Tudi vas sredi januarja še vedno objemajo in grejejo praznična darila in voščila vaših bližnjih? Kaj vse so mi podarili! Tudi potico in domače jušne rezance, penino, domače olje, pecivo ... Jaz pa sem tokrat, ob drugih malenkostih, obredno razrezala in razdelila oranžno bučo velikanko, ki sem jo sama videla kot poseben adventni venec. Dodala zdravilno črno redkev, ki je jeseni zrasla na miniaturni njivi – kot zimsko presenečenje in simbol dobrih želja. Gomolj iz zemlje za smeh in zdravje, to resnično razkošje, ki ga priklicujemo zase in za bližnje, ko nam je dobro, in še močneje, če gre kdaj kaj narobe.
Kot dragoceno simbolno darilo pa tokrat, ko nam nekateri preučevalci konstelacij nebesnih teles napovedujejo nekakšno "grbinasto" leto – obdobje, ki bi lahko v kakšnem delu prineslo težave in uničenja, a tudi globoka izkustva -, jemljem tudi vedno nove vznemirljive misli o inteligenci in moči naših teles za samozdravljenje. Kost se zaceli sama, mi jo naravnamo in ji samo pomagamo, nam pravi travmatolog. S preprostimi vajami, hojo, pretegi, raztegi kar na delovnem stolu lahko, če smo dovolj disciplinirani, pomagamo hrbtenici, da ne bo prezgodnjih bolečin in da bo boljše ravnotežje pomenilo manj verjetnosti za padec in kakšen zlom. Kiropraktik in raziskovalec Joe Dispenza, ki je sam doživel hudo poškodbo in raziskuje moč samozdravljenja, pa nam z novo knjigo kar zavpije: Placebo ste vi!
Saj ne, da ne bo treba več k zdravnikom. Neskončno smo lahko velikim umom hvaležni za odkritja, ki so omogočila preprečiti bolečino, ustaviti resne okužbe, ki so še pred dobrim stoletjem pomenile smrt, za cepiva, za nadomeščanje organov, kar je tako podaljšalo življenjsko dobo. Vendar se vse bolj krepi prepričanje, da smo sposobni tudi sami marsikaj prispevati, če se le ne bi večji del življenja gnali do zadnjega atoma moči, nato prosili medicino za popravilo in šli dalje – z enakim tempom in enakimi vzorci, brez časa za pravi počitek, za gibanje, radost, hvaležnost, čudenje lepemu in skrivnostnemu.
Če so marsikoga med nami pripeljale k razmisleku in ukrepanju konkretne izkušnje drugih, nas lahko veseli, da si v dolgoročni strategiji želi kakovostni premik k boljšemu počutju in zdravju populacije tudi država: z ravnovesjem kakovosti življenja ob krepitvi materialne osnove, z ustvarjanjem zaupanja, solidarne in strpne družbe, omogočanjem izobrazbe, socialne vključenosti in zniževanjem dohodkovne neenakosti. Ker samo naložbe v zdravstveni sistem, čeprav zaradi staranja prebivalstva seveda nujne, za boljše zdravje populacije niso več dovolj.
