Osli

Ta teden sem se vrnil iz Avstrije. Tudi oni so šli v lockdown. Ampak njihov predsednik vlade je ob tem poudaril, da se zaveda, da ljudje ne morejo dolgo brez normalnega življenja in da k temu spada tudi kultura. Tudi producenti, s katerimi sodelujem pri projektu, se zavedajo, da je pač pandemija in da je treba zdaj stvari začasno odložiti, da se pa vse skupaj nadaljuje, ko bo najhujše mimo. Odložiti, ne odpovedati. In so izbuljili oči, ko sem jim v odgovor na vprašanje, kako je kaj v Sloveniji, orisal našo realnost, kjer ljudje že celo leto čakajo na izplačila za opravljeno delo, kjer so odobreni in pripravljeni projekti prisiljeni čakati na samovoljo oblastnikov, da se zaženejo, kjer v 21. stoletju ni posluha za avdiovizualno umetnost, ki v vseh drugih državah, razen v Sloveniji, doživlja razcvet. Producent me je samo zaprepadeno vprašal, kako je to mogoče in zakaj. Odgovor je bil, ker lahko, zato!

Severnjaki zabiti, ne? Kaj se pa čudijo? Kaj pa oni vejo o nas! Kaj pa oni vejo, da bi mi recimo 21. septembra morali začeti snemati nov celovečerni film. Kaj njih briga, da se snemanje prestavlja na januar, verjetno februar, če bodo sredstva potrjena. Pa to je samo en primer od tridesetih. Kaj pa ima njih brigati, da je pri tem projektu vsaj sto ljudi za pol leta izgubilo delo, ker nekdo v vladi ne mara filma. Kaj njih briga, da pri nas policijski minister odloča, ali se bo vlada odločala o izvrševanju potrjenih pogodbenih obveznosti. Kaj njih briga, če se ta isti minister ne zna niti kulturno pogovarjati, se pa hvali, da ne plačuje RTV-prispevka, in po twitterju komentira slovenske filme, ki jih RTV predvaja, in se sprašuje, ali sploh potrebujemo takšno umetnost in kulturo.

Saj mogoče sem jaz neumen in česa ne razumem, ampak mogoče pa ima minister prav in dajmo res snemati samo še filme s tematiko obdobja 89-92, ker štetja časa pred tem obdobjem tako ali tako v Sloveniji več ni. Vemo, kdo bo zmagal, kdo bo glavni lik in kdo bo na koncu padel v prepad. Ista zgodba, ista kulisa slovenskih gora, samo nasprotnik je drug – kulturnik, novinar, komunist, levičar, drugače misleči, čefur, jedec kaviarja, musliman, gej, študent, sindikalist, emancipirana ženska … Mogoče bo potem spet film v Sloveniji zaživel.

Če človek prebere komentarje pod novicami o slovenskem filmu in kulturi, mu postane slabo. Če samo pogleda, kako so obravnavani ljudje in se po njih pljuva, ker opozarjajo na te probleme, te mine. Iskreno se vprašaš, ali je dostojanstvo umrlo. V resnici, če bi se po komerkoli drugem tako pljuvalo, kot se v Sloveniji po kulturnih delavcih, bi se zgodil revolt. Da bi se tako pisalo o taksistih, medicinskih sestrah, pekih, natakarjih, hotelirjih, socialnih delavcih, delavcih v turizmu? Naj grejo na trg, ne rabimo mi njih, kdo to gleda, sprevrženi - ogabni - netalentirani delomrzneži, svinje koritniške, gnide zajedavske, izmečki slovenskega naroda, ta kurec znam še jaz narediti, naj izstradajo, bolni perverzneži, postreliti vse, banda narkomanska, na grmado, najprej jih pofukat v rit, potem pa v jamo, hahaha, izselijo naj se, če jim kaj ne paše. Nekdo se torej zavestno odloči, da bo živel in odkrito sovražil in poniževal. Takoj zatem pa besede o pravi krščanski kulturi, ki je edina dobrodošla. Tudi mene je kot otroka privlačil stric INRI na križu, in ko sem kasneje prebral knjigo o njem in njegovih dogodivščinah ter videl, da je v resnici govoril o ljubezni in sprejemanju, mi gre po glavi samo, kako daleč smo še mi. Žalostno.

Zakaj torej mislite, da se kulturniki borijo in odgovarjajo nazaj? Po takšnem primitivizmu se čudim, da se še več ljudi ne odloči reči, da je zdaj dovolj, da smo že zdavnaj prestopili meje spodobnosti, ampak očitno radi gledamo, kako nekdo dobiva na gobec in spet na gobec in v želodec in pljuva kri. Hahaha.

