Od (programiranega) sestopa Boruta Pahorja leta 2012 z vrha SD - tedaj že s kalkulacijo, da gre v tekmo za predsednika republike, pa ga je temu navkljub Igor Lukšič premagal za las - do gladke kongresne odstavitve Karla Erjavca, ki je zadnji konec tedna močno izgubil proti na neki način še vedno pravzaprav politični novinki Aleksandri Pivec, ni bilo zelo dramatičnih, za notranje življenje stranke in njeno konfiguracijo v političnih razmerjih moči pretresljivih, presenetljivih prelomov v vrhovih tradicionalnih strank. Ni bilo menjav predsednikov, ki so verižili mandat za mandatom, stranko prilagodili sebi in svojemu slogu. Kot Pahor in Erjavec. Lani se je od vodenja SMC poslovil Miro Cerar; a če zanj velja, da je pompozno prišel na politični oder, je toliko bolj tiho, skoraj neopazno odšel. Startal je nov politični projekt, ki je svoje druge volitve sicer preživel, a to drsenja proti tekmi za preživetje, kar so trenutne projekcije in realnost SMC, ni ustavilo. Stranka se je medtem kadrovsko razsula. Podobnih konsekvenc iz nezaupnice članstva - ta je dozorela že pred kongresom, kjer ga je zgolj še formalno zamenjal Zdravko Počivalšek - Cerar ni potegnil in je ostal na ministrskem položaju, a je po realni notranjepolitični teži potisnjen precej na margino. Igorja Lukšiča so odnesle evropske volitve, a na funkciji je bil premalo časa, da bi dolgoletni Pahorjev ideolog razvil pomembnejšo voditeljsko figuro in pustil močnejši odtis. Ljudmila Novak se je umaknila sama, četudi ne moremo trditi, da povsem prostovoljno. A naposled vendarle v dogovoru s tako imenovano mlajšo, prenoviteljsko strujo v stranki. SLS, zdaj že nekaj časa zunajparlamentarna stranka, se je po seriji menjav vodstva vrnila v preteklost, ura se je v tej tradicionalni stranki slovenske politične galaksije spet ustavila v času Marjana Podobnika.
Menjave liderjev so za stranke, sploh če so ukrojene po profilu voditelja in s tem od njega dolgo odvisne, lahko travmatične, sposobnost gladke tranzicije moči je tudi test zrelosti in demokratičnosti, nenazadnje sposobnosti notranje prenove, selekcije, vzgoje prihodnjih vodstvenih ekip. Ena od točk, na kateri je začel goreti LDS, je bila ocena, tedaj tudi pomembnega dela Drnovškove ekipe, da je pravi naslednik dolgoletnega premiera Anton Rop, ki so ga oktroirali za predsedniški položaj. Napaka. Desus je bil na menjavo šefa, ki je stranko vodil 15 let, očitno pripravljen neprimerno bolj kot sam predsednik Erjavec, ki se je v svoji teflonski politični karieri že reševal iz zelo neprijetnih situacij. Samozaverovanost v lastno nepremagljivost in politično neminljivost, nesposobnost presoje, kje je treba začeti umik - o njem se je Erjavec sicer pogajal in pogovarjal, a nobena ponudba zanj ni bila dovolj prestižna -, je nevarna, še tako prekaljen politik, kot je Erjavec, je padel v to past. Z njegovim odhodom ostaja od prvokategornikov z več mandati le še Janez Janša, ki SDS vodi od začetka devetdesetih, a dvakratni premier, ki je večino kariere sicer preživel v opoziciji, je stranko transformiral ne le ideološko, jo iz socialdemokratske usmeritve Tomšič-Pučnikovega modela premaknil prek sredine v desno, zdaj že na skrajno nacionalistično desnico, pač jo je tudi kadrovsko prestrukturiral, da danes po vojaški hierarhiji deluje kot njegova firma, politični d.o.o. Resnejših izzivalcev, protikandidatov v stranki nima, skoraj vsi, ki bi to lahko postali, so odšli. Zmaga Jelinčiča, že od začetka svojevrsten unikum, hibrid med one man band stranko in s.p. političnim malotrgovcem, lahko postavimo v povsem samosvoj kontekst.
