Pokojnine, solidarnost, vzajemnost in sociala: 92 tisoč upokojencev v Sloveniji še vedno ​živi pod pragom revščine

Pomoč dobiva le četrtina revnih starejših

Po burnih razpravah in ocenah ob sprejetju amandmaja Levice, ki je predvideval občutno višji dvig najnižjih pokojnin - na 442 evrov, je na koncu zvišanje, ki je bilo sprejemljivo za vse politične strani, vendarle bilo doseženo. Z njim se je nazadnje strinjala celo stroka, ko je ocenila, da to ne bo pregrob poseg v pokojninski sistem, ki bi porušil potrebna razmerja med pokojninami tistih, ki so za pokojnino delali le 15 let, in tistih, ki so zbrali 30 let pokojninske dobe.

V Zvezi društev upokojencev Slovenije so svoje nasprotovanje predlogu Levice v bran pokojninskega sistema takole utemeljevali: "Višja plača ali zavarovalna osnova vpliva ne le na višje prispevke, temveč tudi na višjo pokojninsko osnovo, daljše zavarovalno obdobje pa na višji odstotek za odmero pokojnine. Določanje najnižjega zneska pokojnine, ne glede na veljavna pravila za njihovo odmero, negira ta pravila in ruši sistem. Dopušča nesprejemljive anomalije in postavlja pod vprašaj sedanjo funkcijo sistema. V taki ureditvi višina pokojnine za mnoge ne bo več odvisna od vplačanih prispevkov in dolžine obdobja, prebitega v zavarovanju, temveč zgolj od obstoja obveznega zavarovanja v določenem obdobju. To pa lahko vodi v nezainteresiranost za to obliko zavarovanja in posledično, v ne tako daljni prihodnosti, njegovo demontažo in popolno razvrednotenje ter zagotavljanje zgolj minimalne socialne varnosti za vse udeležence, izražene v za vse enaki minimalni pokojnini."

Odprle so se stare dileme, kaj je pokojnina in kaj sociala. Kako ločiti socialo in pokojninski sistem, da se starejši z nizkimi pokojninami ne bodo soočali z revščino?

V Sloveniji namreč 92.000 starostnikov živi pod pragom revščine, prejemnikov varstvenega dodatka pa je le 22.600. "Ne gre za to, da ostali do njega ne bi bili upravičeni, temveč gre za številne birokratske prepreke, zaradi katerih do njega ne znajo in ne (z)morejo priti," opozarjajo v društvu Humanitarček. Že pri sprejemanju sedmega protikoronskega paketa so zato vlado pozvali k avtomatizaciji in debirokratizaciji pri pridobivanju tega dodatka, a do zdaj jim niso prisluhnili. Do leta 2012 so bili upokojenci z nizkimi pokojninami upravičeni do varstvenega dodatka, za pridobitev katerega se je tudi preverjalo premoženjsko stanje posameznika in članov skupnega gospodinjstva in višina tega dodatka je bila odvisna tudi od dosežene pokojninske dobe oziroma državne pokojnine. Sprememba socialne zakonodaje pred osmimi leti pa je vrste pokojnin, ki niso izvirale iz vplačil v pokojninsko blagajno, izključila. Dodatek za tiste z najnižjimi pokojninami je tako postal socialni transfer iz socialne blagajne, pogojevan kot druge oblike socialne pomoči. Od leta 2012 lahko za varstveni dodatek zaprosijo ženske, starejše od 63 let, in moški, starejši od 65 let.

Denarna socialna pomoč in varstveni dodatek sta se z novim zakonom takrat sicer nekoliko zvišala, a ob spremenjenih pogojih. Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev so tako pri odločanju o upravičenosti do pomoči poleg dohodka posameznika ali njegovih družinskih članov začeli upoštevati tudi premoženje. Že s samo spremembo je pravico do varstvenega dodatka izgubilo precej dotedanjih upravičencev. Še več ljudi se je dodatku prostovoljno odreklo, ko se je pokazalo, da je država začela bistveno dosledneje upoštevati zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta sicer velja že od leta 1976 in otrokom praviloma nalaga dolžnost preživljanja staršev.

