Pogrebniki podjetij: Izgubljeni milijoni v hotelu Lambergh

V Dvorski vasi, ki leži tik ob bolj znanih Begunjah na Gorenjskem, v idilični pokrajini predalpskega sveta stoji dvorec Drnča. Nekdanji dvorec plemiške družine Lamberg je ob prelomu tisočletja od radovljiške občine najemala psihiatrična bolnišnica Begunje. Nato so se v bolnišnici odločili, da dvorca ne bodo več uporabljali. Občina je tako morala poiskati nekaj drugega. Odločili so se, da bodo dvorec preoblikovali v butični hotelski kompleks z medicinsko dejavnostjo. Sklenili so partnerstvo z lokalnim podjetnikom, ki je nato investiral v obnovo dvorca in izgradnjo dodatne hotelske stavbe.
A tu so se stvari zapletle. Najprej je država podjetniku odvzela že pridobljena evropska sredstva za projekt. Nato je hotelski kompleks pristal v rokah pogrebnikov podjetij, ki naj bi bili v poslih s kompleksom po ovadbah policije upnike opeharili za kar osem milijonov evrov. Hotelski kompleks je nato pristal v lasti slabe banke, ki ga je prodala za nenavadno nizko ceno, s čimer smo davkoplačevalci izgubili vsaj dva milijona evrov. Kako so nastale vse te nepravilnosti? Pri Pod črto smo preiskali zgodbo hotelskega kompleksa Lambergh, od začetka projekta izgradnje hotela pa do danes.

Od zdravilišča do psihiatrične bolnišnice do hotela

Dvorec Drnča je po pisanju portala radolca.si eden izmed prvih zgrajenih renesančnih dvorcev v Sloveniji. Prve omembe dvorca je mogoče zaslediti že v 13. stoletju. V 16. stoletju ga je obnovila plemiška družina Lamberg in mu dala današnjo podobo renesančne stavbe.
V drugi polovici dvajsetega stoletja je v dvorcu domovalo klimatsko zdravilišče Dvorska vas. Leta 1963 je v prostorih dvorca pričel obratovati oddelek Psihiatrične bolnišnice Begunje.
V začetku tega tisočletja bolnišnica ni bila več zainteresirana za uporabo dvorca, so nam pojasnili na radovljiški občini. Zato so na občini leta 2004 pričeli iskati nove ideje za razvoj in uporabo dvorca. Odločili so se, da bodo dvorec poskušali celovito obnoviti, ga preoblikovati v hotel in ob dvorcu zgraditi še eno hotelsko stavbo. To vizijo so želeli na občini izpolniti v sodelovanju z zasebnim investitorjem.
V ožji izbor se je uvrstilo šest investitorjev. Na koncu je občina izbrala podjetje Izolacija Kepic v lasti gorenjskega podjetnika Milana Kepica. Občina in Kepic sta nato skupaj ustanovila podjetje Predence. Občina je vanj vložila dvorec, ki je bil takrat po ocenah občine vreden dobrih 500.000 evrov. Kepic naj bi priskrbel sredstva za njegovo obnovo in izgradnjo dodatne hotelske stavbe. Načrt je bil, da občina Kepicu dvorec postopoma odproda.

Predence izgubi skoraj tri milijone evropskih sredstev

A pri gradnji hotelskega kompleksa, ki se danes imenuje Lambergh, se je zalomilo. Kot je mogoče sklepati iz poslovne dokumentacije, je Kepic za gradnjo kompleksa od Nove KBM pridobil 4,8 milijona evrov posojila. Podjetje Predence je za projekt obenem od gospodarskega ministrstva dobilo še 2,7 milijona evrov evropskih sredstev. Sodeč po dokumentih ministrstva, ki smo jih pridobili z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, je bila vrednost celotnega projekta kar deset milijonov evrov.
Za ta denar naj bi Kepic obnovil dvorec Drnča, zgradil dodatno hotelsko stavbo in v njej uredil tudi medicinsko-lepotni center. Toda za Kepica se projekt ni končal dobro. Eden izmed glavnih razlogov za to je bila izguba evropskih sredstev. Uslužbenci gospodarskega ministrstva so namreč leta 2009 opravili kontrolo projekta in ugotovili, da je Kepic ob prijavi projekta za pridobitev sredstev navajal napačne podatke o prenočitvenih zmogljivostih hotelskega kompleksa. Kepic je namreč v prijavi o tem napihnil podatke. Posledično je ministrstvo Kepicu preklicalo dodelitev evropskih sredstev, Kepic pa je s tem ostal brez slabih treh milijonov evrov. Posledično je podjetje Predence zapadlo v finančne težave, leta 2014 je končalo v stečaju.

