Milan Kučan: Državni projekt, ne strankarski
Na plebiscitu je bilo v ospredju pričakovanje, da bo država, za katero smo se opredeljevali, drugačna od Jugoslavije. Ta pričakovanja so se še okrepila v obdobju, ko se je Slovenija pripravljala na sprejem v EU in se je morala potrditi kot država, ki živi v skladu z vrednotami, načeli in ambicijami takratnega evropskega združevanja. To potrditev je dobila tudi, ko je bila sprejeta v območje evra in schengenskega mejnega režima. Takrat je upoštevala državljane. Potrudila se je pojasniti smisel svojih prizadevanj in je zanje dobila podporo.
Od takrat so se svet, EU, tudi prizadevanja za enoten evropski vrednotni prostor spremenili. Spreminja se tudi Slovenija. Vse manj je država, kakršno smo želeli ob njenem rojstvu. Zasuk celotne družbene strukture v desno, kar je stara želja sedanjega predsednika vlade, je v nasprotju s tedanjo obljubo državljanom, v nasprotju z ustavo in v nasprotju z voljo državljanov. Sedanji napori za obvladovanje virusa so zlorabljeni za nedemokratične posege v družbeno strukturo. Za tak globalni premik so neobhodne tudi kadrovske spremembe na vseh točkah, pomembnih za premik. Z epidemijo nimajo nobene zveze. So pa kamenje okoli vratu demokracije.
V takšnih razmerah je Slovenija pričakala 30. obletnico svojega plebiscitnega spočetja. V spominjanjih nanj so nekatera dejstva spregledana. Najprej, da je to bil jasen, ljudem razumljiv projekt, ki ne bi mogel biti projekt enega dela politike proti drugemu; da je bila osamosvojitev rezultat vrste zelo tehtnih premislekov o takratnih zgodovinskih alternativah slovenstva. Politika jih je prepoznala in za izbrano dobila podporo ljudi. Nezaupanje je presegla ob zavedanju zgodovinske odgovornosti in v iskanju podpore ni izločala nikogar; da je to bil državni projekt, ne strankarski - kar ne spregleduje dejstva, da je dozorel znotraj koalicije Demos. In končno, osamosvojitev, napovedana s plebiscitom, je bila v celoti legalno in legitimno dejanje, naslonjeno na dopolnila k ustavi in na zakon o plebiscitu z določenima pravico do glasovanja in kvorumom.
Sedanje pogosto pozivanje politikov k enotnosti ostaja žal prazno besedičenje. Brez programa, ki bi lahko bil presečišče poenotenih prizadevanj, ti pozivi kažejo na jalovost politike in odsotnost zavesti o resnosti razmer v svetu in EU, ko bi bilo zopet treba prevzeti odgovornost za prihodnost slovenstva. Namesto nauka plebiscita v ospredje spet prihajata izključljivost in poudarjanje lastnih zaslug. Tokrat očitki letijo celo med Demosovimi politiki. To zaslugarstvo spregleduje bistvo: da je to bil projekt državljanov in njihove odločitve. Očitno bo potreben čas za izčiščen pogled. Verjamem pa, da bodo naši zanamci ponosni na takratno dogajanje.
Lojze Peterle: Prevladuje politični koncept obvladovanja in prisvajanja
Ustanovitev samostojne in demokratične slovenske države je zgodovinski dosežek brez primere. Tudi zato, ker smo bili v kritičnih trenutkih sposobni poleg ljudske enotnosti pokazati tudi politično enotnost. Z osamosvojitvijo in demokratizacijo smo si postavili nove okvire za doseganje naših osebnih in skupnih ciljev. Samostojna državnost nam je odprla pot na evropski in svetovni politični oder. Vstop v EZ je prinesel boljše razmere našemu gospodarstvu, našim znanstvenikom, študentom ... Odprl se nam je svet in mi smo se odprli svetu, ob čemer smo tudi mi občutili prepih globalizacije, ki zaostruje konkurenco. Imamo svetovno uspešne in suverene podjetnike, ki ne tarnajo nad globalizacijo, pač pa jo na svojih področjih vodijo - Boscarol in Akrapovič recimo. V tem oziru lahko govorimo o slovenski zgodbi o uspehu, da ne govorim o naših vrhunskih športnikih.
Rekel bi, da nam gre bolje navzven kot navznoter.
Pred tridesetimi leti je veliko ljudi, tudi med komunisti, podprlo spremembo - osamosvojitev, veliko manj pa temeljito demokratično preobrazbo. Tudi v Demosu je pošla enotnost na to temo, zato je razpadel oziroma se sam razpustil in s tem odprl pot drugačni smeri in dinamiki notranjega razvoja, čeprav formalno v evropski smeri. Trdim, da je slovenska demokratična preobrazba nedokončana. To se vidi že v politični terminologiji. Pri nas eni še naprej uporabljajo besednjak iz časov revolucije. Kdor hoče koga diskvalificirati, ga s primerno oznako prestavi v prejšnje stoletje. Zelo hitro lahko postaneš izdajalec in sovražnik. Sumljivo je že, če si "desni". Sploh pa je hudo, če se ukvarjaš z "ideološkimi vprašanji" - ta greh te dni očita Desus Janši. Pri nas je ideološko vse tisto, kar ogroža pridobitve revolucije, pozicije in moč njenih dedičev.
