Največkrat sploh nisem motiviran za delo. Velikokrat se mi zdi, da nimam več ničesar povedati. Včasih mislim, da niti tistega, kar bi rad povedal, ne znam napisati na pravi način. Vedno porabim veliko časa za reševanje dileme, ki me muči: kakšen je sploh namen tega, kar počnem? Nato se sprašujem, ali sem se sploh komu približal. Sem na pravi način zložil besede? So moje misli jasne? Če pišem o zmedenosti, ali mi uspe zajeti to zmedenost? Preden sem napisal in objavil katerokoli besedilo, sem si zastavil vsa navedena vprašanja in še kakšno.
Vedno se dolgo pripravljam. Ko premagam pregovorno malodušje in za večino naštetih vprašanj ugotovim, da so nepomembna, ali se odločim, da bom delal, ker sem dobro razpoložen, da bom delal kljub dilemam, šele tedaj začnem razmišljati, o čem bi rad pisal. Naslov kolumne v dobri meri določa tonaliteto tega, kar pišem. Ne pišem v pravi epistolarni obliki, a vedno kolikor toliko neposredno nagovarjam bralce. Poleg tega bi rad jug, tisti košček Sredozemlja, kjer sem odrasel in preživel večji del življenja, približal ljudem, pri katerih sem dobil vtis, da ta svet, ki jim je geografsko sicer blizu, vendar po duhu daleč in neznan, preveč romantizirajo. Zato ker življenje v Sredozemlju veliko bolj zaznamujejo dolga zimska deževja kot histerija sončnega poletja.
Človeška malomarnost do harmonije me žalosti in včasih resnično razbesni. Težko gledam sebičnost, ki jo je moč prepoznati v mnogih človeških dejanjih. Ljudje se že od nekdaj vedejo, kot da na svetu ni nikogar drugega razen njih
Na tej poti se pogosto zapletem v spomine, ker med iskanjem pravih besed, ki opisujejo moj izgubljeni jug, v samem sebi vedno znova gradim, postavljam ta svet. Svet, zgrajen iz spominov, je svet duhov. Na vogalih njegovih ulic se pojavljajo obrazi mnogih ljudi, ki jih že dolgo ni več, vendar so bili temelj mojega osebnega juga. In čeprav vem, da je vse skupaj zaman, poskušam z vsakim od teh pisem, ki jih napišem, ta svet rešiti. Ne samo pred pozabo. Poskušam ga rešiti pred tem, da bi propadel. Poskušam ga rešiti pred tem, da bi izginil. Predvsem v meni samem, kot sem že dejal, saj sem ga tudi jaz zapustil. Nisem ga več znal prepoznati. Težko sem vsak dan opazoval propadanje, rušenje nekega sistema vrednot, nekega načina življenja, s katerim bodo izginile manire ljudi, njihov govor in specifični humor. Vse to izginja že leta, saj je na jugu edina preostala industrija čista stihija. V turistični ponudbi juga je zelo malo vsega tistega, kar sestavlja kulturo nekega podnebja. Tako kot vse v teh norih časih se tudi jug prodaja skozi stereotipe, pri čemer se ne zaveda, da ponavljanje vzpostavlja te iste stereotipe kot edino vrednoto. Stereotipi pa so, kot vemo, le oklep. Mi smo postali lupina, prodajamo le predstavo o samih sebi. Pri tem je postalo nepomembno, kdo pravzaprav smo in kaj smo ter ali sploh imamo več skupnih lastnosti.
Natanko tako se prepletajo moje misli, preden začnem pisati. Potem ko izberem temo, se lotim dela in začnem razpletati ta burni prepir v svoji glavi in srcu. Pred tem izvedem nekaj obredov. Svoj najljubši kozarec napolnim z mrzlo vodo in ga postavim na pisalno mizo. Poleg kozarca namestim pepelnik. Pred pepelnikom zložim tobak, filtre in vžigalnik. V wordu odprem nov dokument in ga shranim. Na vrh dokumenta vpišem svoje ime, ime kolumne in naslov besedila. Nato odprem najbolj znani spletni video portal in poiščem katero od večurnih kompilacij instrumentalne cocktail jazz glasbe. Glasbo poslušam zelo na tiho, toda med pisanjem ne sme okoli mene niti za trenutek zavladati popolna tišina. In to se lahko zgodi zelo hitro. Vedno delam ponoči. Počakam, da gre Ona spat. Potem preklapljam med kanali na televizorju, hodim gor in dol po sobi in šele potem, ko samega sebe prepričam, da čas neusmiljeno teče, sedem za pisalno mizo.