Kompleks Lambergh pade v roke pogrebnikov podjetij

Po propadu Milana Kepica je družbo Predence in s tem tedaj že zgrajen hotelski kompleks leta 2010 po uradnih dokumentih sodeč prevzela družba Neo dom ladjedelništvo. Ta je bila takrat v večinski lasti Mihaela Živca iz Novega mesta. Živec nam je v telefonskem pogovoru pojasnil, da je družbo Predence s še nekaj drugimi podizvajalci prevzel, ker mu Kepic ni plačal računov za opravljena dela na kompleksu. Po prevzemu družbe je Živec iskal morebitne kupce za hotelski kompleks in se po Živčevih besedah za prodajo dogovoril z dolenjskim poslovnežem Tomažem Hočevarjem. Vendar Hočevar takrat uradno ni postal lastnik hotelskega kompleksa. V posle so se namreč vključili pogrebniki podjetij.
Ključna manevra sta se zgodila februarja 2013. Tistega meseca je podjetje Neo dom ladjedelništvo najprej pristalo v lasti podjetja GHM. Podjetje GHM je v lasti druge slovenske družbe po imenu KTT Raka. KTT Raka je v lasti slovaškega podjetja Salgari, katerega direktor je Aleš Alojzij Rus – torej član tako imenovane mreže Orion. Salgari je v lasti britanske družbe The E-Emporium Limited, katere direktorica je bila do nedavnega Barbara Podlogar – torej druga članica orionovske mreže pogrebnikov podjetij. Lastnik družbe The E-Emporium Limited je podjetje Sven Capital iz ameriške zvezne države Delaware. Lastništvo Svena ni znano.
Podjetje Neo dom ladjedelništvo je nato leta 2014 končalo v stečaju in s tem je bilo to podjetje pokopano. S prenosom lastništva Neo dom ladjedelništva na podjetja pogrebnikov podjetij so slednji poskrbeli, da se je izgubila poslovna dokumentacija Neo doma – in s tem tudi sledi za morebitnimi spornimi posli v zvezi s hotelskim kompleksom Lambergh. Hkrati s pogrebom Neo dom ladjedelništva so pogrebniki podjetij namreč izvedli še en manever – prenos hotelskega kompleksa na novo, nezadolženo podjetje z imenom Elba plus.

