Mnogi so si oddahnili: če nepremičninskega davka prihodnje leto še ne bo, kot pravi vlada, nam še ni treba čisto premetati družinskega proračuna ali celo, če malo pretiravamo, iskati davčno ugodnejše države; denimo Havajev, kjer imajo menda najnižjo stopnjo obdavčitve nepremičnin med ameriškimi zveznimi državami (vendar pa zelo drage nepremičnine in zelo visok davek na dohodke). Razlog za odlog napovedanega davka, ki je v Sloveniji z veliko množico lastnikov hiš in stanovanj v preteklih letih že sprožal prave viharje, proteste, prepise lastniških deležev in služnostnih pravic, tudi ustavni spor, so po pojasnilih še vedno neurejene evidence glede infrastrukture, denimo občinskih cest na zasebnih zemljiščih. Si predstavljate, da dobite odločbo za plačilo davka na zemljišče, po katerem tečeta javna cesta ali železniški tir? Stavim, da tisti dan kdo ne bi mogel v službo ali po mleko.
Resnici na ljubo – čeprav OECD v svojih priporočilih vztrajno ponavlja, kako nujen je za Slovenijo davek na nepremičnine - nepremičninsko dajatev v obliki nadomestila za stavbno zemljišče itak že leta plačujemo, zato je razumljivo, da si vlada, ki je komaj pogasila stavkovne grožnje, ob nerazrešenih podrobnostih ne želi novih razjarjenih državljanov. O samem davku pa so mnenja tako diametralno nasprotna: če ga eni vidijo kot predvidljivo obveznost, ki je hkrati korektor nepremičninskega trga in faktor stabilnosti, in bi nekateri hoteli z njim celo bistveno zmanjšali dohodninsko obremenitev, se zdi mnogim najmanj primeren.
To samo kaže, kako težavna debata nas v državi še čaka. Skoraj tako ostra, kot če bi hoteli sprejeti priporočila OECD o znižanju prispevkov za socialno varnost: nižji prispevki bi sicer zvišali neto plače, a od kod potem vzeti za pokojnine, za nove in drage zdravstvene storitve, za dolgotrajno oskrbo? In staramo se, zelo hitro, in živimo dlje. Zasebne zavarovalnice bodo že pripravile ponudbe posameznikom, a katera plača bo dovolj visoka za zavarovanje različnih tveganj? In kaj, če se, bog ne daj, prav naši shemi zalomi? Se še kdo spomni katastrofe s pokojninskimi prihranki v italijanskem Parmalatu ali ameriškem Enronu?
Ni kaj, številke o pobranih davkih in prispevkih so za zadnji dve leti v Sloveniji, zahvaljujoč visoki gospodarski rasti in novim zaposlitvam, impresivne: vsako leto milijarda več, a so se te vsote v velikem delu sproti prelile v porabo. Pa še manjka za to in ono … Res ima država zadnji dve leti proračunski presežek, tako naj bi bilo tudi letos, a je vseeno fiskalni svet prepričan, da bi morali pri tako ugodni rasti prihraniti več za slabe čase. Vse v svetu se tačas maje, tudi mogočna avtomobilska industrija, tako pomembna za naše izvoznike, je na trnih. Kriza pred desetletjem nas je tudi zato tako silovito vrgla ob tla, ker ni bilo dovolj rezerve, ki bi blažila prve sunke, javni dolg se je s komaj petinskega deleža v BDP silovito povečal, obrestne mere na nujna nova posojila so zbezljale, zahtevana dokapitalizacija bank pa je bila uničujoča. Finančni minister ima očitno kakšnega aduta v rokavu in ob tem še močne živce (po kitajski astrologiji se je ta mesec začelo leto prašiča, katerega energija naj bi, pravijo, prinesla pozitivne spremembe in drzne rešitve). Nekatera velika podjetja z dobički, a tudi z veliko subvencijami in olajšavami, bodo poslej plačala več davka na dobiček, vsaj pet odstotkov? In bodo vseeno ostala tu, ker tudi drugod pri olajšavah niso več tako radodarni? In bomo tudi državljani plačevali znosne davke? Dovolj ne bo nikoli.