Naša pričakovanja pred tridesetimi leti so bila različna. Tisti, ki so pričakovali dolgi vek vladanja pomladnih strank, so se ušteli. Pomladne stranke so bile vodilne v vladah po osamosvojitvi komaj okrog 20 odstotkov demokratičnega časa. Tudi niso imele na razpolago dveh mandatov, da bi poskrbele za bolj temeljito preobrazbo.
Komunistične partije sicer ni več, je pa naša družba še vedno bistveno zaznamovana s strukturami - še posebno v državnih in družbenih podsistemih, ki jih je partija zgradila v času, ko je veljalo geslo Partija v vse družbene celice in je moralo biti vsaj 75 odstotkov direktorjev komunistov. Niso ostali samo strukture in monopoli, ostali so izključevalni miselni, vedenjski in oblastni vzorci, ki poznajo samo "naše". Tu je naseljen slovenski praktični konzervativizem. Kadar ga zadene interes po spremembi, se zateče v mit o zmagovalcih in izdajalcih, sovražni govor in proglasi zadevo praviloma za ideološko temo. Tega se te dni poslužuje tudi Karl Erjavec, ki bi bil rad s štirimi poslanci prvi v vladi.
Letošnja politična polarizacija, ki gre celo v nasilne izraze, kaže, da v politični kulturi in sožitju nismo napredovali. Pri nas prevladuje politični koncept obvladovanja in prisvajanja, ne pa vladanja kot služenja za skupno dobro. To ne diši ravno po Švici, ampak po podaljševanju tistega, kar smo hoteli leta 1991 za vedno zapustiti. Švico bi imeli, če bi delali kot Švicarji, je rekel Ivan Oman. Začne pa se pri spoštovanju drugega in drugačnega.
Spomenka Hribar: Ta država je naša, od vsakogar izmed nas
Kje smo, kako smo danes z našo državo - glede na pričakovanja na plebiscitu 1990? Pravzaprav težko vprašanje, ker je kompleksno! Na eni ravni - in ta je po mojem bistvena - imamo svojo državo! Na svetu je na stotine narodov, veliko večjih od slovenskega, pa nimajo svoje države. Imeti državo je privilegij, ki smo si ga izborili, privilegij zato, da - če država deluje dobro in v korist vseh državljanov - je to najmočnejše orodje za ohranitev nacije, za njen materialni in duhovni razvoj. Ja, če pa ne deluje dobro in državljane celo deli na "naše" in "nenaše", potem se ustvarja videz, kot da države ne bi imeli; državljani se čutijo opeharjene in same v času svojih težav in kriz, ko bi potrebovali prav pomoč države! Ali nismo mi, državljani Slovenije, danes zelo blizu tem občutjem?
Glede na zgoraj rečeno lahko zaključim, da je odgovor na vprašanje dvojen: pomembno je, da imamo svojo državo, hudo, zoprno pa je, da se kljub njej velikokrat čutimo brezpomočne, celo užaljene in prezrte ob tem, kako izvoljeni državni funkcionarji opravljajo svojo poverjeno jim zadolžitev.
Temeljno vprašanje je, kje se je zataknilo. Kje in zakaj nam je spodrsnilo ali kako bi imenovali današnje stanje socialne, fizične in duhovne (ne)varnosti nas, državljanov in državljank, ki nam je država namenjena in zaradi česar smo jo sploh ustanovili!
Vzrokov je veliko, odgovorov in domnev še več. Jaz pa bi izpostavila prvi vzrok vseh anomalij in naših težav: to je pomanjkanje (so)čutenja do drugega, do sočloveka. Sodržavljanov ne čutimo kot sebi bližnjih, enako kot smo mi sami, v bistvu nebogljenih posameznikov, končnih ljudi, ki smo včasih prestrašeni in potrebni tople besede. In pomoči: državne, sosedske, sorodniške. Namesto tega se je razpasla naduta oblastiželjnost, oblast, ki predvsem skrbi in dela zase; spoštovanje kot temeljni odnos med ljudmi se je izgubilo, brezobzirnost, pogoltnost, nadutost primitivcev nad posamezniki in preteklimi rodovi … Najhuje je to, da je izvir vsega tega v višavah Oblasti! Povsem smo ji na razpolago. Lutkovno gledališče?
Vendar bi se morali zavedati: ta država je naša, od vsakogar izmed nas! Je moja - in je prav toliko tvoja in od vsakogar, ki mu je usoda namenila bivanje tukaj, na najlepšem koncu Zemlje!