Utrjevanje levoliberalnega političnega centra, prvi del
Desusova realna politična teža je bila veliko časa, sploh v Erjavčevem obdobju, ko je stranka izplavala iz statusa pomožnega kolesa LDS-ovih koalicij, večja od deleža sedežev v parlamentu. V številnih vladah je bila namreč jeziček na tehtnici, z večno karto izsiljevanja in manevriranja, ki so predvsem Erjavcu omogočale, da je zase izpogajal karseda največ. Že zaradi narave vlade Marjana Šarca, ki je manjšinska, je ta vzhod v pomembni meri izgubil na udarnosti. Erjavca so se kot nepredvidljivega, tudi nezanesljivega partnerja želeli rešiti že številni, a uspelo je šele Šarcu in njegovemu krogu, ki se je, ni nobena skrivnost, aktivno vpletel v predkongresno dogajanje v Desusu. Nenazadnje se je šef vlade v tednu pred odločanjem na kongresu Desusa z Erjavcem zapletel v ostro polemiko okoli slovenskih vojakov v Iraku, podporo pa mu je odtegnil že prej, ko je ostal gluh za njegove zahteve, da ministrico za kmetijstvo po aferi s honorarji v zadevi SRIPT odstavi. Že prej si je vplivni krog okoli premiera in vrha LMŠ, sploh če ga definirano najprej kot aparat za vladanje, bolj kot klasično politično stranko želel drugačnega razpleta v SMC. Počivalšek, politični pragmatik, menedžer, gotovo ni bil njihova (prva) izbira. Zanimivo je, da Šarec, ob prihodu v nacionalno politiko označen kot lokalni politik in v skladu s to percepcijo prerokovanimi omejenimi sposobnostmi, vodi več kadrovskih in politično-gospodarskih operacij, ko gre za prerazporejanje finančne in politične moči v državi, kot marsikateri od njega neprimerno bolj izkušen predhodnik. Zadnja, ki jo je omrežje pod taktirko LMŠ zaključilo prav ta teden, je bila ustoličenje Nade Drobne Popovič na vrh Petrola.
Nove generacije politikov stavijo na večjo učinkovitost in poudarjajo projektno vodenje, politika jih vse bolj zanima kot posel, manj tudi kot stvar nazorov in ideologije
Po Erjavcu Bratuškovo čaka Pivčeva
Vsi ti premiki niso najbolj optimalna novica niti za SMC, ki se trudi v postcerarjevem obdobju politično revitalizirati. Prejšnji mandat vladajoča stranka je pod Počivalškom dala predvsem jasno vedeti, da zanjo predčasne volitve ne pridejo v poštev, zato tudi nekateri bolj ali manj resni in realni pogovori, pogledovanja v desno, proti Janši. SMC ima ne glede na rejtinge, ne pozabimo, še vedno deset poslancev, a verjetno bi si Šarec pri Počivalšku zagotovil določen politični mir, če ne bo oviral njegove osrednje agende - oblikovanje turističnega holdinga in podržavljenje pomembnega dela slovenskega turizma. In novi koraki naprej se dogajajo prav te dni. Vendar niti nov poskus intervencije v notranja razmerja sil v tej stranki ni izključen, vsaj ena poslanka te stranke je tudi že večkrat zelo kritično govorila o Šarcu in neprimerno bolj benevolentno denimo o Mateju Toninu, sploh ob spopadih okoli Sove in Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. In ni povsem izključeno, da bi se ob Robertu Polnarju, de facto še vedno poslancu Desusa, sicer pa nevodenem projektilu v ključne vladne dokumente, denimo v proračun, ki se na kongresu sploh ni pojavil, zamajal še kakšen glas in njeno "manjšinskost" še stanjšal.