Kdo je pravzaprav kupil kompleks Lambergh

Potem ko je lastnik hotelskega kompleksa Lambergh postalo podjetje Elba plus, so se pričele dogajati nove nenavadnosti. Hotel je tik za tem v najem vzel dolenjski podjetnik Tomaž Hočevar. Hočevar se sicer ukvarja predvsem s prodajo in predelavo mesa. Toda javno dostopne poslovne bilance podjetja Elba plus kažejo, da to podjetje od leta 2013 pa vsaj do leta 2016 ni imelo niti centa prihodkov. Kako je torej Tomaž Hočevar Elbi plus plačeval najemnino za hotel?
Hočevar na to naše vprašanje uradno ni odgovoril. Povedal je le, da je v obnovo hotela vložil precej svojega denarja.
Zakaj je vprašanje nenavadne verige prodaj hotelskega kompleksa Lambergh in nato plačila za najem hotela pomembno? Prvotna lastnica hotela, družba Predence, je upnikom ob stečaju ostala dolžna dobrih osem milijonov evrov. Kakršnakoli sredstva od prodaje hotela drugim družbam bi morala biti namenjena za poplačilo upnikov. A kot rečeno, naj bi pogrebniki podjetij hotel iz družbe Predence kar brezplačno prenesli na podjetje Elba plus. Nato pa je hotel, kot kaže, v brezplačno uporabo dobil Tomaž Hočevar.
Za pojasnila v zvezi z nenavadnimi posli smo se obrnili na glavne akterje v tej zgodbi: Mihaela Živca, ki je prek družbe Neo dom ladjedelništvo postal večinski lastnik podjetja Predence in s tem hotelskega kompleksa, in Tomaža Hočevarja, ki je hotel nato vzel v najem. Živec nam je v telefonskem pogovoru zatrdil, da je za manevri prodaje hotela stal prav Tomaž Hočevar. Kot večinski lastnik Neo dom ladjedelništva se je Živec za nakup hotela po lastnih besedah pogajal prav s Hočevarjem. Za družbo GHM, ki je kupila Neo dom ladjedelništvo, naj bi po zagotovilu Živca prav tako stal Hočevar.
Tomaž Hočevar pa je za Pod črto v pisnem odgovoru na naša vprašanja zatrdil, da so trditve Mihaela Živca "neresnične in so očitno podane z namenom, da odgovornost za svoja ravnanja prevali na tuja ramena".
A o resničnosti zatrjevanj Tomaža Hočevarja je mogoče dvomiti zaradi več dejstev. Kot rečeno, Hočevar po uradnih podatkih za najem hotela v resnici ni plačeval nikakršne najemnine. Hočevar nam v pisnih pojasnilih prav tako ni povedal, s kom pri podjetju Elba plus se je dogovoril za najem hotela in komu oziroma kako točno je plačeval najemnino zanj.

Slaba banka kompleks proda nenavadno poceni

Kmalu po prenosu hotelskega kompleksa na podjetje Elba plus so terjatve do družbe Predence pristale na Družbi za upravljanje terjatev bank oziroma slabi banki. S tem je slaba banka postala tudi lastnica hipoteke, vpisane na hotelski kompleks Lambergh. Iz stečajne dokumentacije je mogoče sklepati, da je Nova KBM prvotnemu lastniku družbe Predence, Milanu Kepicu, za obnovo dvorca in gradnjo dodatne hotelske stavbe v kompleksu Lambergh dala 4,8 milijona evrov posojila. Ker Predence tega posojila ni poplačal, je terjatev, zavarovano s hipoteko nad kompleksom Lambergh, prevzela slaba banka.
Tu pa so se v zvezi s hotelskim kompleksom Lambergh zgodile nove nenavadnosti. Glavna naloga slabe banke je, da poskuša premoženje, ki ga je prevzela od državnih bank, prodati za čim višjo ceno. Državne banke smo namreč s proračunskim denarjem dokapitalizirali davkoplačevalci. To je, poenostavljeno povedano, potekalo na dva načina. Določen del denarja je država v državne banke vložila neposredno, določen del pa prek družbe za upravljanje terjatev bank.
Kako je potekala dokapitalizacija bank prek družbe za upravljanje terjatev bank? Poglejmo si to na primeru podjetja Predence. Kot je razvidno iz neuradnih podatkov, objavljenih na spletni strani Portal plus, je bilo podjetje Predence Novi KBM leta 2013 z obrestmi vred dolžno 5,2 milijona evrov. Nova KBM je to terjatev prenesla na slabo banko. A slaba banka od Nove KBM te terjatve ni odkupila za njeno polno ceno. Slaba banka je Novi KBM za terjatev plačala 3,1 milijona evrov.
Zakaj le 3,1 milijona evrov? Slaba banka je terjatve od državnih bank kupovala po ceni, ki so jo cenilci, ki so ocenjevali vrednost terjatev v državnih bankah, ocenili kot realno vrednost. Cenilci so torej vrednost terjatve do podjetja Predence, zavarovano s hotelskim kompleksom Lambergh, ocenili na 3,1 milijona evrov in ne na 5,2 milijona evrov, kolikor je znašal celoten dolg podjetja Predence do Nove KBM. Poenostavljeno povedano – hotelski kompleks Lambergh je bil po mnenju cenilcev vreden 3,1 milijona evrov.
Kot rečeno, smo teh 3,1 milijona evrov za odkup terjatev od Nove KBM slabi banki zagotovili davkoplačevalci. Naloga slabe banke pa je, da hotelski kompleks Lambergh proda za čim višjo ceno in s tem državnemu proračunu povrne čim več denarja, ki smo ga davkoplačevalci dali za odkup terjatev od Nove KBM.
Toda zgodilo se je, da je slaba banka kompleks Lambergh nato prodala za kar trikrat nižjo ceno od ocenjene vrednosti. Kot je lani poročalo Delo, je slaba banka januarja 2017 terjatve do podjetja Predence in s tem hotelski kompleks Lambergh prodala za le 1,06 milijona evrov. (Podatkov o doseženi ceni pri prodaji terjatev slaba banka sicer ne izdaja. Omenjeni znesek je tudi nam potrdilo več virov, ki so bili seznanjeni s poslom.)
Slaba banka je torej Novi KBM za terjatev, zavarovano s kompleksom Lambergh, plačala 3,1 milijona evrov. Kompleks je nato prodala za 1,06 milijona evrov, kar pomeni, da smo davkoplačevalci v tem poslu izgubili 2 milijona evrov. Tudi način prodaje terjatev oziroma hotelskega kompleksa je bil nenavaden. Slaba banka je terjatev prodala družbi Novoinno finance v lasti ljubljanskega podjetnika Marka Vilfana. Le nekaj mesecev za to prvo prodajo je kompleks Lambergh od Vilfana kupil takratni najemnik kompleksa – Tomaž Hočevar. A cena je bila precej višja. Hočevar je Vilfanu za kompleks odštel 1,42 milijona evrov. Vilfan je torej s tem poslom zaslužil 360.000 evrov.

