Privilegijev ne dam in pika!

Ob tem, piše Bernhard, najbolj uživajo in so najbolj oni, zato je tudi kombinezon najbolj primerna oziroma pravilna noša. Zabaval sem se, ker sem vse, kar naj bi veljalo za naše severne sosede, z lahkoto preslikal v našo stvarnost. V sosednji večstanovanjski hiši živi človek, ki se, čeprav živim tako rekoč v centru prestolnice, najboljše počuti, ko na skupnem dvorišču vari, žaga, barva, betonira, si postavi mlaj za abrahama ali sam menja gume na avtu. Po desetletnem opazovanju sem namreč o njem dobil takšen vtis. Dobro, si rečem, človek je marljiv, super, v njegovem primeru vem, da zelo varčen, skrben in da zna narediti stvari s svojimi rokami. Odlično, sam vsega tega ne znam, in če sem iskren, me tudi ne zanima, hvala bogu, da smo si lahko različni. Ampak vseeno je prototip Slovenca, ki je priden in dela. Tudi njegova žena in hčerki vedno uporabljajo besedo priden, če koga vidijo, da nekaj fizično dela. Ne da bi si ravno od njih želel pohvale za svoje delo in da me to muči, a jih nikoli ne slišim, da sem priden, ko se vsak dan pozno vrnem z dela. Ne mislim, da se mi godi krivca ali da me morajo vsi pohvaliti, ker delam, nasprotno. Opazil sem, da se v naših krajih kot pravo delo še vedno smatra predvsem fizično delo. Ajde, dodajmo še zdravnike, pravnike in učitelje, ker so to poklici, za katere google v stilu how to operate a heart or defend on court for financial scam or teach children algebra ne zna natančno odgovoriti. Delo je, po mojih opažanjih, predvsem delo okoli hiše, tisto drugo je služba, pa še ta je samo za denar. Druge oblike dela so hobi. Če si s.p., si pa sploh čuden stvor, nekje vmes. Evo, tu sem jaz in še tisoče drugih. Avtsajderji po domače.
Večina internetnih modrecev, skritih pod vzdevki, se na forumih petelini, kako vsi s.p.-jevci itak goljufajo, da vsi samo jamramo, da vsi še predobro zaslužimo in da smo si sami izbrali svojo karierno odločitev, da bomo samostojni. Ti artikulirani posamezniki v isti sapi seveda napadajo tudi javne uslužbence, da so lenobe, zaščiteni kot kočevski medvedi. Vprašam se, kje torej delajo sami, razen na forumih, če toliko vejo o trgu dela?
Ker odgovarjati na bedaste očitke nima smisla, bom opisal samo nekaj privilegijev samozaposlenih. Naj dodam, da sem se sam odločil za samozaposlitev, ni mi žal, še enkrat bi izbral isto, samo na živce mi gre, ko ljudje zviška gledajo na nekaj, česar ne poznajo, in o tem dajejo pavšalne sodbe.
Tisti, ki nikoli niso delali kot samozaposleni, ti bodo takoj rekli, da zakaj se pa javljaš na telefon ob pol desetih zvečer, ko te nekdo pokliče, da to nima smisla. Da moraš postaviti meje, da ne moreš delati cel dan, da je baje večer čas zase in družino ali prijatelje. Se strinjam z vsemi. Situacija je pa pač takšna, da v mojem poklicu različne ponudbe, dobro plačane ali pa tudi ne, priletijo v najbolj čudnih časih, običajno isto sekundo, ko si naročnik zaželi storitev. Seveda niso vse zvečer, ni pa redko, da te nekdo kliče po večerji, ker je ravno nekaj razmišljal. Ker vemo, kako hitro si naročniki znajo premisliti, je treba priložnost zgrabiti hitro, četudi ob 22.00, ker si posle urejamo sami, ni šefa nad nami, ki bi skrbel za te stvari in ti vseeno dal plačo. Običajno moraš sam razumeti, da se naročniku mudi in da rabi neko storitev taaakooooj, in se seveda, ker bi rad delal, prilagodiš, ker se ne bi rad zameril in bi rad delal še kdaj in še naprej. Kdaj imaš seveda možnost reči tudi ne in to izkoristiš, ampak Slovenija je res majhna in ljudje se zelo radi pogovarjajo, še posebno o drugih. Hitro se lahko zgodi, da postaneš v očeh drugih prezahteven - ker si se samo postavil zase, da bo jasno, in zato se na neznano številko javiš tudi zvečer in imaš za te primere planer vedno pri roki.