Z dna Panonskega morja

Napredek sem vedno videl v povezovanju ljudi in ne v njihovem ločevanju, ampak mene ni nihče nič vprašal … Ob zori je nebo nad ravnico pordelo. Zasanjano sva zehala, nato pa je Ahmed s široko odprtimi očmi dejal: "Brat, jaz bi tukaj zgradil zidove. Moj pogled nima kam trčiti." Peljala sva se mimo Novega Sada. Govorila sva o čudnem dejstvu, da sta Vojvodina in Hercegovina soimenjakinji. Oddaljeni in drugačni kot dva različna planeta, pa vendarle nosita isto ime, samo v različnih jezikih. Jutro je bilo prašno, motno in vroče. Vročine sva bila vajena, motnega zraka in rek pa ne preveč. O teh stvareh sva se pogovarjala in se vozila čez ravnico, na kateri sem preživel svoje fantovstvo, ne da bi znal pojasniti, kako in zakaj. Toda čutil sem dihanje tamkajšnje prsti, njen zven, pulz. Učila sva se drug od drugega in se navadila, privadila drug na drugega, toda mladost ne sprašuje, kam hiti in zakaj in kam odhaja, niti ne ve, kaj išče. Imela sva nekaj čez dvajset let in še sva verjela, da imava dovolj časa, da odideva in se vrneva, kamorkoli si želiva. Šele danes, dvajset let po tem potovanju, se zavedava, da vrnitev ni mogoča. Ampak to je neka druga zgodba. Zgodba o ljudeh je, tako se mi zdi, zgodba o naknadni pameti. Zato menda vse, če je popolnoma iskreno, vedno izpade žalostno.

Ko sva si odpočila, sva poklicala moje prijatelje, s katerimi sem obiskoval zadnje razrede osnovne šole, ter tiste, s katerimi sem hodil v gimnazijo. Tisti poletni večer sva se odpravila ven in obiskala nekaj napol praznih kavarn. Opravil sem nekaj vljudnostnih pogovorov z ljudmi, ki jih nisem videl že nekaj let. V glavnem je bilo vse videti tako, kakor da smo se razšli včeraj. Vsem razen meni, ki sem se potepal naokrog, je življenje teklo po bolj ali manj enakih tirnicah in tega ni mogel spremeniti niti prihod človeka, ki je medtem postal tujec, nekdo, ki ne prihaja od tam.

Ampak jaz sem bil od tam. Ta kraj mi je zlezel pod kožo. Če bi človeška koža znala peti, bi iz moje odmevala mešanica tamburice, sevdaha in tistega rock'n'rolla, zaradi katerega sem mislil, da smo svet pred svetom, medtem ko danes več ne vem, kdo smo.

V nekem trenutku sva stopila ven. Bila sva več kot opita in ne še prav pijana. S steklenicama rakije v rokah sem ekipo popeljal na sprehod. Hodili smo po širokih, ravnih ulicah. Noč je bila jasna. Pred nami je svetila ogromna polna luna. Bila je dobesedno pred nami. Ahmed je rekel: "Če bomo dovolj dolgo hodili, bomo prišli na luno!"

Tako je to na ravnici. Nočem ji dvoriti. Nikomur nočem dvoriti, ampak zdaj že zagotovo veste, kam to vodi. Bil sem druga generacija jugoslovanskih pobalinov. Tista, ki je odraščala ob nekoliko drugačnem rock'n'rollu, toda ko je duša padla na tla, se niti jaz nisem mogel izogniti tistemu, kar nas je povezovalo. In to je temačnost naše slovanske duše. To nas je povezovalo. Te duše so se dotaknile pesmi, ki smo jih vsi poznali ne glede na stan, ime in priimek. Veliko teh pesmi je napisal tudi panonski mornar, ki je zdaj po žitnem morju odplul v večnost. Nočem se ponavljati, zato se bom citiral. In to ni niti malo podobno njegovim šalam, pod katerimi je kipel absurd človeške usode. To pismo je namenjeno tudi pesniku, ki je poskušal peti. In jaz sem se s temi besedami hotel na svoj način spomniti nanj, da bi ga vsaj še malo zadržal tukaj z nami. Ne hodim več po Dositejevi ulici. To je bilo že davno. Enkrat sem Mehmeda poskušal prepričati, da je ta kratka ulica dolga natanko dvesto šest korakov. Toda moram priznati, da v resnici nikoli nisem preštel, koliko korakov je od njenega vrha do dna. Postavil sem vejico kot Crnjanski. To sem hotel že vedno narediti. Samemu sebi sem obljubil, da bom naslednjič s seboj pripeljal Daco, da bova preštela, koliko korakov meri Dositejeva ulica v Somborju, na kateri sem preživel svoje najstniške dni. Nekega dne moram tudi vsem tistim Sanjam, Tanjam, Tijanam, Milicam in drugim priznati, kaj sem čutil do njih. Koliko večnosti je bilo tukaj, škoda bi jo bilo ohraniti samo zase. Upal sem, da bom enkrat dočakal, da bom citiral samega sebe …

Eh, ja, moja gimnazija je na Dositejevi ulici v središču Somborja.

