Mehurčki

Še čisto vsak kolega, s katerim sem se pogovarjal, mi je dejal, da je po dolgih snemanjih potreboval čas, da se je spet priklopil na normalne frekvence vsakodnevnega življenja. Glede na to, da skupaj s celotno ekipo preživiš dnevno okrog dvanajst ur, mehurček ni nič nenavadnega. Ta mehurček ne pomeni, da v tem času ne veš, kaj se dogaja zunaj področja tvojega dela, še zdaleč ne, ampak je na snemanjih vse poskrbljeno tako, da ti olajša delo oziroma da se lahko skoncentriraš samo na to. Podobno kot pri športnikih - nekdo ti sporoči, kdaj moraš biti kje, priskrbijo ti opremo, materiale, hrano ... Ves servis ti je kot igralcu na razpolago, vključno s tem, da se vedno najde nekdo, ki te je pripravljen poslušati. Zate poskrbijo kot za otroka, vse poteka varno.

In potem, ko po treh mesecih prideš iz mehurčka, stripovski tresk in bum v glavo! Iskreno povem, da imam občutek, da sem stopil v popolnoma drug svet ali čas. Če sem se avgusta od domačih poslovil in približno vedel ali vsaj imel občutek, v kakšni družbi živim, se oktobra resno vprašam, ali se je zmešalo meni ali svetu. Ne upam reči ne eno ne drugo.

V resnici se zdaj počutim, kot da sem vstopil v film, ampak ne v kak meni znani film, temveč v neko distopično prihodnost iz znanstvene fantastike. Children of Men režiserja Alfonsa Cuaróna je postal realnost.

Vsakič znova se ščipam v lice. Ljudje se z maskami sprehajajo po ulici, izogibajo se drug drugega na deset metrov. Po televiziji samo strašijo in kažejo posnetke ljudi v skafandrih. Če koga normalno pozdraviš in hočeš kljub varni razdalji z njim samo malo poklepetati in povprašati, kako je, čutiš nelagodje in željo po čimprejšnjem prenehanju komunikacije, redke so izjeme. Videti je, da se je pojem socialna distanca zares ukoreninil v naš vsakdan.

Prvič v življenju mi deluje, da se ta naša krogla vrti tako hitro, da ne vem, kam naj se obrnem. Ne vem niti, kje naj zagrabim in o čem naj pišem najprej. Preveč je stvari in preveč je tem, ki se mi zdijo pomembne in nujne, da se jih omeni. Govorim si, da imam vse možnosti, da sem glasen in da lahko kaj poudarim in nekomu posodim glas. In začnem pisati in sestavljam in se hudujem in pišem in argumentiram in navajam dejstva, jih preverjam, kličem ljudi, in ko vse skupaj zapakiram, je to samo še en krik ali dretje, ki jih danes prebiraš vsepovsod in od vsakogar. Pa se vprašam, v čem je zdaj moje dretje drugačno? Če si priznam, da imam že od drugih polno glavo kričanja in da sem po Dnevniku živčen, da se kot moj pokojni dedek Mirko sprehajam gor in dol po stanovanju in govorim, da ta je nor, pa oni blesav, pa tretji ni normalen, in se sprašujem, kam smo prišli, in vidim, da sem sam ustvaril nekaj podobnega, se mi zdi zdravo, da si ne želim še sam pridati v to zmes dretja. Tokrat ne. Ne morem. Tokrat nisem v stanju, da se pripravim na to, da ko izrečem neko mnenje, že proti meni letijo puščice plačanih idiotov, ki samo čakajo, da lahko napadejo. Mene ne zanima biti mesija. Na žalost pa je v teh časih videti, da to postati zanima marsikoga drugega.

Pokličem par ljudi, ki jih dolgo nisem slišal. Zanima me, kako so, in več ali manj rečejo: "Ja, kako pa naj bom v teh časih, najraje bi se ga napil do amena, pa da vse mine." Ej, zapirajo nas, dajmo se ga vlit! Dajmo si nabaviti nenormalne količine alkohola, dajmo se ga nažgat! Saj bomo doma, nimamo kaj delati. V trgovinah opazim, da ima vsak tretji na tekočem traku vsaj en zaboj piva, če že ne žgane pijače, in v spletnih trgovinah je baje najbolj narasla prodaja alkohola. Mogoče pa je to rešitev. V vsaki slovenski družini je itak že en alkoholik, dajmo se ga vsi ubit, pa da vidimo, kdo ostane. Ker to, kamor smo prišli zdaj, je ...

