Ko smo se po ozki gazi v globokem snegu približevali koči Slovenskega planinskega društva nad Arihovo pečjo, obeležju padlih partizanov, Slovencev, pri Šentjakobu v Rožu v Avstriji, so do nas začele prihajati ubrane slovenske pesmi in pesmi upora. Bolj ko smo se približevali koči, močneje so donele te pesmi, pesmi narodnega zanosa in upora. Zdelo se je, da z njimi prepevajo tudi rahlo pozibavajoče se smreke, da se pesmi nežno dotikajo tihe beline snega. In čisto spontano smo jih začeli popevati tudi mi. Pri nas doma, razen na različnih koncertih, že dolgo nisem slišal tako spontano zapetih slovenskih narodnih pesmi. Pesmi upora iz narodnoosvobodilnega boja pa že vse od leta 1991 sploh ne. Včasih so nam te pesmi bile blizu, prepevali smo jih, saj so bile simboli naše ponosne narodnosti, simboli naše velike zmage nad največjim zlom prejšnjega stoletja, fašizmom. Kaj se nam je zgodilo (dogaja), da vsega tega ni v naših mislih in še manj v naših srcih? Ali zato, ker nam je za vse vseeno? Ali zato, ker smo prevzeli čisto drugačne vrednote? Ko pa vso to pozitivno energijo in nacionalni ponos in osvoboditveni zanos začutiš pri zamejskih Slovencih, je to umanjkanje v nas še toliko bolj izrazito, že skoraj boleče. A za vse in povsod ni tako, na srečo in v zahvalo!
Malo pred novim letom tega leta smo v slovenskem kulturnem domu v Pliberku, v Avstriji, doživeli pravo eksplozijo slovenstva. Tržaški umetniki in otroci so v združenem nastopu s koroškimi zamejskimi Slovenci prepevali slovenske narodne pesmi in recitirali domoljubne pesmi Karla Destovnika - Kajuha. Dvorana je kar pokala od slovenskega ponosa in zanosa. Višek prireditve pa je bil na koncu, ko so vsi nastopajoči skupaj z nami, stoječimi poslušalci, zapeli Zdravljico. Formalno na nemških tleh! Tako enkratnega, vznesenega, narodnozavednega dogodka mi v celotnem času slovenske osamosvojene države v lastni domovini ni bilo dano doživeti.
Letos v aprilu je ob svojem častitljivem jubileju tržaški pevski zbor Pinko Tomažič priredil koncert s primorskimi gosti. Iz Cankarjevega doma so odmevale že dolgo ne tako doživete in prepričljive slovenske narodne pesmi in pesmi upora. Ko so proti koncu koncerta zapeli svojo himno Vstala Primorska in je cela dvorana bila na nogah in prepevala z njimi, sem bil zelo zelo ponosen, da sem Slovenec in sin borca, ki je tudi pripomogel k rojstvu prenovljene domovine.
Dvorana slovenskega kulturnega društva v Torontu v Kanadi je bila nabito polna, v njej je bilo več kot štiristo Slovencev različnih starosti. Skupna pa sta jim bila dolgoletno zdomstvo in težak občutek izgube domovine. Da je ta negativni občutek ena najmočnejših emocij, je bilo zaznati iz vseh njihovih pozdravnih govorov, ki so jih posvetili naši športni ekipi specialne olimpijade, in tudi iz osebnih pogovorov z njimi. Toliko lepih besed o svoji, naši skupni domovini nisem še nikoli slišal. Spoznal sem, kako globoko lahko nekaj dojemaš, kar si izgubil, in kako nekaj malo ceniš, kar se ti zdi vsakdanje, kot da ti preprosto samoumevno pripada. Mi imamo domovino pred nosom in jo zato včasih premalo cenimo, do nje smo kar nekam nespoštljivi, lahko bi rekli tudi malomarni. Oni pa so jo izgubili, domovino, in jim kot izgubljena, bolje rečeno, oddaljena vrednota izredno veliko pomeni.