Veliko noči sem z Mehmedom in družbo preživel, tarnajoč nad neko mladostniško zablodo, ki smo ji zaradi neizkušenosti napačno rekli ljubezen, in to ravno ob pesmih Đorđa Balaševića. Tako kot vsak kavarniški človek imam tudi jaz to šibko točko, da rad pijan razpadem prav na dnu dna, kakršnega je znal ustvariti priljubljeni Đole. On je bil tisti patos, kakršnega vsi nosimo v sebi. Nekateri ga zanikajo, vendar zaman. Če ga ne priznavajo, še ne pomeni, da ga ne nosijo v sebi. In če ga sovražijo, ker sovražijo Đoleta, se sramujejo dela sebe. Vsi imamo take dele sebe. Od tod izvirajo naše nepopolnosti. Je pa res, da so redki to sposobni ozavestiti, kaj šele priznati. Med tistimi z estrade, tako imenovanimi zabavljači, ni veliko takih, katerih pesmi poznajo in igrajo kavarniški orkestri od Triglava do Gevgelije. Mnoge njegove pesmi so ponarodele v pravem pomenu te besede. On je eden in edini Đole v vsej naši bivši skupni državi, za katerega je zadostovalo, da si omenil njegov vzdevek, in že so vsi vedeli, kdo je to. V vsakem primeru je bil torej redka ptica.

V življenju sem bil na samo enem koncertu Đorđa Balaševića. To je bil eden tistih dogodkov, ki mejijo že na neko veliko versko zborovanje. Po marsičem je ta koncert to tudi bil. Versko in politično zborovanje v enem, zbor zlomljenih slovanskih src in resnično ranjenih duš. Đorđe Balašević je tedaj prvič po koncu vojne prišel v Sarajevo in imel večurni koncert v tamkajšnji Skenderiji, polni ljudi in solz. To so bile solze upanja, da smo najhujša obdobja svojih življenj pustili za seboj in da smo končno na poti v boljšo prihodnost. Toda pri nas ni prihodnosti, ki nas ni izneverila, se nam zlobno nasmejala v obraz, vse to pa se nam dogaja zato, ker nenehno pozabljamo, kako absurdna je v bistvu človeška usoda. Razlog ni v tem, da se z leti soočamo z izneverjenimi upi in pričakovanji. Razlog je tisto, zaradi česar vsi zadrhtimo, pride z leti in postane vse bolj vztrajen sopotnik naših strahov. Jebiga, oprosti Đole, ker preklinjam, stvar je v tem, da spoznavamo, da se vsi počasi selimo v spomine skupaj s kovčkom spominov, ki si jih v našem imenu odpel v svojih pesmih. Celo ko se nam zdi, da stvari tečejo, kot bi radi, se nam izteka čas, izteka se naš rok trajanja. Evo, tako je to. Vedel je, katera naša struna je šibka, in je nanjo brenkal. In kdor to ve, ljudi tudi razume. Malo je takih, več je tistih, ki to na drug način obrnejo sebi v korist. Gre za različne metode mučenja. In niso vse prepovedane. Ljudski trubadur s kmečkim srcem in mornarskimi aspiracijami. Đole je bil, pa če je to nekomu všeč ali ne, kapetan ladje z veliko posadko lepih in opitih zgub. Plul je po ravnici, na kateri se je valjalo tudi moje fantovstvo, in ta ravnica je dihala v njegovih stihih, otroci te ravnice smo skoznje pripovedovali svoje zgodbe, mene pa je vedno zabavalo dejstvo, da sta me vzgajali ravna Vojvodina in kamnita Hercegovina, dve oddaljeni soimenjakinji. Đole je bil eden tistih, ki so spajali svetove, ki jih je ločila danes že zdavnaj minula nepričakovana in nezaželena prihodnost, ki nas je izdala na neki drugi, zastrašujoči ravni, toda to nikoli ni bila njegova zgodba in tudi za to se mu zahvaljujem.

To pišem ob 3.51 zjutraj in zdaj si bom, tako se spodobi, za večni mir v duši, nalil še enega za tretjo izmeno.

Naj ti bo mirno nebeško žitno morje!

Neki M. T.