(PODNEBNE PRIČE) Beno Skok, sadjar in vinar: Že zdaj se bojimo, kako bo drugo leto

"Včasih si jablano posadil brez armature, mreže, namakanja ali oroševanja in imel pridelek. Morda je bilo katero leto malo slabše, katero boljše, a je bila drevesna sadika še najmanjši strošek. Danes so vse armature, namakanje in oroševanje bistveno večji strošek kot drevo. Vzpostaviš cel sistem, a lahko le upaš, da bo vse šlo skozi, da boš imel pridelek in ga na koncu vsaj približno kvalitetnega prodal. Zadnja leta je delati na kmetiji hudo naporno in stresno," je jasen Beno Skok s Sadjarske kmetije Skok v Kamnici.

Na družinski kmetiji, kjer je prioriteta že več generacij predvsem pridelava sadja, v prvi vrsti so to namizna jabolka, jagode, breskve, češnje in hruške, so vremenske neprilike v zadnjih letih povzročile veliko škode, zato Skokovi krčijo sadovnjake in na tistem mestu delajo njive, da bi nadoknadili izgubo. A na tak način jim je uspelo nadomestiti le del pridelka. "Jabolko rabi celo leto, osem mesecev, od cvetenja do obiranja, medtem ko lahko zelenjavo, recimo solate, sadiš tudi po pozebi in imaš v dveh, treh mesecih pridelek. Če sorta ne gre, lahko na tisto površino prihodnje leto posadiš drugo kulturo. Jablane in breskve pa so trajni nasadi, bolj dovzetni za vreme, stres za rastline je večji in tudi v prihodnjih letih so bistveno bolj ogrožene. Zaradi spomladanskih pozeb se že zdaj bojimo, kako bo drugo leto. Lahko, da bo dobro, lahko, da bo slabo. Nikoli ne veš. Še vse leto po pozebi, poletni vročini ali hudi toči, ki polomi brste, je lahko pridelek tudi za 80 odstotkov manjši." 

In v zadnjih letih jim vreme nikakor ni prizanašalo, letos pa se je zgodilo, da so se v eno koledarsko leto stisnile vse vremenske neprilike, ki so se poznale tudi na vinarskem delu kmetije, nadaljuje Skok. "Začelo se je s spomladansko pozebo, ki se je sicer pri nas čutila manj, ker so površine na višjih legah. Na grozdju je nastalo ogromno poškodb na kožici. Nekaj pridelka smo lahko prodali kot namizno grozdje, ostalo je šlo v predelavo, saj je bilo grozdje spokano, krastavo, hudo nepravilnih oblik. Poleti sta se izmenjevala suša s hudo vročino in deževje. Jeseni, skoraj cel september in oktober, pa je namakalo."

Ob spremljanju vremenske napovedi, ki je obljubljala večdnevno deževje, so morali loviti ure, v katerih so pridelek na njivah spravili, in ure za obiranje. Od srede septembra do srede oktobra je nepretrgoma deževalo, se spominja sadjar. "Zaradi pogostega deževja je voda zalivala, pojedla določene kulture. Fižol, recimo, sploh ni vzklil, sadili smo ga trikrat, a tudi tretja setev je bila samo 30-odstotna. Jeseni nismo vedeli, ali bomo do konca sezone pridelek sploh obrali. S kolotečinami smo hudo razrili nasade. Nastala je škoda, ki je v normalni sezoni ni." Takim obdobjem je s fizičnim delom naporno slediti, pravi Skok, najprej dan ali dva dežja, nato nekajdnevno čakanje, da se je teren posušil in je bil primeren za stroj. Naenkrat je bil mimo teden dni, pripoveduje. 

Letos so se v Kamnici izognili le toči, toda tudi nanjo je spomin še svež. Lani je toča uničila pridelke, še posebno na površinah brez zaščitnih mrež. Grozdi muškata so bili redkejši, z manjšo težo in manj lepih oblik. Skoki imajo vinograde na dveh lokacijah. Prvi vinograd je toča pustila povsem brez grozdja, v drugem ga je nekaj ostalo, a ko je Beno Skok izračunal povprečje, ni bilo pridelka niti za polovico. Kaj preostane? “Gledaš določene sisteme in tuhtaš. Narediš mreže, namakanje, oroševanje ... to so vse investicije, pridelek pa ostaja pri enaki ceni, kot je bila nekoč. Preizkušamo različne prakse, tudi iz tujine, a ko se temperatura spusti pod -3 ali -4 stopinje Celzija, vsak sistem pogrne." Pri pozebah se da narediti bolj malo, kmetje lahko pridelek zavarujejo, a so premije tako visoke, da se marsikdo za zavarovanje ne odloči, pripoveduje Skok. Pri toči se da narediti več. Rešitve vidi v letalih in protitočni obrambi, a lanska toča je strgala tudi mreže in pustila posledice ne samo na kmetijskih površinah, temveč tudi na drugih - strehah, infrasktukturi, vozilih. 

Spomin o vremenskih neprilikah na kmetiji z dolgoletno tradicijo sega daleč, a hujše dogodke opažajo zadnjih deset let. V letih 2016 in 2017 sta kmete na tem območju zadeli hudi pozebi, ki sta v trajnih nasadih za sabo pustili le desetodstoten pridelek, bistveno prej so zato končali tudi prodajo, ki jo Skokovi usmerjajo v maloprodajo in prodajo na tržnici, neposredno h kupcu. "Zadnji dve sezoni sta bili hudo mokri, dve sezoni pred tem pa hudo sušni. Če bi vzeli povprečje, je super, če vzamemo vsako leto zase, je pa napeto. Zato se rastlini posvečamo bistveno več, da bi dobili enak rezultat, a je ta po navadi slabši," razloži Skok. "V zadnjih desetih letih ni bilo sezone, za katero bi lahko rekel, da je šla od spomladi do obiranja in prodaje skozi čisto normalno. Priča smo ekstremom."

Prepreke v izboljšanju stanja vidi tudi v dolgotrajni papirologiji, ki kmete omejuje, zato nad nekaterimi projekti obupajo. Kot pravi Skok, bi morali imeti kmetje več svobode pri odločanju o tem, kaj in kako delati v kmetijstvu, saj najbolje poznajo svoje površine in so pripravljeni vlagati v prihodnost. "Če je človek po srcu in duši kmet, pozna svoj teren, ne bo povzročal škode, temveč bo delal v svoje dobro." In s tem v dobro vseh, saj so kmetje zmeraj prvi ali zadnji v verigah, ki se pletejo okrog njih. "Skrbimo tudi za nivo cen. Če je na trgu več pridelka, je za potrošnika cena dokaj ugodna. Če pa sami nimamo, smo odvisni od tujih držav in trgovcev, in vemo, kakšne so cene potem," sklene Skok. 

*Naslednjič bo podnebno zgodbo pripovedoval Dejan Rodošek, ki upravlja s smučiščem Rimski vrelec in je tudi učitelj smučanja.