Prejšnji mesec smo imeli v Piranu Štajerski večer. Pravzaprav Steirer Abend, kajti gostitelji nismo bili priseljenci in vikendaši s prave strani Trojan, temveč turistični urad iz Judenburga, torej iz avstrijske Štajerske. Naslednji dan sta namreč na zborovskem srečanju Nad podvodnim Triglavom že tradicionalno nastopila njihova skupina Zirbenklang in še Vocalix iz bližnjega Weiza, kar so izkoristili za promocijo svojega turizma. Sam večer ni bil nič posebnega, pijača je komajda curljala, "kiblflajš" so očitno pustili doma. Še najbolj zabaven je bil pogovor s pevci iz Weiza, ki so me čudno gledali, ko sem jim povedal, da sem bil v njihovem mestu (malo za Gradcem) dosti pred njimi. Pred 55 leti, ko sem bil maturant, so odprli meje in odpravili vizume, starši so "posodili" avto, nekaj šilingov smo lahko kupili celo po uradnem tečaju, tako da smo se samozavestno odpravili na pustovanje v tamkajšnjo diskoteko. In še to: cesta (sploh do Pesnice, do koder jo je zabetoniral Hitler) je bila boljša kot za Šentiljem. Toda prisegam, da ta spominski utrinek ni prav nič vplival na to, da sem jim s svojim glasovanjem (in to kot predsednik žirije) v ocenjevanju oktetov pomagal k prvemu mestu. Ne izključujem pa možnosti, da je name vplivala prirojena štajerska melodika. Prejšnji teden je štajerski duši prijala tudi novica, da so v Ljubljani in Gradcu sočasno odprli avstrijsko-slovensko razstavo razglednic z motivi iz Untersteiermark, torej spodnje Štajerske, iz obdobja 1890–1920. Razstavo, ki naj bi bila "poklon 100-letnici ločitve slovenske in avstrijske regije", si bom v NUK vsekakor ogledal - žal šele čez nekaj tednov, zato je ne morem vsebinsko presojati. Toda že po tem, kar je razvidno iz napovedi in drugih objav, lahko domnevam, da bo poleg navdušenja vzbudila tudi nekaj negodovanja. Gotovo se bo našel kdo, ki bo v njej zaznal velikoavstrijsko aspiracijo po slovenski Štajerski. Za razpravo o tem bo dovolj priložnosti v "Letu sosedskega dialoga Slovenija - Avstrija 2019–2020". Z vzporednima koncertoma v Ljubljani in na Dunaju se je ta manifestacija začela prav ta teden, v sredo. Po naključju (ali ne) tako rekoč na predvečer 10. oktobra. Ta datum vzbuja različne spomine na plebiscit, ki je odločal o usodi "nedeljive Koroške", kot so nekoč zelo glasno vpili brambovci in Haiderjevi svobodnjaki. Zdaj naj bi jih - tako kaže – preglasili spravljivejši dobrososedski toni.
Ker je bilo rečeno, da bomo v letu sosedskega dialoga "odkrivali marsikaj", naj ponovno opozorim na dejstvo, da je za nekatere še vedno nedeljiva tudi Štajerska. To bi lahko sklepali po njeni deželni himni, ki kljub mednarodnim pogodbam in generalu Maistru v brk seže vse do bregov Save in goric ob Dravi.
Čeprav tudi razstava razglaša štajersko dvojezičnost (da ne omenjam avstrijske državne pogodbe), slovenskega prevoda štajerske himne še nisem zasledil, zato bom izvirnik objavil ob kateri drugi priložnosti. Pomembno pa se mi zdi, da se je že pred leti, po osamosvojitvi Slovenije, v samih Avstrijcih zbudila slaba vest, češ da prva kitica zveni kot ozemeljska težnja. Zato so predlagali, da bi besedilo prilagodili novi stvarnosti. To so potrdili tudi na neformalnem referendumu - ampak spremenili niso ničesar.
Za piko naj bo sicer že nekaj let stara avstrijska priložnostna znamka za 0,65 evra, na kateri je podoba poštnega poslopja, toda brez navedbe, da gre za slovenski Maribor, saj je napis razodeva samo KK POSTGEBÄUDE MARBURG in spodaj ÖSTERREICH.