Danes zvečer je glasbena spremljava podobna tisti iz humorističnih serij osemdesetih let preteklega stoletja. Jazz, pri katerem dominira zvok saksofona in ki bi lahko bil idealna podlaga za kakšen veder pogovor ob kozarcu bourbona. Sedim za pisalno mizo ter počasi vlečem dim iz cigarete in po požirkih pijem vodo. Zadovoljen sem z odločitvijo, da vas nagovorim popolnoma odkrito kot človek, poln dvomov o svojem delu, ki so hkrati dokaz, da ta isti človek dvomi vase po več kot desetih napisanih knjigah in na tisoče objavljenih besedilih. Ničesar ne skrivam. Pisatelji smo samo ljudje, ki posvečamo več časa in pozornosti podrobnostim pri povsem običajnih, včasih tudi banalnih stvareh, da bi lahko pojasnili svet, ki nas obdaja. Ne maram mistifikacije, povezane z mojim poklicem. Zato se pogosto trudim demistificirati celoten proces. In o samem sebi ne razmišljam rad kot o pisatelju. Karkoli že pišem, vedno nekoga nagovarjam, želim komunicirati z nekom drugim, izstopiti iz svoje cone udobja, stopiti v tuje čevlje in videti stvari skozi oči nekoga drugega.
Ne vem, kje skriva poglede, ki jih usmerjam k njemu
Pisatelji pogosto zvenijo trdno prepričani o tem, kar pišejo. Morda jaz nisem pisatelj. Glede vsega sem v dilemi. Morda so stvari take, ampak samo zame. Nekdo drug jih spet vidi drugače. Zato je moje pisanje povabilo k pogovoru, izmenjavi stališč. Poleg tega nimam trdnih prepričanj, niti političnih niti kakršnihkoli drugih. Menim, da je vse proces, da se vse človeško ves čas razvija, da ni dokončanih zgodb niti idej. Zato sem pretežno melanholičen. Včasih malodušen. Obžalujem človeško usodo. Obžalujem, ker se ne moremo znebiti prepričanja o neizbežnosti usode in se videti take, kakršni verjetno smo – samo majhen del neke večje zgodbe, enako majhen, kot je majhno vse, kar nas obdaja in kar mislimo, da nadziramo. Najbolj me je strah, da bi nekdo dobil vtis, da bi mu rad vsilil svoj pogled na stvari. Počutim se popolnoma svobodnega, pa vendarle se zavedam, da moja svoboda sega le do meja svobode drugih ljudi. Tako kot se lahko moja svoboda govora in svoboda govora vseh drugih razteza do tiste meje, ko postane nevarna za nekoga drugega. Človeška malomarnost do harmonije me žalosti in včasih resnično razbesni. Težko gledam sebičnost, ki jo je moč prepoznati v mnogih človeških dejanjih. Ljudje se že od nekdaj vedejo, kot da na svetu ni nikogar drugega razen njih. Na tak način na primer gradijo poslopja. Ne zmenijo se za okolico, v kateri gradijo, in tako dobimo javni prostor, na katerem vse deluje, kot da je z vsem na smrt skregano. Potre me, ko se slučajno zgodi, da preberem nekaj, kar sem objavil, in v kakšnem stavku opazim nered. Enako me deprimira in tudi razjezi, ko si nekdo prilasti javni prostor in na primer parkira na pločniku, čeprav samo za pet minut. Prepričan sem samo o tem, da bi bil svet lepši, če bi pazili na svojo okolico.
Danes zvečer sem nameraval podrobno opisati stvari, ki jih vidim, ko gledam skozi okno ob svoji pisalni mizi. Pogosto gledam skozi to okno. Stopim do njega in se zazrem skozenj. Včasih to storim, ker bi rad o nečem razmislil, včasih pa zato, da ne bi o ničemer razmišljal. Na majhnem travniku pod mojim oknom rasteta dve drevesi. Sto metrov naprej teče reka. Sava je danes ponoči narasla, ker že drugi dan zapored dežuje. Še pred nekaj trenutki so velike kaplje dežja tolkle ob okensko šipo. Takrat je bil svet pred tem oknom videti kot mozaik. Čez Savo se razteza Most mladosti. Na drugi strani so naselja Novega Zagreba. Redki prizori so osvetljeni. Svet je utrujen. Čaka, da se ponovno rodi. Nekje daleč za stolpnicami Novega Zagreba je mitski jug, ki je utonil v zimski spanec. Ločen od časa in prostora. Videti je brezskrben. Čaka, da ga nekdo ponovno zgradi. Ali da se skrije v svetlobo sonca. Ne vem, kje skriva poglede, ki jih usmerjam k njemu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
