Danes pa nekaj čudovitega in težko pričakovanega: gospod Janez Karlin je končno postal častni občan Maribora. Kooončno! Šele pri 96 letih, prav lahko tega ne bi dočakal. Malo pozno, a ne prepozno, je rekel sam, jaz pa dodajam: veliko prepozno. Za ta naziv je bil "zrel" že zdavnaj, že pred desetletji bi se mu lahko mesto priklonilo do tal, pa so ga drugi prehitevali po levi in po desni, a sploh ne mislim, da si tisti naziva niso zaslužili. Vendar … Prepričana sem, da ni zamudil nobene svečane razglasitve častnega občana, ne verjamem pa, da se mu ni kdaj čisto po tiho v globoki notranjosti oglasilo: Kaj pa jaz? Iz njegove šole so zrasli mnogi igralci. Seveda nisem med njimi, a se kot penzionistka hvalim, da sem kot osnovnošolka sodelovala v predstavi Marije Švajncer Deklica Marjetka in velikan Teleban, ki jo je postavil na oder Cankarjeve šole. Vsebine se niti malo ne spomnim, niti svoje vloge, se pa spomnim, da je "sodelovala" v predstavi tudi koza, prava, živa koza, ki je med predstavo v MTT-ju na robu odra obrnila občinstvu "hrbet" in brez zadrege lulala pod oder …
Tudi načrtovani podvoz na Ljubljanski ulici si zasluži en kooončno. Pred gradbiščem sem se iz varne upokojenske razdalje v spominu vrnila nekaj desetletij nazaj v šolska leta na Drugi (takrat je bila to II. državna gimnazija). Ne vem, kako je sedaj v šolah, ko si menda lahko dijaki sami pišejo opravičila, a v naši pradavnini si lahko za jutranjo zamudo pouka fasal neopravičeno uro, zato je bil železniški prehod dober izgovor. Oprostite, tovarišica profesor (ja, tako smo govorili), ampak rampe čez "štreko" so bile dol. V desetletjih po maturi sem kot voznica to štreko neštetokrat preklela, sedaj jo spet, ker je prehod zaprt, zapornice pa gredo v zgodovino kot pač marsikaj v našem življenju. Podvoz bo. Bo! Tudi če je bila to samo predvolilna poteza, je super, pa kateri koli župan že jo bo pripeljal do konca.
Saj res, me prav zanima kdo bo naslednjo jesen ob otvoritvi prerezal trak. Gneča za županski stolček je velika, kot bi ne šlo za odgovorno, ampak sanjsko službo, izbira v tej gneči je pa pičla. Resnih kandidatov je le za prste ene roke, pa še tu bi lahko tri amputirali … Dva torej. Enega poznamo, je repetent, spet bi rad sedel v prvo klop, drugi je še uganka. Enega retoriko poznamo, ob njej se je dalo včasih zabavati, drugega ne. Nekoč smo imeli župana, ki je razsipaval latinske izraze, kot da smo v starem Rimu, za njim smo imeli briljantnega govorca v lepi slovenščini, za tem pa … No, pa smo spet na letošnji sceni. Hočeš-nočeš se povsod govori o županskih volitvah, o izboru, ki se ponuja, pa so eni prepričani, da se ne more nekdo kar tako vrniti. Kako da ne! Pravijo, da se le štiri stvari ne morejo vrniti: izgovorjena beseda, izstreljena puščica, preteklo življenje in izpuščena priložnost. Bomo razočarani? Ne, če ne bomo gojili prevelikih pričakovanj. Saj veste, pričakovanje je vzrok vseh razočaranj.
P. S. Se morda kdo še spomni, da je dobil Maribor nekoč iz rok Marjana Rožiča, predsednika Turistične zveze Slovenije, nagrado za najlepše urejeno mesto? Na to spomnite kandidate v predvolilnih debatah. Pa še na parkiranje v bolnišnici. Poleti sem nekajkrat parkirala pred izolsko bolnišnico in za različno dolgo parkiranje plačala vedno le en evro. Parkomat pokvarjen? Ne, parkiranje do štiri ure (štiri!) stane en evro, te dni sem pa za 25 minut parkiranja v garažni hiši mariborske bolnišnice plačala evro in pol. Na spletu sem našla definicijo, da je bolna tista država, v kateri plačuješ parkirnino pred bolnišnico, pred trgovinami pa je parkiranje zastonj. Je pa kakšno mesto malo manj bolno, drugo pa malo bolj. V tistem malo bolj bolnem naj se grejo solit!