Vrsta vprašanj pri poslu s kompleksom Lambergh

Pri poslu slabe banke s kompleksom Lambergh se poraja vrsta vprašanj. Prvo je, zakaj je slaba banka kompleks prodala za le 1,06 milijona evrov? Po prvotnih načrtih je bila investicija v gradnjo hotelskega kompleksa vredna kar 9,8 milijona evrov. To je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo pridobili od gospodarskega ministrstva. Kot rečeno, je Nova KBM za gradnjo namenila 4,8 milijona evrov posojila. Precej sredstev je v gradnjo hotela vložil tudi prvotni lastnik podjetja Predence, Milan Kepic.
Uradna ocena geodetske uprave vrednost kompleksa Lambergh ocenjuje na okrogle štiri milijone evrov. Ocenjevalci premoženja državnih bank pa so, kot rečeno, vrednost kompleksa ocenili na 3,1 milijona evrov. Po drugi strani smo izvedeli, da je slaba banka vrednost kompleksa Lambergh ocenjevala še precej nižje. Ocena naj bi bila blizu doseženi prodajni ceni, torej dobremu milijonu evrov.
Kako so na slabi banki prišli do tako nizke ocene vrednosti? V odgovoru na to vprašanje so zapisali le, da vrednost terjatev ocenjujejo po interni metodologiji, ki "med drugim upošteva trenutne tržne razmere". Toda že Tomaž Hočevar je nato za nakup hotela odštel 360.000 evrov več od ocene slabe banke.

