Ameriški predsednik F. D. Roosevelt se je v drugi svetovni vojni tega lotil drugače. Zagotovil si je potrebno podporo doma, navzven pa demonstriral vlogo odločnega in vizionarskega svetovnega voditelja. Slednje je namreč potrebno tako za oblikovanje novih idej kot za njihovo ohranjanje. Že leta 1941 je, skupaj s Churchillom, v Atlantski listini predstavil svojo vizijo nove mednarodne ureditve, slednja pa je bila potrjena na sestanku velike trojice v Jalti. Ena bistvenih sestavin te nove ureditve je bila ustanovitev OZN ter njenih specializiranih agencij, vključno z brettonwoodskimi institucijami (Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka).
K novi svetovni ureditvi
Na izidu druge svetove vojne utemeljena svetovna ureditev velja že 75 let. To je svet liberalne mednarodne ureditve, ki temelji na spoštovanju sprejetih pravil mednarodnega prava, na multilateralnem sodelovanju med državami, kar tej ureditvi zagotavlja stabilnost in predvidljivost. Res, da je ureditev, ki jo je s Sveto alianso vpeljal Dunajski kongres (1815), trajala 100 let, a to so bili drugi časi, drugačen svet. Kaj se je torej zgodilo, da se je po 75 letih ta sistem začel razkrajati, da izginja staro, novega pa še ni na vidiku. Dogodilo se ni nič katastrofalnega, nobene nove svetovne vojne ali kataklizme drugega izvora, ki bi pretresla svet v temeljih. Pa vendar se je v tem času veliko dogajalo, mednarodna ureditev iz leta 1945 pa je v osnovi ostala zamrznjena. Zakonitost vsakega družbenega sistema pa je, da se mora spremembam nenehno prilagajati, če želi preživeti. Propad nekega sistema svetovne ureditve seveda še ni tragedija sama po sebi. Tragedija je lahko zgolj v primeru, da države in njeni voditelji ignorirajo pomen sprememb, se jim ne prilagajajo in ne iščejo skupnih rešitev.
Koronavirus ni povzročil težav, s katerimi se danes soočamo, ampak jih je zgolj razgalil kot vse bolj očitne slabosti v globalnem upravljanju sveta
Slabljenje multilateralizma
Kot posledica takšne politike in mednarodnih okoliščin je v zadnjih 10-15 letih multilateralizem viden kot način omejevanja svobode odločanja nacionalnih držav in njihove nacionalne avtonomije. Multilateralizem je slabil na več načinov: z izstopanjem držav iz mednarodnih organizacij in sporazumov (tu so brez dvoma ZDA dajale slab zgled, ki je našel mnogo posnemovalcev), z onemogočanjem konsenzualnih odločitev (kar je videno kot slabost in neučinkovitost mednarodnih organizacij, ne pa posledica obnašanja posameznih držav članic), z nespoštovanjem pravil mednarodnega prava. Posledično je obstoječi multilateralni sistem slabil tudi z ustvarjanjem paralelnih struktur in institucij (kot so npr. skupina držav G-7, G-20, države BRICS, Šanghajska organizacija za sodelovanje), ki rešitve za mnoge probleme sodobnega sveta iščejo zunaj obstoječih institucij. Tako se na primer odločanje o pomembnih mednarodnih finančnih vprašanjih s Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada prenaša na ožje skupine držav G-7 in G-20, Kitajska je ustanovila lastno "svetovno banko", kar v osnovi pomeni že revizijo brettonwoodskih institucij, mednarodna gospodarska in trgovinska pogajanja od Svetovne trgovinske organizacije (WTO) prehajajo v okvire bilateralnih pogajanj, odločanje o pomembnih mednarodnih varnostnih vprašanj pa se iz VS OZN seli v okvire "koalicij voljnih". Vse očitneje postaja, da je mednarodna arhitektura, ki temelji na ravnotežju moči in vrednotah povojne ureditve, vse bolj nevzdržna tako za njene kreatorje kot za novonastajajoče sile in akterje v mednarodni skupnosti. Sem sodi zlasti Kitajska, katere svetovni delež BDP že presega ameriškega ter tistega skupine držav BRICS, znotraj katere je tudi Rusija, ki si želi predvsem povrnitev nekdanjih slave in statusa. Priča smo svojevrstnemu paradoksu, ko v večpolarnem svetu ameriška politika postaja vse bolj suverenistična, Kitajska, ki se je doslej izogibala večji soodgovornosti za urejanje skupnih mednarodnih problemov, pa si želi večjega globalnega vpliva. Medtem ko ZDA vse bolj opuščajo delovanje v sistemu OZN, postaja Kitajska v njem vse bolj aktivna (tako vodi že pet od skupno 15 specializiranih agencij OZN).
