Zora Štok
Priznam, da prizadevanja za višje pokojnine spremljam bolj od strani. Svoje mnenje imam o ljudeh, ki stisko številnih upokojencev, ki bolj životarijo kot živijo, izrabljajo za čisto politične namene, se gredo populizma na najnižji mogoči ravni in mimogrede še žalijo vse, ki ne pihajo z njim(i) v isti rog. Krivcev za upokojensko bedo ljudi, ki so delali 40 let in plačevali v pokojninsko blagajno, je več, nezadovoljstvo (dirigirano seveda) je pač najbolj silovito izbruhnilo pod zdajšnjo vlado. A tačas, ko vlada, pristojna ministrstva in ZPIZ gruntajo, kako rešiti zagato s prenizkimi pokojninami, se mi nekako vse bolj svita, da bo položaj določene skupine upokojencev vedno slabši. In to ne glede na vse mogoče ukrepe, vključno z občasnim višanjem pokojnin, morebitnim višjim odmernim odstotkom ali kakšnim drugim ukrepom.
Razslojevanje naše družbe je v razmahu in se bo še stopnjevalo, v to sem trdno prepričana. Daljša delovna doba in višja starost za upokojitev naj bi sicer prinesla boljšo vzdržnost pokojninskega sistema, ki delno sloni tudi na solidarnosti, a kdo bo imel od tega korist? Nikakor ne tisti, ki imajo nizke plače in so ob upokojitvi že tako zgarani, da ne zmorejo izrabiti možnosti, da bi delali še naprej in ob plači prejemali 40 odstotkov odmerjene dohodnine. Ljudje, ki opravljajo težaška in zahtevna dela, imajo ob upokojitvi v glavnem tudi že načeto zdravje - in priložnost, da si z lastnimi rokami prislužijo za kak evro višjo pokojnino, jim s tem splava po vodi.
Ob tem včasih privzdignem obrvi ob branju mladih finančnih teoretikov, kako je treba že od prve zaposlitve plačevati za dodatek k pokojnini in si tako zagotoviti varno starost. Tisti, ki vsaj malo pogleda okrog sebe, predvsem nekoliko navzdol, ne le okoli svojega kroga, bo hitro doumel, da za drugi ali tretji steber lahko plačujejo le tisti, ki dobro zaslužijo. Tisti, ki smo se vsaj malo ukvarjali s socialo, vemo, da nekdo, ki s 700 evri vzdržuje dva otroka ali kar celo štiričlansko družino, ne zmore vsak mesec nakazati niti deset evrov za kasnejšo boljšo pokojnino. Ne zmore in pika. Marsikdo tega ne bo verjel, saj sit lačnemu ne verjame. A zgodbe ljudi okoli nas so zgovorne.
Sicer pa se razslojevanje družbe kaže že pri otrocih. Koliko jih lahko zajtrkuje doma, kot priporočajo razni strokovnjaki, in za povrh še zdravo? Koliko otrokom je kosilo v šoli edini pošten obrok v dnevu? Ob tem, da vsi vemo, da kvalitetna prehrana pomembno vpliva na razvoj otrok. A kako kupovati sezonsko in lokalno, ko pa je industrijsko pridelana hrana bistveno cenejša? Kdo s prazno denarnico lahko razmišlja o kvaliteti hrane? In tako kot pri otrocih je tudi pri starejših, upokojencih. Po pošteno oddelanih letih, ko so bili zaradi nizkih plač prikrajšani oni sami in njihovi otroci, so prikrajšani tudi v času, ko bi od vsega, kar so družbi dali, morali imeti dovolj za spodobno starost. Bojim se, da ni sistema, ki bi takšne stiske rešil.