Črnjan Stanko je pred leti s svojo družino zapustil Slovenijo, Črno na Koroškem. Želel je v Ameriko, a proti svoji volji pristal na Novi Zelandiji, deželi, za katero skoraj ni vedel, da obstaja. V več kot šestdesetih letih tam doli v Deželi dolgega belega oblaka, kot Novo Zelandijo imenujejo domorodci Maori, se je le enkrat vrnil v Slovenijo, kmalu po naši osamosvojitvi. V vseh teh letih je razen tega obiska svojega rojstnega kraja bil njegov edini fizični stik z domovino obisk njegovega nečaka. Mi smo bili njegov drugi stik v vseh teh letih. Zato se seveda z besedami ne da opisati, s kakšno pozornostjo in gostoljubnostjo smo bili sprejeti kot njegovi dragi gostje ter kako nas je ponosno predstavljal drugim Slovencem, živečim v njegovi bližnji okolici, in tudi v slovenskem klubu. V spoznanju, da smo njemu, njegovi družini in vsem drugim Slovencem s svojim obiskom prinesli del domovine, smo videli, koliko jim domovina pomeni, kako globoko v srcu jo nosijo. Največ, kaj jim pomeni izgubljena domovina, pa so zanesljivo bile besede njegove žene, ki nas je ob odhodu močno in toplo objela ter rekla: "Vi ste nama sem prinesli delček Slovenije in nama s tem naredili najlepši božič v najinem življenju." Besede, ki jih ne bom nikoli pozabil. Besede, ki na najbolj nazoren način povedo, koliko jima pomeni domovina, ki je več nimata, ker se nikoli več ne bosta vrnila sem in je zato zanju za vedno izgubljena. V njunih srcih pa ostajajo nostalgija, hrepenenje, večna bolečina.
Albi, Grabnerjev iz Črne, je sedaj že več kot petdeset let v Avstraliji. V vsem tem času se je le dvakrat vrnil v domovino. Prvič takrat, ko si je kot mlad moški sem prišel poiskat ženo (in je bil pri tem uspešen), in drugič, ko je po nastanku samostojne Slovenije prišel vložit vlogo za vpis slovenskega državljanstva. Tretjič ga zelo zelo verjetno ne bo več sem. Pa sem ga ob obisku tam daleč spodaj povprašal, zakaj se mu je zdelo potrebno uveljavljati slovensko državljanstvo, ko pa je vendar vedel, da ga nikoli več ne bo potreboval. Njegov odgovor je bil zelo poveden: "Jaz sem tukaj v Avstraliji tujec in bom to za vedno ostal. Zato želim tukaj umreti kot Slovenec. Saj sem vendar to." Ob teh besedah me je kar močno stisnilo pri srcu. Dojel sem njegovo bolečino. Dojel sem, da v meni takšne bolečine nikoli ne bo. Dojel sem, kaj je izguba. Dojel sem, kako malo cenim to, kar imam na razpolago vsak dan. Svojo domovino.
Mi imamo domovino pred nosom in jo zato včasih premalo cenimo, do nje smo kar nekam nespoštljivi, lahko bi rekli tudi malomarni.
Samo nekaj let študija in pet let dela v tujini je bilo našemu velikemu pesniku Otonu Župančiču dovolj, da je spoznal vse nehvaležnosti bivanja in služenja v tujini in s tem doživljanja izgube domovine. Če tega ne bi doživel, ne bi mogel tako doživeto in globoko ubesediti te izgube: "Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt." To so verjetno ene najlepših besed, kar jih je kdo daroval svoji domovini. Vso tragiko zdomstva pa opiše v pesnitvi Duma, kjer med drugim tudi zapiše: "Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti. Sveta si zemlja in blagor mu, komur plodiš." Malo igrivo, a kruto resno zdomsko pokoro v pesmi Mary se predstavi opiše Mile Klopčič. V pesmi piše o mladi Slovenki v tujini, ki počasi izgublja svojo slovensko identiteto in na koncu izgubi še slovenska ime in priimek. Izvirna domovina za njo postaja vse bolj izgubljena vrednota.