Neučinkovitost mednarodnih organizacij je seveda problem, a še večji problem je vakuum, ki nastaja v globalnem vodenju zaradi vse očitnejše ameriške in tudi evropske odsotnosti upravljanja globalnih zadev in v katerega po 75 letih ameriške prevlade vstopa Kitajska. Ali se bo ZDA zgodilo tisto, kar se je zgodilo na primer Veliki Britaniji leta 1956 s sueško krizo, ki je pomenila konec Velike Britanije kot globalne sile? Ali je koronavirus 2020 tisti mejnik, ki bo prinesel konec vodilni vlogi ZDA in odprl pot novim svetovnim igralcem in novi preureditvi sveta?
Na žalost se pozivom k marginalizaciji WHO pridružila tudi Slovenija, s čimer je nakazala spremembo ene svojih temeljnih zunanjepolitičnih usmeritev, tj. podpore okrepljenemu multilateralnemu sistemu, ki temelji na učinkoviti OZN
Kaj ogroža svet?
Kaj je torej tisto, kar danes ogroža svet, v katerem živimo? Ali je to nevarnost nove svetovne vojne? Malo verjetno - tudi v prihodnje se bo dogajalo, kar se dogaja že zadnjih 75 let, lokalne in regionalne vojne, ne pa globalna vojna. Slednje sicer nikakor ne smemo izključiti. Ena največjih groženj za svetovni mir je namreč še vedno nevarnost uporabe nuklearnega orožja. O tem se strinjajo tako rekoč vsi poznavalci mednarodnih odnosov, vsa velika imena svetovne politike. Enako nevarnost predstavljajo možne in vse bolj realistične posledice podnebnih sprememb. Na listi največjih groženj svetovnemu prebivalstvu, ki jih objavljajo razne mednarodne institucije, pa so, presenetljivo, nevarnosti širitve infekcijskih bolezni šele nekje na desetem mestu, kljub temu da so izbruhi infekcijskih bolezni v zadnjih letih pogostejši, njihove posledice pa vse bolj očitne. Spomin na pandemijo španske gripe pred sto leti (1918), ki je okužila okrog 500 milijonov ljudi (četrtino takratnega svetovnega prebivalstva) in povzročila okrog 50 milijonov smrtnih žrtev, je očitno že zbledel. Najnovejši izbruh koronavirusa bo zelo verjetno bistveno spremenil vrstni red teh groženj.
Pandemični izbruhi po letu 2000 (ebola, sars, zika, mers, epidemije gripe) so iz današnje perspektive videni kot izzivi bližnjih katastrof, ki pa smo se jim izognili. Zaradi sreče in ne kot posledica neke učinkovite globalne akcije za njihovo zajezitev. Pa vendar so bile zlasti ekonomske posledice teh epidemij ogromne. Samo sars (2003), ki je okužil le osem tisoč ljudi, z manj kot 800 mrtvih, je svetovnemu gospodarstvu povzročil okrog 50 milijard ameriških dolarjev škode, pandemična gripa pa povzroča letno okrog 570 milijard dolarjev škode, kar je primerljivo s škodo, povzročeno zaradi posledic podnebnih sprememb v svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) vsak mesec zaznava približno sedem tisoč novih potencialnih infekcijskih izbruhov. Številna so bila v zadnjih letih tudi njena opozorila za visoko nevarnost infekcijskih izbruhov s potencialom globalne širitve. Pa vendar je videti, da je WHO prepozno sprožila tako imenovani rdeči alarm - razglasitev pandemije koronavirusa.
