Pogled na Dražgoše

Leta 1942 smo Slovenci, združeni v socialistično-enotno gverilo, bili boj z nacistično-fašističnimi mlini na veter ob pomoči drugih južnoslovanskih bratov, s katerimi si delimo kulturo, gene, lingvistično družino in smisel za pravičnost. Dolgo je bil boj videti brezupen, dokler niso slovenski komunisti nekega mrzlega zimskega dne ob izbruhu internacionalno socialističnega zanosa v vasi Dražgoše lastnoročno premagali Nemce in jim (pa tudi zaveznikom) prvič v zgodovini tretjega rajha pokazali, da so ranljivi." Mitja Iršič, ko je ironičen (portal Nova24TV, 15. 1. 2019)
"Kaj pa so bile Dražgoše v resnici? Dejan Židan je vsaj priznal, da je mogoče šlo za strateško zmoto partizanov. Najbrž bi bilo preveč, da bi priznal, da so naši komunistični 'zmagovalci' lastne ljudi prodali za svoje politične ambicije. No, v civiliziranem svetu se sicer tudi strateških zmot, ki povzročijo kolateralno škodo, ne praznuje, ampak koga to zanima – saj Dražgoše niso praznovanje, ampak politični shod." Mitja Iršič, ko ni ironičen (portal Nova24TV, 15. 1. 2019)
Dražgoše sem videla že večkrat, vedno kot osamljeni spomenik v naravi, kot primer jugoslovanske brutalistične umetnosti. Šele ko sem jih obiskala z grškim prijateljem, sem dojela, da lahko ta spomenik s svojo zgodbo opazovalca globoko vznemiri: mojemu prijatelju so privrele solze v oči. Potem sva skupaj poskušala doumeti enovitost idej treh umetnikov, ki so spomenik ustvarili: pozicija spomenika je gledališka, tako kot pri starogrških gledališčih, kjer je ozadje scene ključno – in vselej naravno. Sam spomenik je krožna struktura, tako kot tudi antična gledališča, pobočje spredaj je naravno gledališče – theatron, školjka za občinstvo. Posebnost spomenika v zvezi s temi asociacijami sem razumela šele zdaj, ko je blatenje doseglo na začetku citirano stanje norosti in ko sem si ogledala posnetke letošnje proslave. Spomenik ima pravzaprav obliko granatnega jabolka in dobi pravo vsebino šele tedaj, ko je napolnjen z ljudmi in zastavami: vsako premikanje ljudi, vsak sunek vetra spremeni sceno ter odnos med občinstvom znotraj in zunaj ploda. Trije ustvarjalci so se igrali z raznimi oblikami scene, od antičnega gledališča do cerkve (z notranjimi stopnicami), da so prišli do izrazito interaktivnega gledališča, ki povsod zahteva ljudi brez vsake hieratičnosti, samo telesa, ki se premikajo in komunicirajo med seboj. Komaj čakam naslednji obisk grškega prijatelja, da bova spet obiskala Dražgoše.