo še kup drugih, pridruženih kolegic in kolegov. Dr. Ihan, januar 2021 je. Preveč znanstvenikov se je že oglasilo.

Seveda se bo, kot že ničkolikokrat v zadnjem času, znova oglasila tropska simfonija papagajevcev, ki bodo zapeli arijo, kdo sem spet jaz, koronaidiot, da si drznem podvomiti o Visoki pesmi znanosti, sploh pa o osebnosti, ki seže tudi čeznjo, v literarne vrste, da bi bila malha polna.

Moj odgovor je pravljičen. Najdete me na poljih, ob mlakužah, včasih na prometnem znaku, ki opozarja, da ne zdrsnete s poti v kakšno brezno, morda vam celo rešim življenje. Če me poljubite, sem v nasprotju s temi, ki jih tako rad žokam med rebra, nekaj povsem drugega. Sem napihnjena žaba, in če me poljubite, nastane princ. Kot rečeno, ravno nasprotno od teh, ki jih opisujem.

In seveda, zezam se. Srečno vsem skupaj, vsi na cepljenje, važno je, da denar kroži, kot med azijskimi mravljicami.