Sodna praksa je pokazala, da so dediči v dednem postopku državi morali vrniti prejeti denar, sicer je država dolg lahko izterjala tudi z zaplembo deleža nepremičnin. Dediči so tako s stanovanjem ali hišo svojih pokojnih staršev lahko razpolagali šele, ko so iz lastnega žepa ali iz zapuščine državi povrnili varstveni dodatek, ki so ga zaradi finančne stiske dobivali njihovi starši. Nova praksa je povzročila dramatično zmanjšanje prejemnikov, saj so starejši raje životarili v revščini, kot da bi svoje otroke obremenjevali po smrti. Že prvo leto se je število prejemnikov varstvenega dodatka zmanjšalo s 46.572 na 10.217, torej za 78 odstotkov. Zakon so sicer nato večkrat omilili in od leta 2017 varstvenega dodatka ni treba vračati, vendar se število prejemnikov še vedno zelo počasi veča.

Društvo Humanitarček ima rešitev

Pri upravičenosti do varstvenega dodatka se tako še vedno preverjajo dohodki in premoženje prosilca, prav tako, ali si vlagatelj lahko zagotovi preživetje s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati. V tem primeru je praviloma potrebna notarsko izvršljiva pogodba o preživljanju oziroma odpovedi preživljanja med otroki in starši, ki pa si je marsikdo ne more privoščiti, saj stane okoli 50 evrov. Ob vsem tem se pozablja, da veliko družin nima dobrih odnosov. V teh primerih starostniki do varstvenega dodatke ne morejo in v zadnjih letih življenja životarijo v revščini. Glavni razlogi za podpovprečno izkoriščanje te zakonske možnosti pomoči za tiste, ki to res potrebujejo, so tako predvsem nepoznavanje sistema pridobitve varstvenega dodatka, nedostopnost obrazca v prosti prodaji, (PM7) preobsežnost in prezahtevnost obrazca ter digitalizacija, ki v tem primeru ni dobra rešitev za končne uporabnike, saj moramo upoštevati, da gre za starejše ljudi, opozarjajo v društvu Humanitarček.

Zato so že lani, pri sprejemanju PKP 7, predlagali uvedbo avtomatiziranega informativnega izračuna za vse starostnike, v katerem bi bile navedene vse pravice, ki bi jim lahko pripadale, in kolikšen bi bil varstveni dodatek. V primeru, da ne bi vložili ugovora, naj bi jim vsaj v času epidemije varstveni dodatek dodelili po uradni dolžnosti.

Ta pobuda v PKP 7 ni bila sprejeta. Bi pa zagotovo lahko društvu Humanitarček, v katerem poudarjajo, da niso in ne želijo biti politično opredeljeni, ampak da je njihova pobuda nastala izključno na podlagi njihovih dolgoletnih izkušenj pri delu s starostniki in brezdomci ter da je njen edini namen pomoč najranljivejšim članom naše družbe, prisluhnili snovalci zakona o debirokratizaciji. A v razpravi o tem zakonu, ki ga je vlada poslala v državni zbor, je zdaj najbolj aktualna uvedba socialne ali razvojne kapice, ki po mnenju mnogih sploh v ta zakon ne sodi, tako kot prisilno upokojevanje ne v protikoronski paket.

Gospodarski krog, v katerem so združeni Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), Združenje Manager, SBC - Klub slovenskih podjetnikov in Amcham Slovenija, je sicer enoten, da je predlog uvedbe socialne ali razvojne kapice pri 6000 evrih bruto plače korak v pravo smer, a hkrati pozivajo, da se ta prag zniža na 2,5-kratnik povprečne plače v naslednjih treh letih, torej na okoli 4600 evrov bruto.

Če trenutne javnofinančne razmere po oceni vlade ne omogočajo nižanja praga za socialno kapico, v Gospodarskem krogu alternativno predlagajo, da se v zakonodaji predvidi postopno nižanje. To bi pomenilo resno zavezo, da se zavedamo pomena kapice za najbolj razvojno naravnan kader, ter hkrati predvidljivost za snovanje nadaljnjih davčnih ukrepov, so ocenili.