Koronavirus je svet vrgel s tečajev. Globalni svet se je nenadoma, tako rekoč čez noč, skrčil, obstaja le še virtualno, na spletu. Posledice koronavirusa predstavljajo največji svetovni izziv po španski gripi in po drugi svetovni vojni. Posledice bodo zdravstvene, gospodarske, socialne, družbene … vsestranske. Posledice bodo tudi geopolitične. Svet preprosto ne bo več isti, kot je bil, kot ga poznamo.
Opozorilo človeštvu
Svetopisemsko bi koronavirus lahko označili kot opozorilo človeštvu, naj se zdrami, naj se zave vseh nevarnosti za lastno zdravje, naj obnovi občutek solidarnosti in zavedanje o nujnosti skupnega (globalnega) odgovora na skupne grožnje in izzive.
Vendar koronavirus ni povzročil težav, s katerimi se danes soočamo, jih je zgolj razgalil kot vse bolj očitne slabosti v globalnem upravljanju sveta. Covid-19 nam v preprostosti svojega genomskega zapisa dokazuje, da je globalizacija stvar realnosti, ne pa izbire. Dokazuje nam, da niso spremembe tiste, ki nas danes ogrožajo, temveč naša nezmožnost upravljanja teh sprememb, nesposobnost prilagajanja in učinkovitega globalnega odzivanja. Dokaz za slednje je videti v medlem, zmedenem, vsekakor neučinkovitem institucionalnem odzivanju na pandemijo: paralelne institucije, kot sta G-20 in G-7, niso zmogle več od zapoznelih političnih deklaracij, OZN je ohromila nepodpora velikih držav, Varnostni svet OZN se ni mogel sestati zaradi bizarnih proceduralnih ovir in zadržkov, Evropske unije ni bilo videti nikjer. Pokazalo se je, da paralelne institucije (še) nimajo na voljo učinkovitih mehanizmov za soočanje s krizami, kot je covid-19, zapostavlja pa se možnost uporabe obstoječih. Namesto da bi opolnomočili obstoječo, pristojno mednarodno institucijo za svetovno zdravje, WHO, za koordinacijo vseh skupnih naporov v boju proti koronavirusu, se jo napada, se ji odvzema legitimnost, se jo postavlja na stranski tir. To počne iliberalni del sveta, na čelu z ameriškim predsednikom Trumpom, ki je (pre)dolgo oznanjal, da nevarnosti koronavirusa ni, ki je na lanskoletnem zasedanju Generalne skupščine OZN dejal, da bodočnost ne pripada globalistom, ampak nacionalnim državam. Na žalost se je tem pozivom k marginalizaciji WHO pridružila tudi Slovenija, s čimer je nakazala spremembo ene svojih temeljnih zunanjepolitičnih usmeritev, tj. podpore okrepljenemu multilateralnemu sistemu, ki temelji na učinkoviti OZN. Dokler takšne ali kakršnekoli drugačne spremembe zunanjepolitične usmeritve Slovenije ne potrdi tudi njen parlament, so takšna stališča in aktivnosti vlade ne samo škodljivi, ampak tudi nelegitimni.
Prevetriti OZN
V zgornjem kontekstu je WHO predvsem dokaz slabosti globalnega upravljanja sveta. Rešitev ni v ukinjanju institucij, vsaj dokler zanje ni ustreznih nadomestil. Celoten sistem OZN, skupaj z vsemi njenimi specializiranimi agencijami, bi bilo treba temeljito prevetriti, jih programsko in administrativno narediti učinkovitejše, bolj prilagojene današnjemu času. Za kaj takega pa je potrebna predvsem politična volja držav članic. Možnost je seveda tudi druga, da se z voljo in soglasjem držav vzpostavi nov mednarodni red, nova arhitektura multilateralnih institucij. V novejši zgodovini človeštva sta za kaj takega bili potrebni dve predpostavki: postkataklizmična potreba stabilizacije in preurejanja sveta (kot je to bila druga svetovna vojna) in obstoj sposobnih, modrih svetovnih voditeljev, z vizijo in pogumom, kako narediti svet boljši za vse.
Kot že rečeno, koronavirus je zgolj razgalil slabosti obstoječe ureditve. Do neke mere je že nakazal smeri potrebnih sprememb, ostaja pa še odprto, ali bo koronavirus sprožil tudi proces sprememb nove ureditve sveta. Kot je trenutno videti, je večji problem v odsotnosti pogumnih, z vizijo opremljenih svetovnih voditeljev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
