Predstavljam si, da sem zleknjena na platnenem ležalniku v novi dnevni sobi Maribora na Koroški cesti, kot je bila prikazana simulacija v Večeru, morda pod okni Hotela Maribor, in zrem v nekdanjo Mestno restavracijo, ki so jo Mariborčani že pozabili in katere sramotno propadanje je skrito očem mimoidočih za poslikanimi deskami. Te dobro delujejo na spomin zlate ribice. Zrem torej zleknjena in kar zrem in zrem, ker ni mimo nobenega znanca, ki bi mi iz te nizke zleknjenosti pomagal vstati. Maribor se načrtuje za mlade. Povsod. Nova Marijahilferca (mimogrede, primerjava s to dunajsko ulico na urejenem Dunaju je totalno mimo) na sto korakih?
Maribor za vse. Na predvolilnem plakatu.
Ker so že vsi brusili peresa na tej nesrečni Koroški, naj bo dovoljeno še meni. Ko sem se že zdavnaj odločila, da se več ne bom oglašala, sta se mi v intervjuju prismejala naproti mestna odločevalca, ki sporočata: to boste Mariborčani dobili, pa če se postavite na glavo. Potem pa padeta v Pismih bralcev (zakaj pa tam?) še pismi dveh strokovno podkovanih Mariborčanov, ki razmišljata v dobro mesta. In mestne blagajne. Če imam 500 evrov plače in potrebujem čevlje in obleko, je skregano z gospodinjsko pametjo, če vzamem kredit za beemveja. Mariborčani vemo, kaj potrebuje to mesto. Peš (peš!) ga prečešem po dolgem in počez, zato vem, da ne potrebuje ležalnikov na Koroški. So pločniki, so ceste, so stopnice (kot tiste sramotne pri gledališču, ki se ponaša z vrhunsko umetnostjo), so poti v parku (na nekaterih nikar ne pustite otroka na skiro ali kolo, ker bo dobil pretres možganov, kot je duhovito pripomnila znanka) …
Nazaj k pismoma, v primerjavi s katerima je bilo moje in mojih kolegov pisanje navadno lajanje v luno, saj se je že pod prejšnjo mariborsko oblastjo zdelo vse odločeno. Skupna točka bivše in sedanje mariborske vrhuške je hitenje, da bi prehiteli "ljudski glas", tokratno pospeševanje izpeljave ideje pa daje vtis, da se novim še bolj mudi. Da ne bi komu tam spodaj prišlo na misel, da bi začel na Trgu svobode zbirati podpise "proti". Kaj bi naredili tam zgoraj, če bi prinesli nekaj tisoč podpisov? Bi ponovno razmislili? Bi se do Mariborčanov, ki so tudi zaradi dosedanjih oblasti prisiljeni živeti v prometno kaotičnem mestu, nehali obnašati kot do zločincev, samo zato, ker prevozno Koroško preprosto potrebujejo? Pa ne zato, da bi šli na sladoled k bolnišnici.
Lepo in odgovorno bi bilo, če bi občinarji javno odgovorili na vse argumente v omenjenih pismih. Upam, da si ne bodo privoščili odgovora, kakršnega je bil deležen kolega Niedorfer, ki je prejšnji garnituri MOM prav tako nanizal vrsto umestnih pomislekov, oni pa nazaj nekaj zmuzljivega, s čimer so spet dokazali, da niso zavezani svojim volivcem, ampak svojim ambicijam.
Aktualni župan, ki mu čas hitro teče in mu želim, da se mu ne bi prehitro iztekel, je ob zmagi med drugim dejal, da bodo poskrbeli, da bo Maribor dobil zaslužen boljši mestni servis. Ga je? Super bi bilo, če bi se župani zavedali, da so le (le!) naš servis, ne pa da uresničujejo svoje ambicije. Obljubil je tudi, da bodo realizirali leta dolgo obljubljane projekte. Je to Cafova? Pa še to, da upa, da bomo končno govorili o razvoju Maribora, ne toliko o njem osebno. Tudi mi smo to upali, a gre vse v drugo smer, v smer sedmih mostov in nepotrebnih investicij, ki goltajo milijone. Da bi jim ploskali, ko bodo rezali trakove ob otvoritvah? Menda je ploskati politikom ob raznih otvoritvah tako, kot da bi ploskali bankomatu, ko nam "izpljune" naš denar. In tistih pet milijonov je naš denar. Tudi moj.
P. S. Obudim si predvolilni plakat v svetlo mariborsko prihodnost zročega župana s sloganom: Maribor za vse. Je bilo morda mišljeno za nekatere vse?