Dimitrij Rupel: Pogajanja, tekma, dostop
Kot vidim in berem, mnogi s slovensko državo, kakršna je danes po tridesetih letih, niso zadovoljni. Z marsičim v tej državi tudi jaz nisem zadovoljen; če pa sliko nekoliko povečam, ugotovim, da sta bila konec prejšnjega in začetek tega stoletja do Slovencev vendar izredno darežljiva. Na svetu je 6500 različnih jezikov, 650 različnih narodov in samo okrog 195 držav. Po stoletju (ali dveh) romantičnih prizadevanj in omahovanja na robu pravične strani zgodovine se je Slovenija posrečila in uresničila. Pred tridesetimi leti mi je bilo naloženo priskrbeti mednarodno priznanje, nato vključitev v EU in Nato. To poslanstvo je - ne samo po moji zaslugi - uspelo. Poleg plebiscita, ustave in vojaške obrambe je bila zunanja politika pomemben steber slovenske državnosti. Predvsem po letu 2008 pa so bile na tem področju storjene velike napake, kar seveda obžalujem.
Tudi v gospodarskem pogledu Slovenija ni neuspešna. Najbolj uspešna je bila leta 2008, ko je dosegla 91 odstotkov evropskega bruto družbenega proizvoda. Po letu 2008 smo nazadovali in do danes se še nismo pozdravili. Naša bistvena težava je demokracija, vendar ne na ta način, kot izhaja iz različnih peticij, pisem predsedniku vlade in biciklističnih protestov. V javnosti je problem pogosto postavljen na glavo. Glede demokracije moram poudariti tri pogoje:
1. pripravljenost na pogajanja: odnosi med političnimi tekmeci morajo omogočati medsebojna pogajanja in kompromise, medtem ko je izključevanje tipa "samo z Janšo ne!" v demokraciji prepovedano;
2. enakopravnost: tekmeci oziroma nasprotniki (koalicija – opozicija) morajo imeti enake možnosti na volitvah in pri postavljanju vlade;
3. dostop do alternativnih informacij: za ta namen mora demokratična družba zagotavljati dostopnost alternativnih informacij, kar zadeva predvsem šolstvo in medije.
Slovenski problem je v tem, da t. i. tranzicijska levica, ki je zasedala najvišje državne položaje štiri petine časa po osamosvojitvi, misli, da je/bo demokracija samo takrat, kadar je/bo oblast v njenih rokah.
Jelko Kacin: Ne zaupamo si dovolj
Decembra 1990 sem bil namestnik (republiškega) sekretarja za (ljudsko) obrambo, dopolnil sem 35 let. Bil je mesec plebiscita in čas zgodovinskih sprememb v Evropi. Berlinski zid je že padel, demokratično vrenje je dvigalo vzhodno Evropo, razpadala je SZ. Dnevi so bili šteti tudi Jugoslaviji, ki je postala nasprotje vsega, kar naj bi federacija bila. Imeli smo izjemno zgodovinsko priložnost.
Sedemnajstega decembra, tik pred plebiscitom, sem prezebal v Kočevski Reki, ko je "zadišalo po slovenski vojski", dan prej smo v hudem mrazu posneli streljanje z armbrustom. Objava postroja in streljanja z novim protioklepnim orožjem TO je sprožila burne (politične) odzive, ljudi pa je napolnila s ponosom in zanosom. 23. izjemno visoka udeležba, 26. pa še večja odločenost ljudi. Poti nazaj ni bilo več, v tistem tednu smo politično presegli preteklost. Postali smo poenotena družba zmagovalcev. "Jugoslavije ni več!" je bil evforičen dr. Jože Pučnik. A bili smo sami, v Jugoslaviji in svetu nerazumljeni. Čez pol leta smo razglasili samostojnost, sledila sta napad JLA in desetdnevna vojna. S ponosom se spominjam tistih dni.
Trideset let kasneje nas virus muči že skoraj leto dni. Vsi smo (pre)utrujeni, mnogi izgoreli, bolj ali manj v samoizolaciji. Pod maskami poskušamo prebrati misli v očeh sočloveka. Zdravstvo in DSO garajo v skafandrih že mesece, tempo še ne popušča. Pravega odmora ni, tudi sam še nisem mogel porabiti lanskega dopusta. Vsak dan si prizadevamo, da bi manj prepovedovali, da ne bi zapirali gospodarskih dejavnosti.
Registrirano je cepivo, vlado čaka predsedovanje EU, ustvarjanje dodatne krize brez realne alternative pa ljudi deli in seje dodatne dvome o sposobnosti političnega dogovora. V tej pandemično-politični krizi in v pričakovanju novega vala se moramo osredotočiti, ločiti bistvo od manj pomembnega. Vsak dan v letu 2021 velja uporabiti, da čim prej premagamo epidemijo. Nam in družbi moramo omogočiti razvoj in gospodarsko okrevanje! Premalo smo osredotočeni, ne zaupamo si dovolj.
Skupaj zmoremo več, bolje in hitreje. Znova je čas za pogumne odločitve, zato #OstaniteZdravi in odločni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