Plačanci politike svoje neznanje, neukost, vulgarnost in prostaštvo prosto širijo na forumih, se z njim ponašajo in ta ista politika se potem sklicuje na njih in govori, poglejte, saj ljudje to pravijo in hočejo. Mislite, da ti ljudje berejo in gledajo domače filme, hodijo v galerije? Seveda ne. Vejo pa, zakaj morata Renata Zamida in Matevž Čelik odstopiti in zakaj Slovenski filmski center ne sme dobiti sredstev. Vejo vse o vsebinah in kako se jih dela, čeprav jih nikoli ne pogledajo. Sodijo knjigo po platnicah - bom tokrat jaz zloben in rekel, da verjetno ne vejo niti, kaj je knjiga in kakšna je videti.

Ta teden je celo kulturni minister po televiziji priznal, da ne ve, kje se zatika, in filmarjem svetoval, naj državo tožijo, da bodo dobili, kar jim pripada. Torej v tožbe. In še pet let čakanja, da se vse odloči na sodiščih. Ljudje pa ta čas naj ne delajo in naj doma jedo potico, mar ne? Hahaha.

Ampak na srečo je v Sloveniji posvetil svetel žarek. Ljudje so vseeno lahko nekje nekaj delali.

Prejšnji mesec smo končali snemanje nove televizijske nadaljevanke, ki bo na sporedu pozimi, in to na programu nacionalne televizije. Iste nacionalne televizije, ki jo del politike, ki sicer ima svoje medije, ki pa ne producirajo nič kulturno-umetniškega, ker jim to seveda ne diši ali pa ker tega ne razumejo, vztrajno napada in govori, da ni vredna svojega denarja. Ta ista nacionalna televizija, ki se je v teh čudnih časih vseeno odločila iti v produkcijo nove nadaljevanke, ki jo je snemala 51 snemalnih dni. To pomeni dva meseca in pol dejanskega snemanja, po enajst ur na dan. Posneli smo jo brez okužbe, kljub temu da smo proračun cuzajoči umetniki baje največja golazen v tej državi. Ista nacionalna televizija se je v teh časih odločila, da bo delo ponudila 40 stalno prisotnim članom produkcijsko-tehnične ekipe na snemanju, vsaj 40 igralcem in približno 100 statistom, ki so v seriji nastopali. Velika večina ljudi, ki so vsakodnevno sodelovali pri projektu, je samozaposlenih prekarnih delavcev oziroma freelancerjev. V teh časih, ko smo vsi (razen vlade seveda) nesposobni, se je televizija odločila, da bo podprla domačo produkcijo, narejeno popolnoma z domačim znanjem, ki bazira na slovenski predlogi, da jo bo lahko gledal vsak slovenski gledalec, ki bo to želel. Televizija se je odločila, da bo letos posnela največji snemalni projekt tega poletja v naši državi in dala delo več kot sto ljudem, ki se s tem področjem profesionalno ukvarjajo. In da ne ostane pri številkah in statistikah, ki zvenijo zelo neosebno in dolgočasno. Vsi ti ljudje, ki smo delali serijo, imamo imena in družine. In vsi Anžeti, Eve, Petri, Tadeji, Slobodani, Niki, Rudiji, Borisi, Martine, Matjaži, Gregorji, Mateje, Juši, Barbare, Vladi, Tine, Aljaži, Vladani, Urške, Damjani, Janezi, Katarine, Urbani, Mirele, Ane, Jani, Juriji imamo srečo. Delali smo za RTV in bili plačani. Kar je v naši branži očitno postal luksuz. Vsi mi si samo želimo delati, kar imamo radi, in živeti od svojega dela, ki ga pošteno opravljamo. Kaj si mislijo na RTV-ju, ne? Barabe, da si drznejo podpirati domače avtorje! Dajmo, ukinimo RTV! Kaj se pa grejo! Dajejo kruh domačim ustvarjalcem! Ogabno!

Da ne bo videti, kot da tukaj cvetijo same rožice. Ob prvi omembi snemanja nadaljevanke na internetnih portalih so takoj vzklili komentarji, zakaj pa serijo v Sloveniji snemajo Srbi in ali je potem to res slovenska serija? Nevredno komentiranja, za zamahniti z roko, si rečeš, še ena v nizu pač, a po drugi strani od istih kvazidomoljubnih bebcev slišiš, kako so Srbi vedno imeli dober film, pa Pavleta Vuisića pa Čkaljo pa Bato Živojinovića, Ljubišo Samardžića, Bogdana Diklića itd. Današnjih srbskih avtorjev seveda ne poznajo, pa čeprav so med njimi imena, ki pomenijo nekaj v Evropi in svetu. Ironično je pa ravno Pavle Vuisić rekel: "Ponekad nakon razgovora sa nekim ljudima, čovek oseti potrebu, da prijateljski pomiluje kamen, osmehne se drvetu i sa puno poštovanja skine kapu pred magarcem." IIII-AAA!