Letos je že šestnajstič, tradicionalno kot vsako leto na zadnjo majsko soboto. Samo mimogrede: Letos je spet padel prav na 25. maj, na nekdanji dan mladosti, sicer pa je to druženje prav to - spomini na mladost. Naj spomnim, da smo začeli leta 2004 kar malo naivno, z veliko željo po obujanju že zdavnaj sivolasih ezlekarskih spominov in druženju, a z manj znanja, kako se taki organizaciji streže. No, pristopilo je še nekaj energije in prvi Poklon je bil pod streho oziroma pod žgočim mariborskim soncem; za uvod je Mojzer zapel Pesem Ezl ek, ki je od tedaj himna tega srečanja, z besedilom Iva Štrakla, pravega ezlekarja, ki je bistvo današnjih nostalgičnih druženj že zdavnaj pred njimi strnil v nekaj vrsticah: "Je težko verjeti,/ da vsa leta so mimo,/ ko prijatli smo bili,/ zdaj tujci vsi,/ na eku pred Orlom/ vedno isti obrazi/ smo vse dneve prestali, bil je drugi dom …"
Zrasel je iz nič, ta naš Poklon Ezl eku, iz kupa želja in brez izkušenj, napraskali smo nekaj sponzorskih sredstev, vsi smo delali zastonj, dobesedno nagarali smo se, glasbeniki in pevci niso zahtevali honorarjev, vključil se je Radio Maribor z neposrednim prenosom, vključila se je tedaj še živahna, danes že pokojna Ujčičeva televizija, Šimek se je izkazal z mikrofonom v roki, na stol nasproti njega so sedali ezlekarji, tedanji župan Boris Sovič je pozdravil prireditev in se zahvalil organizatorjem, tudi Občina je po svojih močeh nekaj prispevala. Bilo je veselo, Grajski trg se je spremenil še v plesišče. Še kar nekaj naslednjih Poklonov je bilo uspešnih, a lastniške in kadrovske menjave v podjetjih, ki so bila prireditvi naklonjena, so naredile svoje. Kako naj nekdo, ki odloča o tem, ali bo "njegova" firma kaj prispevala, oceni pomembnost prireditve, če se pa pripelje v Maribor v službo iz Ljubljane in se po šihtu spet odpelje v belo prestolnico? Kako naj nekdo, ki pozna Maribor samo po več kot radodarni individualni pogodbi, ve, kako je to mesto nekoč dihalo, kako se je smejalo in plesalo, kako so študentje, ki so sicer študirali v Ljubljani, v petek zdrveli na vlak za Maribor, da so še ujeli klapo na Ezl eku?
Ta rubrika je sicer namenjena zaziranju v preteklost, a se bojim, da bo kmalu tradicionalna prireditev Poklon Ezl eku res le še preteklost. Da počasi zapiramo štacuno Ezl ek. Podjetja so vse manj radodarna, da ne rečem skopa, mnoga so seveda v tujih rokah, tako da tečejo denarci po drugih tokovih, druga pod budnim nadzorom, glasbeniki, razen častnih izjem, bi radi honorar, javna podjetja, ki so v občinski lasti, imajo cenik za pometanje, praznjenje košev, priključek za elektriko … Za božjo voljo, od kod naj neprofitno društvo vzame denar? Pa preigrajmo še odnos Občine do prireditve, ki se ji dogaja pred nosom, kjer se navsezadnje zberejo ljudje, ki so temu mestu nekaj dali. Redno in rada sta prihajala režiserja Žarko Petan in Jože Pogačnik, redno je prihajal dr. Rado Andrejčič, katerega karikatura je naš zaščitni znak, prihajali so znani Mariborčani, ki jih je obdržala Ljubljana, prihajali so Mariborčani, ki so se porazgubili po svetu, pa se na Ezl eku spet našli, v času Fištravčevega županovanja se je na prireditvi ustavil mimogrede tudi Miro Cerar, pred prejšnjimi volitvami v Evropski parlament tudi Ivo Vajgl, nekoč Mariborčan. Takšne prireditve ni nikjer, ne v Sloveniji ne kje drugje in bi jo lahko Občina nadgradila. Ker ima možnosti, ki jih mi naivni prostovoljci nimamo. A zdi se, da Poklon Ezl eku ni v interesu mesta. Občine očitno ne zanima kaj drugega kot Koroška cesta, kjer želi novo dnevno sobo mesta. Ugovorov, kolikor sem doslej razumela, ne sprejemajo. Odnos Občine do česa je pravzaprav odnos župana do tega, tako da lahko rečemo, da je bila v Sovičevem času Občina prijazna, v Kanglerjevem neprijazna, v času Fištravca razumevajoča, v času aktualnega župana pa - nič. Niti centa. Nula! P. S. Lahko noč, Ezl ek!
