Pokleknili, da ne bi klonili

S kolenom je na vratu temnopoltega Georgea Floyda 25. maja letos v Minneapolisu klečal belopolti policist Derek Chauvin. Trajalo je dosti dlje, kot igra ameriška himna, natanko osem minut in 46 sekund. Razlog za brutalno aretacijo, ki se je zgodila vsem na očeh in pred kamerami mobilnih telefonov, je bil banalen: s ponarejenim bankovcem za 20 ameriških dolarjev oziroma nekaj manj evrov je skušal kupiti škatlo cigaret. Toda policist Chauvin v družbi treh službenih kolegov je bil neizprosen. Tudi ko je 46-letni Floyd, oče petih otrok, vse tišje stokal, da ne more dihati, in na koncu v smrtnem krču skušal priklicati pokojno mamo, je bilo policistovo koleno neizprosno pritisnjeno ob njegov vrat. Osem minut in 46 sekund.
Floyd bi bil verjetno le še ena v nizu žrtev policijskega nasilja, če bi bili časi "normalni". Toda niso. Združene države Amerike je bolj kot katero drugo državo na svetu prizadel virus koronavirusa, in ko se je pomešal z virusom stoletja trajajočega rasizma, ekonomske krize, rekordne brezposelnosti, vse večje finančne neenakosti in drugega, je odneslo pokrovko z lonca. Tistega talilnega lonca kultur, s katerimi se ZDA tako rade hvalijo, češ, pri nas so pomešane vse rase, vere in tako dalje - in vsi so enakopravni. Morda v teoriji, v praksi, podkrepljeni s statistiko, je jasno, da so temnopolti potomci sužnjev, Latinoameričani, ki so pribežali v ZDA v želji za boljšim življenjem, pripadniki LGBT-skupnosti in še bi lahko naštevali, precej manj enakopravni od belopoltih evangeličanov.