Nenavaden način slabe banke pri prodaji terjatev

Bi pa na nizko ceno lahko vplival tudi način slabe banke pri prodaji terjatev do zadolženih podjetij. Namreč: zainteresirani kupci terjatev, ki jih prodaja slaba banka, morajo plačati visoke varščine, da sploh izvedo, s čim so terjatve zavarovane. Tako večina potencialnih kupcev terjatev sploh ne ve, kaj točno slaba banka prodaja.
Poglejmo to na konkretnem primeru podjetja Predence. Slaba banka ni prodajala hotelskega kompleksa Lambergh neposredno, temveč je prodajala terjatve do družbe Predence, ki so bile zavarovane s hotelskim kompleksom Lambergh. Kupec terjatev Novoinno finance je nato na podlagi teh terjatev z izvršbo družbi Predence "zaplenil" hotelski kompleks in ga nato prek sodne dražbe prodal Tomažu Hočevarju.
Informacija, da so terjatve do družbe Predence zavarovane s hotelskim kompleksom Lambergh, so bile dostopne le tistim, ki so pred dražbo terjatev plačali varščino 150.000 evrov. V nasprotnem primeru potencialni kupci terjatev od slabe banke niso mogli dobiti podatka, kaj točno bodo z nakupom terjatev pridobili.
Zakaj lahko pogojevanje za dostop do teh informacij s plačilom visoke varščine škodi poslovanju slabe banke? Za nakup hotelskega kompleksa Lambergh bi lahko bile na primer zainteresirane tuje hotelske verige, ki bi bile za kompleks pripravljene plačati več kot 1,06 milijona evrov. A tem verigam je bil javno dostopen le podatek, da slaba banka prodaja terjatve do nekega podjetja po imenu Predence. Če pa so želele izvedeti več, so morale plačati 150.000 evrov varščine. Kako naj torej neka tuja hotelska veriga ve, da bo z nakupom terjatev lahko pridobila potencialno zanimivo lastništvo nad hotelskim kompleksom na Gorenjskem? Oziroma, zakaj bi kakšna hotelska veriga plačala 150.000 evrov varščine za možnost nakupa terjatev do njim popolnoma neznanega podjetja?
Zakaj slaba banka javno ne razkrije informacij o tem, s čim so terjatve zavarovane? Iz slabe banke so nam odgovorili, da je tudi v njihovem interesu, da se "o premoženju v njeni lasti objavi kar najizčrpnejše informacije". A po njihovih pojasnilih naj bi jim objavo natančnih informacij o terjatvah preprečevala bančna zakonodaja.
Poraja se tudi vprašanje, zakaj tedanji najemnik kompleksa Tomaž Hočevar terjatev do družbe Predence in s tem hotelskega kompleksa Lambergh ni kupil neposredno od slabe banke, temveč je kompleks za precej višjo ceno na javni dražbi nato kupil od podjetja Marka Vilfana. Marko Vilfan nam je v telefonskem pogovoru na to vprašanje odgovoril le: "Ne vem več in nimam se časa o tem pogovarjati." Hočevar pa nam na vprašanje, zakaj ni terjatev odkupil neposredno od DUTB, ni odgovoril.

Milijonski dolgovi ne bodo nikoli poplačani

Kakšne so torej posledice celotne zgodbe s hotelskim kompleksom Lambergh? Družba Predence, ki je zgradila kompleks, je leta 2014 pristala v stečaju. Upnikom je ostala dolžna dobrih osem milijonov evrov. Državi je ostala dolžna 160.000 evrov, prav toliko je ostala dolžna radovljiški občini. Slabi banki je dolgovala omenjenih dobrih pet milijonov evrov. Ker ob stečaju družba ni imela nobenega premoženja, so vsi upniki razen slabe banke ostali v celoti nepoplačani.
Kot rečeno, smo davkoplačevalci luknjo, ki jo je v slovenske banke izkopala družba Predence, pokrili z vsaj dobrimi tremi milijoni evrov. Slaba banka je s prodajo hotelskega kompleksa Lambergh v proračun uspela povrniti le milijon evrov. Ostala dva milijona evrov sta za davkoplačevalce izgubljena.
Kazenski postopki v zvezi s preprodajami hotelskega kompleksa pa potekajo počasi. Kot rečeno, so se sporne prodaje zgodile leta 2013, postopek pa je šele v sodni preiskavi. Sodeč po dozdajšnjih izkušnjah s hitrostjo pravosodnih organov, bo do morebitnih sodb v primeru hotelskega kompleksa Lambergh minilo še vrsto let.
***
Članek objavljamo v sodelovanju z neodvisnim medijem za preiskovalno novinarstvo Pod črto. Članek je del projekta Pogrebniki podjetij (https://podcrto.si/nov-projekt-na-pod-crto-pogrebniki-podjetij/), ki ga sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani. Mnenja, ugotovitve, sklepi in priporočila v članku so avtorjevi in ne odražajo nujno stališč zunanjega ministrstva ZDA.