Na mnogih svojih potovanjih sem iskal stike z našimi zdomci in mi je bilo dano pogovarjati se z njimi o njihovem življenju, o njihovi usodi. Praktično so vsi pogovori imeli skupno točko, ki sem jo poimenoval travma prve generacije. Vsi so mi pripovedovali, kako so uspeli, kako uspešno živijo, kako so si ustvarili svoj relativno visok življenjski standard, kakršnega si doma ne bi mogli nikoli. Ampak ko sem poskušal biti bolj subtilen sogovornik, sem vedno bolj spoznaval njihovo razočaranje in bolečino, ki je vela iz tega, da so daleč od domovine, da so jo izgubili. Njihova sreča ni bila popolna. Zaradi tega so ves čas bivanja in dela v tujini bili odločeni, da se ob upokojitvi vrnejo v Slovenijo. Tu pa pri večini nastopi drug problem. Njihovi otroci so medtem odrasli, dozoreli in se asimilirali v družbo, v kateri so odraščali. Postali so domačini, ki niti pomislijo ne na to, da bi odšli v domovino svojih staršev. Oni nimajo travme izgube domovine. In starši so sedaj pred skoraj nerešljivo dilemo: ostati ali zapustiti svoje otroke in se vrniti?
Tako je bilo in je s starejšo ekonomsko emigracijo. Danes pa je situacija nekoliko drugačna. Danes je svet bistveno manjši, kot je bil včeraj. Potovalne komunikacije so bistveno bolj ugodne in hitrejše. Z internetom si lahko vsako sekundo povezan s komerkoli na tej zemeljski obli. Kjerkoli na tej obli živiš, si v nekaj urah lahko v Sloveniji. Če pa živiš in delaš kjerkoli v Evropi, si pa tako rekoč doma. Tudi razlogi za emigracije so danes drugačni. Včasih so bili izključno ekonomski (kdaj tudi politični), da bi danes bili poleg ekonomskih vse bolj tudi študijski – karierni –, tehnološki in podobni. Ne glede na vzrok emigracije in olajšano komunikacijo pa domovina ostaja domovina. In tisti, ki so zunaj, praviloma vedno o njej govorijo spoštljivo in jo nosijo v svojem srcu. In pri veliki večini je v zavesti močna misel, da domovine ne bi želeli za vedno zapustiti, izgubiti. Seveda pa so vedno tudi izjeme.
In kako mi doma?
Ali obesimo zastavo ob državnih praznikih? Ali se udeležimo proslav v čast domovini? Ali o domovini govorimo spoštljivo? Ali jo tujcem prikažemo v najlepši možni luči? Ali bi jo želeli zapustiti, če bi imeli za to možnost? Ali bi ves čas svojega življenja želeli živeti v njej? Ali smo za njo pripravljeni kaj storiti? Smo do nje dobronamerno kritični? Obsojamo neupravičene napade nanjo? Nam nesreče, ki jo prizadevajo, tudi če sami nismo udeleženi pri njih, povzročajo bolečino? Ali smo ponosni na svoj jezik? Ali v slovenščini ne glede na situacijo in okolje govorimo brez zadržkov in sramu? Ali smo jezni, da se v naš jezik vse pogosteje vrivajo tujke? Ali smo ponosni, da živimo v Sloveniji? Ali nam je intimna opcija? Ali jo imamo radi?
Vsakdo si lahko v svoji intimnosti odgovori na ta vprašanja in presodi, kakšen domoljub je, kakšna vrednota je zanj domovina. Pri tem pa je pomembno, da ne pomešamo države in domovine. Država je politična tvorba z različno obliko vladavine, s katero se lahko strinjamo ali pa tudi ne. Država je bolj ali manj prehodna tvorba. Domovina pa je trajna vrednota, to so njena naravna bogastva, to so njene zgodovinske in kulturne vrednote, to je njen jezik, to so njeni ljudje. In ljudje smo tisti, ki si v svoji medsebojni komunikaciji dajemo smisel bivanja … v svoji ljubljeni domovini!
Marijan Lačen, upokojeni profesor defektologije in dolgoletni direktor CUDV Črna, častni občan Črne na Koroškem
