(POGLED IZ PENZIONA) Kaj sploh vemo o pustu?

Slovenci imamo bogato mitsko preteklost, ki prav nič ne zaostaja za grško ali skandinavsko.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Igor Napast

Če bi bil pust še vedno tak, kot je bil v času mojega otroštva, potem bi danes ne le iz naše, ampak tudi iz vseh drugih kuhinj daleč naokoli dišalo po najbolj slastnih krofih, kar si jih lahko poželimo. Četudi je bil včasih kakšen malo preveč rjav in v njih ni bilo marmelade, smo mame kar naprej spraševali, ali bodo kmalu na krožniku. Kako smo bili tečni z vprašanji, ki jih kar ni bilo konec!

"So že? Bodo kmalu? Koli časa še? Koliko minut?" Vse mame v hiši sredi mesta, so nas vztrajno naganjale, naj se gremo vendar igrat na dvorišče, ker nas bodo že poklicale, ko bo čas, mi pa smo bili ob tistih vonjavah brez misli na vesele igre. Dokler ne bo prvih nekaj krofov končalo v naših želodcih, smo vedeli, da nas niti z dvoriščem ne bo nihče premamil, da bi nehali sitnariti okoli mam in štedilnikov. Če se danes to komu zdi čudno, je treba spomniti, da je bil nekoč pust res pravi praznik in smo zato krofe jedli samo takrat, ne pa vse leto, tako kot je to že lep čas v navadi danes. Praznike smo zdaj že tako razvlekli, da si sploh niso več podobni. Kmalu bodo prav vsi raztegnjeni od prvega januarja, do zadnjega decembra!

No, če ostanemo pri pustu, potem je res, da se takrat, ko priskačejo kurenti, prileže vsaj en krof. Še posebej, če se zmoremo v mislih preseliti v zgoraj na kratko opisan čas. Še nekaj naj dodam! Ko je bil v skledi po pustnem torku še zadnji krof, takrat že ves trd in velikokrat prav podoben ovelemu krompirju, sva si ga z bratom lepo po bratsko razdelila na pol in ga počasi, s slastjo, pomakala v toplo mleko. Da bi čim dlje trajal. Kajti za eno leto je bil zadnji!

Danes me je pa strah, da bom po vsem tem razvlečenem pustu v zabojniku za bio odpadke spet našla kakšen krof izmed tistih, ki so se nekomu že zataknili v grlu. In ob tem pomislila na one, ki si jih bodo še te dni, ko je pust res tukaj, težko privoščili.

In še nekaj o pustnih maskah. Otroci smo si jih največkrat naredili sami. Zelo smo bili iznajdljivi. Prav so nam prišli vse vrste "odpadki", pa kakšna stara mamina in očetova oblačila, še posebej razburljivo pa je bilo, če je sodelovala tudi babica in za pustno povorko, za en dan torej, posodila svoje čevlje, ki so bili res prav taki, kot iz pravljice. Prav zaradi takih čevljev, z malo široke petke, visokih v gležnjih in na vezalke, sem bila nekega pustnega dne na moč zadovoljna babica iz Rdeče kapice. Čeprav sem morala vzeti v zakup zoprne bolečine. Čevlji so mi bili namreč premajhni in sem morala zato ves čas hoditi s skrčenimi prsti. Ampak, je bilo vredno! Skupaj s prijateljico, ki je bila Rdeča kapica, sva bili tisto leto na pustni praznik nadvse dobre volje. Le kaj ne bi bili, ko pa sta bila v njeni košarici za vsako kar dva krofa! Juhu!

Pustno ustvarjalnost med otroki in za otroke, na srečo danes še vedno ohranja Zveza prijateljev mladine. Pa tudi nekatere osnovne šole, še bolj pa vrtci. Pohvaliti je treba tudi nekatere starše, ki jim ni škoda časa za skupno veselje z otroki.

Pust je pravzaprav zelo lep praznik. Povezan je z našimi starimi poganskimi verovanji. Slovenci imamo bogato mitsko preteklost, ki prav nič ne zaostaja za grško ali skandinavsko. Dobri in zli duhovi, demoni in bogovi, ki nastopajo v raznih legendah, so temelj za razumevanje slovenske kulture. Vzemimo vsaj v pustnem času kakšno slovenski mitologiji posvečeno knjigo v roke. Veliko jih je na voljo in verjemite, da boste uživali ob odkritjih, ki jih premalo poznamo.

Danes pa si privoščite slasten pustni krof, ki bo najboljši, če ga boste naredili sami.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta