Recimo, da bi se tako začela moja norost. Zdi se mi, da se po preteklem letu kot individuumi med seboj razlikujemo izključno po načinu, na katerega izgubljamo razum. Sicer rad opazujem ljudi, se poskušam poglobiti v tisto, kar se skriva za njihovimi socialnimi manifestacijami notranjih stanj. Nihče ni sposoben z besedami in gestami v popolnosti izraziti vsake nianse svojih duševnih stanj. Imam nekoliko nespodobno navado, da poskušam predvsem na podlagi lastnih izkušenj, saj sem tudi sam nagnjen k skrajnim duševnim stanjem, razumeti, kako se nekdo zares počuti, kako globoko ali močno je pretresena oseba, s katero komuniciram v določenem trenutku. Norosti nosijo najmočnejši pečat osebnosti, samo v tem smo zares individuumi, avtentična človeška bitja, odtrgana od zgodovine, kulture in na splošno vsega, kar nas povezuje s skupnostjo, družbo, človeštvom. Navsezadnje smo se s to pandemijo, ki se je začela pred približno letom dni, znašli v situaciji, po kateri so skozi zgodovino hrepeneli mnogi filozofi, vsi smo na robu norosti ali smo ga že prestopili, kolikor je družbeno sprejemljivo v stvarnosti, ki presega vse meje konvencij in družbenih dogovorov, prestopili smo s tem prehodom rob uradno "dovoljenega", javno, čeprav brez objave, razkrili stanje, v katerem je trenutno sodobno človeštvo - ljudje smo barbari visokotehnološke dobe. Maske so padle in za njimi so se odprle čeljusti končno prebujene živali. Žival se je torej prebudila, pomislili bi, da je temu sledila osvoboditev, toda to prebujenje se je zgodilo v kletki z najvišjo stopnjo varnostnih ukrepov. Vsak vsakogar nadzira in naše hiše že zdavnaj niso več zaseben prostor. Na neki način s tem ne bom povedal nič novega niti izvirnega, ampak odkar obstaja hitri internet, živimo kot akterji globalnega resničnostnega spektakla.
Pandemija tako ni največja groza, ki nas je doletela preteklo leto. Največja groza je spoznanje, v kakšnem zgodovinskem in družbenem kontekstu nas je ujela ta globalna nesreča. Števec bolnih in mrtvih je vsemu temu dodajal še mračnejšo nianso. Do neke mere sem prepričan, da so te števce tudi uvedli zato, da ne bi bili pretirano obremenjeni z duševno škodo, ki smo jo utrpeli, ko smo trčili ob zid resnice. Toda resnica se je razkrila po naključju. Njen prvi neugodni pokazatelj je to, da nihče pravzaprav nima nadzora nad stvarmi, da že ne vem kako dolgo živimo v kaosu, v katerem le določene simulacije nadzora vzbujajo občutek nekega reda in ureditve. Ta baudrillardovska opazovanja ne služijo temu, da bi pokazal svojo spretnost pri izražanju ali razširjal neko teorijo zarote, ker tukaj ni nobene teorije zarote, vse je kristalno jasno. Svetovne mogočneže smo zasačili v vsem blišču njihove nemoči. Tiste, ki že leta hlinijo, da držijo skupaj ves svet in nadzirajo stvari, smo ujeli in flagranti, in to v najhujšem možnem položaju - izkazalo se je namreč, da živimo v dobi, v kateri nima nihče nobenega načrta za nič. To bi lahko še nekako požrli, če ne bi bile med tistimi stvarmi, za katere nima nihče nobenega načrta, globalne krizne situacije. Zato smo priča verižni improvizaciji, ki je že nekaj mesecev naravnost groteskna. Tisti, ki bi morali s svojo mirnostjo zagotavljati, da nas ne zajame množična panika, so že dolgo pred očmi celega sveta v konfliktu s seboj. Ker vsak vsakogar nadzira, toda izkazalo se je, da so spregledali tudi to, smo s to globalno povezanostjo tudi mi, preprosti ljudje, dobili priložnost, da dejansko v realnem času nadziramo tiste, ki jim v opisu delovnih nalog piše, da morajo nadzirati in z nadzorom zagotavljati red in mir med ljudmi. Tukaj ne govorimo več samo o goli nedoslednosti, tako značilni za "visoko" politiko, ampak o dejstvu, da lahko jasno vidimo, da nimajo pojma, kaj govorijo in počnejo v teh izredno kalnih okoliščinah.
S tem smo dobili priložnost, in v preteklem letu je to ostala tudi naša edina prava svoboščina, da začnemo izgubljati razum, vsak na sebi svojstven način, glede na značaj in okoliščine, v katerih smo se znašli. Zdi se, da bo cena, ki jo bomo plačali za življenje v najboljšem od vseh zgodovinskih trenutkov, zelo visoka. To, kako smo živeli od preteklega marca, in to, kako živimo zdaj, je še vedno prečudovito. Stvari ne bodo več čudovite, ko bo na globalni ravni razglašen konec pandemije, ker nas takrat čaka obdobje, ko bomo morali živeti s posledicami dejstva, da se v preteklem letu dni na individualni izkustveni ravni ni dogajalo skorajda nič in da se nič ni dogajalo niti na makro ravni. Samo trajanje in konec trajanja na tem svetu.
Nekdo mora poravnati račune. Stari običaj je, da jih poravnajo reveži, brezpraven in nemočen svet. Nerodno je, da je zdaj preprost, reven narod nor in besen. Vsi smo na svoj način dojeli, koliko svobode nam je bilo kratene zaradi sistema, v katerem smo bili prisiljeni živeti v skladu z nekimi izrazito antihumanističnimi konvencijami. Konec pandemije bomo dočakali z izgubami. Veliko ljudi je izgubilo svoje bližnje, ki so zdaj v evidenci, številka na globalnem števcu. Konec epidemije bomo dočakali v opustošenih gospodarstvih ob spoznanju, koliko vsega na svetu je parazitiralo na grbi človeštva po zaslugi simuliranja ustvarjanja neke vrednosti. Ostalo nam bo spoznanje, da celotno gospodarstvo temelji na mešetarjenju in pokvarjeni domišljiji bolno ambicioznih prikazni. Recimo, primer je banalen, toda vrednosti v vrhunskem športu so že začele padati. Tako ali tako so bile prenapihnjene, ker se je šport v nasprotju s svojim prvotnim duhom spremenil v industrijo zabave. Samo da bi pozabili, da obstaja zato, da bi tudi kot odrasli ostali bitja, ki se igrajo, in bi vsaj deloma do konca življenja ostali otroci.
Javno, čeprav brez objave, smo razkrili stanje, v katerem je trenutno sodobno človeštvo - ljudje smo barbari visokotehnološke dobe. Maske so padle in za njimi so se odprle čeljusti končno prebujene živali
Na krizo so se na začetku seveda najbolje odzvale družbe bivših klasičnih političnih diktatur. Najbolje pa so jo obvladovale nove hibridne diktature. Najslabše se je odzval tako imenovani svobodni svet, za katerega se je izkazalo, da svobodo proizvaja samo na televiziji, da ta svoboda in civiliziranost nista nič drugega kot medijski proizvod brez kakršnekoli osnove v stvarnosti. Tako je to, ko mediji nehajo poročati o stvarnosti in jo začnejo proizvajati sami. Izkazalo se je namreč, da je tudi ta laž neka vrsta sofisticirane diktature. Kajti očitno je, da je tudi država, voditeljica "svobodnega" sveta, najnaprednejša demokracija samo na televiziji in v filmih, dejansko pa je "država tretjega sveta", v kateri velik del prebivalstva ni deležen niti osnovnega zdravstvenega varstva. Pri vsem tem je najbolj grozno spoznanje, da so življenja vseh nas na neki način nepomembna.
Ujel sem se v past. Načel sem teme, vendar zelo površno, in biti površen pri takih stvareh je nevarno. Sestavil sem seznam vtisov, ki so proizvod moje, verjetno malce premaknjene, da ne rečem motene perspektive človeka, ki svet opazuje iz neke statične poze, ki zanj pomeni šok, saj je sicer vajen potovati in srečevati ljudi. In če je zate življenje gibanje, postane to, da si omejen na en prostor, negacija življenja. To ne pomeni, da si mrtev, ampak da živiš neko antiživljenje, kakršno smo živeli vsi. Toda kakršnekoli že bodo posledice vsega tega, čudovito bo spet potovati in objemati prijatelje. Brez strahu pred dotiki in bližino. Vse drugo je simulacija. Nepomembna, ker ni del naše želje, da ljubimo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