Na živce mi gre, da imam občutek, da karkoli bom napisal, moram reševati svet. Nočem, me ne zanima, ampak so takšni časi. Ker karkoli argumentiranega človek napiše, nekdo v tem takoj prepozna napad. Torej imam dve izbiri: ali pišem o popolnoma nepomembnih stvareh in ne vznemirjam nikogar, da je stvar sama sebi namen, denimo družabne igre od devet do devetindevetdeset, ali pa nekaj, kar zagovarjam, in bom zaradi tega lahko pred strelnim vodom. Na živce mi gre, da vsak stavek trikrat premislim, ker vidim, kako se obnaša do tistih, ki razmišljajo drugače. Napadi, šikaniranje, brez dostojanstva in spoštovanja teptanje posameznika, ki je vse, samo človeško bitje ne. Ne zanima me živeti v takšni družbi. Pa se izseli, če ti kaj ne paše - MI SLOVENCI!

Na živce mi gre, ker mi nekaj v meni govori, Jure, kje si pa bil ti, ko se je nekaj korenito spreminjalo? Si kaj rekel ali si bil oportunistično tiho, ker nikoli ne veš, od koga boš še kaj v življenju potreboval? Kam si se postavil? Na čigavo stran, h komu? Vse v meni se že od malega upira, da bi delal isto kot vsi drugi, da bi skakal, ko vsi drugi skačejo. In starejši ko sem, bolj jasno mi je, zakaj: ker mi je to strašljivo in na živce mi gre. Ne vidim smisla, da smo smo vsi isti, ker nismo. In to je dobro. Iste so pa dolgočasne stvari in uniforme. Te pa pripeljejo marsikam - si res želimo tja? Jaz sem vesel, ko vidim mavrico, zdaj pa vedno bolj dobivam občutek, da se moram odločiti za samo eno barvo. Na živce mi gre to. Na živce mi gre, ker se moram ubadati z vsemi temi politiki, ki se ne znajo dogovoriti o ničemer. Politiki, ki so vse zavozili in se potem čudijo in odgovornost prelagajo na druge. Na živce mi grejo njihovi bedasti podrepniki, ki v parlamentu dvigujejo rokice, tako kot ata ukaže, in ne znajo razmišljati s svojo glavo, potem pa se s svojo topoumnostjo še hvalijo in govorijo, dokler je vse v našem interesu in blablabla, in mislijo, da se njihova neumnost ne opazi in prepozna kilometre daleč. Na živce mi grejo zdravniki, ki žugajo in govorijo, da nas čaka pekel, medtem ko se večina ljudi drži zase in se obnaša odgovorno. Na živce mi gre, ker ne skrbimo za naravo, ampak govorimo o investicijah, ki to naravo ubijajo. Na živce mi grejo vsi alternativci, ki so bolj pametni od vseh in govorijo, da sonček, pozitiva in dobra energija lahko vse spremenijo in pozdravijo, in ne odgovorijo, zakaj potem že niso poslali vse te energije v vesolje. Na živce mi grejo fitneserji, ki so to epidemijo izrabili, da so obnovili znanje excel tabel in jih tolmačili, v resnici pa so sebi bildali ego in me sploh postavili v situacijo, da se moram ubadati z njimi. Odprite nazaj fitnese, prosim, vsaj za njih! Na živce mi gre, da ne morem artikulirano povedati, da so moji kolegi, ki se ukvarjajo s filmom, na robu prepada in da manjka samo še blag vetrič in jih bo odpihnilo za vedno, ker država ne poravna svojega dolga. Ker nekoga nekje motimo. Zakaj že? Na živce mi gre, da se vsi pretvarjamo, da je ta epidemija samo bolezen, in se javno ne sprašujemo, kaj si želimo, ko ta enkrat mine, in v kakšnem svetu bi radi živeli. Na živce mi gre, ker smo kot družba postali dolgočasni realisti, ki samo opletajo s podatki in statistikami, in govorimo besede, kot so davkoplačevalec in BDP in rast, ne govorimo pa o ljubezni, prijateljstvu, druženju in smehu. Plehko? Pa kaj. Če bom na smrtni postelji rekel besedo dividenda ali politika, naj me zdaj udari strela. Na živce mi gre, da včasih Niki kradem njene misli in jih zapakiram v kolumne kot svoje in mislim, da ona tega ne opazi. In najbolj mi gre na živce, da mi gre na živce Primož Roglič, ker je očitno edini Slovenec, ki se lahko brez maske vozi na kolesu tudi po deveti ali v petek in za to dejanje ne bo dobil kazni.

Na živce mi gre, da se je moj mehurček razblinil in da nimam doma dovolj ceta, da bi si lahko takoj spihal vsaj milnega, v katerega bi se zabubil. Do naslednjič ...