Vendar ni nujno, da bo zanetil tretjo svetovno vojno, kot že napovedujejo nekateri strokovnjaki. Čeprav so si ZDA morda z njim zagotovile kratkoročno taktično prednost, utegne iranski režim koristi zaradi nedavnih dogodkov požeti nekoliko pozneje. Iran sprejema drastične ukrepe, da bi se lažje spopadal z izzivi tako na domačih tleh kot drugod v regiji. Nedavno se je na primer soočil z nenadno okrepitvijo iraškega nacionalističnega zanosa zaradi njegovega vpliva v tej državi. Zažganih je bilo nekaj iranskih diplomatskih predstavništev, iransko blago je postalo tarča bojkota. Celo v Iranu rojeni ajatola Ali Al Sistani, najvplivnejši iraški šiitski verski dostojanstvenik, se je izrekel proti tujemu (torej iranskemu) vpletanju v iraške zadeve.
V okviru jasnih prizadevanj, da bi omilili to protiiransko nastrojenost, so Sulejmanijevi zavezniki v Iranu - zlasti časnik Kajhan, trobilo iranskega vrhovnega verskega voditelja ajatole Alija Hameneja - oktobra Iračanom namignili, naj zasedejo ameriško veleposlaništvo v Bagdadu. Iran je moral spremeniti diskurz v Iraku in je tamkajšnjo nacionalistično vnemo preusmeril na ZDA. Dejansko so pogovori v Iraku po napadu na Sulejmanija drugačni: mnogi Iračani se zdaj ne sprašujejo več, kdaj bo Iran zapustil njihovo državo, ampak kdaj jo bodo zapustili Američani.
Mnogi Iračani se zdaj ne sprašujejo več, kdaj bo Iran zapustil njihovo državo, ampak kdaj jo bodo zapustili Američani
Režim je pretresljivo brutalno zatrl množične proteste, ki so izbruhnili zaradi vse slabših razmer v iraškem gospodarstvu