Povsem drugače razmišljajo v Sindikatu upokojencev Slovenije. Menijo, da zakon o debirokratizaciji zmanjšuje solidarnost in zanemarja dejstvo, da v državi živi več kot petina prebivalcev, starih več kot 65 let. Poleg tega po njihovem socialna kapica sploh ne sodi v zakon o debirokratizaciji. "Zniževanje prihodkov v pokojninsko blagajno zmanjšuje njeno finančno vzdržnost ter povzroča med upokojenkami in upokojenci negotovost, strah glede zagotavljanja zakonsko opredeljenih pokojnin, zniževanje prihodkov v zdravstveno blagajno pa lahko pomeni še nadaljnje povečevanje nedostopnosti do zdravstvenih storitev ter povečevanje čakalnih vrst," opozarjajo.

Obrnjena solidarnost za odstotek najbolje plačanih?

"Vlada sicer lahko nadomesti znižanje prihodkov s prihodki iz proračuna. Vendar glede na izkušnje preteklih obdobij vemo, da s fiskalnimi pravili in drugimi omejitvami vlada predvsem zdravstveni blagajni ne namenja potrebnih sredstev iz proračuna," dodajajo. Zanimivo je tudi, da se do zdaj še ni oglasil fiskalni svet. Spomnimo, pri določilu iz sedmega protikoronskega paketa o prisilnem upokojevanju je imel veliko pomislekov in kritik.

Poleg tega vlada po opozorilih sindikata pri starejših povzroča negotovost in manjšo varnost glede uveljavljanja njihovih pravic pred državnimi organi in institucijami. V zakonu o debirokratizaciji je namreč predvideno zagotavljanje elektronskih naslovov in kontaktnih številk mobilnih telefonov prebivalcev za vročanje pisemskih pošiljk oziroma lažje komuniciranje uprave s prebivalstvom. Tisti, ki nimajo možnosti elektronskega prejemanja sporočil, bodo lahko za to pooblastili drugo osebo. Sindikat pri tem navaja podatke statističnega urada, da 64 odstotkov starejših prebivalcev nikoli ni iskalo podatkov po spletu.

"Torej želi vlada s svojimi predlogi narediti številne starejše prebivalke in prebivalce 'poslovno nesposobne', saj naj bi zanje sprejemale vročanje pošte druge pooblaščene osebe namesto njih samih. Navedeni predlog starejšim onemogoča enakopravno participacijo v družbi, pomeni starizem, diskriminacijo na podlagi starosti, s katerim se vse pogosteje srečujemo v tej državi," so ogorčeni.

Na nogah so vse reprezentativne sindikalne centrale, zaradi spornih določil zakona o debirokratizaciji razmišljajo o začasnem izstopu iz Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), ker so iz snovanja tako pomembnih sprememb ponovno izključeni. Vlada jih je le informirala, kar pa seveda še zdaleč ni socialni dialog. "To postaja modus operandi te vlade," meni predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam Jakob Počivavšek. To pa po njegovem mnenju izrazito slabi in zmanjšuje že tako šibko zaupanje med socialnimi partnerji. Tudi javnost je bila povsem izključena iz priprave predloga, čeprav posega v praktično celoten pravni red in tudi sisteme socialnih zavarovanj, še opozarja.

Glede vsebine predloga zakona o debirokratizaciji pa največ njihovih kritik leti na predlog posega v zakon o prispevkih za socialno varnost in namero, da se nad mejo 6000 evrov bruto plače ti prispevki prenehajo obračunavati. Počivavšek pravi, da socialna kapica z debirokratizacijo nima nikakršne zveze, pomeni pa razbremenitev enega odstotka najbolje plačanih zaposlenih. Predlog po njegovem prepričanju ukinja solidarnost v sistemu oziroma uvaja celo obrnjeno solidarnost. Pomeni pa tudi izpad javnofinančnih prihodkov v višini nekaj manj kot sto milijonov evrov, zato so sindikati predlagali, da predlog obravnavata tudi skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Slovenija s takšnim vladnim pristopom do sprejemanja tega zakona po Počivavškovem prepričanju ostaja tudi brez usklajenih izhodišč za prenovo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, sprejetih leta 2017, v katerih je zaveza po premišljenih spremembah na tem področju v soglasju s socialnimi partnerji in na podlagi načel, kot so solidarnost, vzajemnost in obveznost vključitve v prvi pokojninski steber. Predlog zakona gre neposredno proti izhodiščem v beli knjigi, je prepričan. Zato so sindikati predlagali, da se predlog zakona umakne in se pred ponovnim sprejetjem na vladi uskladi s socialnimi partnerji. Vlada in delodajalci tega niso podprli.