Še pred nekaj leti smo se v našem mestu jezili zaradi nadležnih golobov, najbolj takrat, ko so brskali okoli smetnjakov in iskali kaj za v kljun. Danes pa ugotavljamo, da so veliko bolj tečne vrane. Očitno so res med bolj pametnimi pticami, kajti postreči si znajo tudi iz košev, pri čemer jim je prav vseeno, če zato raztresejo smeti vse okoli njih. Zanimivo jih je opazovati, kadar najdejo kakšen oreh, pa odletijo z njim v zrak in ga nato z višine vržejo na cesto. Včasih se oreh že ob prvem poskusu zaradi padca z višine razpoči in ga nato veselo pojedo. Če jim ne uspe prvič, poskus večkrat ponovijo. Ali pa celo čakajo, da pride mimo avto in oreh povozi. Pojedina, ali pa morda le sladica, gre nato kar se da hitro v kljun. Da je ne bi ukradla kakšna druga požrešnica.
In na te vrane sem se spomnila v enem izmed hotelov ob jadranski obali. Vrane, tokrat so bili to ljudje, tam zbrani z različnih koncev sveta in prav vsi so si bili podobni. Po "vranizmu" namreč. Hrane namreč niso nalagali na krožnike le v velikih količinah, nekateri prav neverjetne kupe, marveč so jo tudi na hitro metali v velike torbe. Prepričani, da jih nihče ne vidi. Ha, kakšna zmota! Ljudje se pač nikoli ne navadijo na to, da so vedno kje kakšne oči zazrte vanje. Sicer pa je nekaterim prav malo mar, kaj drugi menijo o njihovem vedenju.
Vsak dan bolj so bili podobni množici galebov, ki je čakala pod balkoni, da jim bo kdo z njih vrgel kaj užitnega. Ko so planili na kruh ali celo kaj drugega, so bili ljudje v ptičji podobi! Sicer pa so bili neverjetno podobni kokošim. Tam v parku pred hotelom, iz katerega se vse dni niso ganili, so čakali kot pujsi pred koriti. Drugi del njihovega sicer ptičjega rodu pa se je ves dan sprehajal med nami na plaži in prav izsiljeval, da bi mu kaj vrgli pred kljun. Od požrešnosti so celo predrzno kradli. Kopalcu, ki je za nekaj časa zapustil svoj ležalnik in se šel ohladit v morje, je galebji tat med tem časom prav od tam odnesel škatlo za očala. In nato veselo kljuval po njej, očitno prepričan, da bo notri našel kaj slastnega.
Vsak dan znova sem se čudila, kako so ti ptiči, ki se človeku nikoli niso upali povsem približati, zdaj postali že skoraj domače živali. Požrešne, da je kaj. Ha, eden je celo skočil v koš za smeti, potem pa ni mogel ven. Cela jata je krožila tam okoli in vreščala, z razširjenimi perutmi klicala na pomoč ... Oni tam notri je pa prhutal in kričal, se zaman poganjal v zrak, da bi vzletel. Vse to je trajalo, dokler ni mimo prišel človek, ga zgrabil za perut in vrgel ven. Ptič je bil rešen in spet se je lahko požrešno podal na pot.
Pa sem razmišljala in še danes mi ne gre iz glave, kako so bile vse te galebje dogodivščine na moč podobne človeškim. Od tod bi lahko kar lep čas naštevala zakaj, pa raje ne bom. Vsak si lahko odgovori sam. Le vprašati se je treba, kje in koliko požrešnosti vidimo in srečamo vsak dan. In kako to, da nikakor ne najdemo zdravila zanjo. Zakaj dopuščamo, da nekateri še kar lahko vlačijo na kup in pri tem veselo kradejo? Zakaj se ne upremo in smo veseli le drobtinic, ki z njihovih prepolnih miz padajo na tla? Ali smo vsak dan bolj podobni vranam, srakam, kokošim, galebom?
Tista srečanja z galebi so se pravzaprav končala zelo poučno. Eden izmed požrešnežev je namreč nazadnje skočil na začasno prazen ležalnik in se prav na veliko podelal na blazino, s katero si je človek postlal, da bo mehko. Od tod se zlahka lotimo nove zgodbe oziroma se začnemo spraševati o svojem življenju na tem svetu.
Tokrat pa le toliko: Zakaj si dovolimo, da imamo opravka z iztrebki?