SAB, v tem mandatu že večkrat manifestirano nezadovoljna z deležem, ki ji je pri "delitvi plena" pripadel, se je najbolj odločno v koalicijskem peterčku udarjala ravno z Desusom za tako imenovano upokojensko volilno telo. A Erjavca, "najhujšega prijatelja" Alenke Bratušek, v koaliciji ni več. Z Aleksandro Pivec na čelu Desusa bo zategadelj zanimivo opazovati novonastale relacije med predsednicama strank, podpredsednicama vlade. Bratuškova je doslej lahko odločno poudarjala tudi to, da je v tej vladi, v povsem prvi vrsti edina ženska. Obenem se je, ne glede na spopade pred kamerami, dobro zavedala, da Erjavca resorji, ki imajo najbolj odločilen vpliv na življenje upokojencev, torej socialne zadeve in zdravje, v resnici ne zanimajo. Pivčeva je že v predkongresnih intervjujih napovedala v tem smislu zasuk, četudi v prvih nastopih po napovedi Karla Erjavca, da odstopa kot obrambni minister, (še) vztraja, da menjave resorjev ne bo. A vsaj srednjeročno je nova prva dama Desusa nakazala, da bi stranka pri teh temah lahko postala vsebinsko in kadrovsko ambicioznejša. Kar je svojevrsten alarm tudi za SD, še vedno zabetonirano nekje okoli desetih odstotkov in za zdaj brez signalov, da bi se po podpori lahko bližala Šarcu in LMŠ. A tudi stranka, ki ima v imenu socialno demokracijo, se ob konstituiranju vlade ni "zagrebla" za nobenega od težjih, vendar zanjo bolj "naravnih" resorjev, kjer bi s politikami lahko realno nagovarjala svojo primarno volilno bazo, ampak je raje vzela šolstvo, kulturo in pravosodje.
Dramatično zveni ocena, da lahko Šarčeva vlada obstoji ali pade na temeljni reformi zdravstvenega sistema, a v resnici še večji revolt v tem družbenem segmentu še brbota pod pokrovko, ki je še ni razneslo. Kar ne spreminja dejstva, da minister Aleš Šabeder visi. To da vedeti vsake toliko tudi sam. Pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju so se vmes stvari dogajale tudi mimo njega in njegovih zamisli. Desus ima "naravnega kandidata" za ta resor, velikega podpornika Pivčeve in v zadnjih mesecih najglasnejšega Erjavčevega kritika Tomaža Gantarja, zdravnika, nekdanjega ministra, poslanca in župana. Morebitna rošada resorjev obrambe in zdravja bi prinesla nevarno situacijo, v kateri bi ena stranka obvladovala vse represivne resorje. Mimo Erjavca pri teh kombinacijah ni šlo, s Pivčevo se hipotetično odpirajo tudi te opcije in preigravanja scenarijev. Kmetijska ministrica v sprednje linije strankarske politike ne prihaja brez prtljage, ampak z afero SRIPT, ki jo je želel Erjavec unovčiti v predkongresnem boju, a jo je premier nevtraliziral in s tem tudi nase prenesel del odgovornosti. Ocena je očitno bila, da je odhod Erjavca projekt tako "visokega interesa", da je Šarec še enkrat prilagodil ocene politične (ne)odgovornosti.
Nova politika, novi obrazi, nova generacija
Če je Zares nekoč prihajal na sceno s parolo nove politike, Zoran Janković z napovedjo menedžerskega principa, Miro Cerar in SMC pa z novo etiko novih obrazov, potem je Šarec govoril o novi generaciji politikov. V ta okvir se sedaj umešča tudi Aleksandro Pivec, deloma še Angeliko Mlinar (SAB). Vzpon političarke s ptujskega konca, ki je v vladne kabinete vstopila prek nekdanjega ministra za Slovence po svetu Gorazda Žmavca, je razmeroma bliskovit, nekateri pospešku, ki ga je dobila njena politična kariera, pripisujejo tudi ne nepomembno zaslombo nekaterih omrežij, tudi kapitalskih. Na ministrskem položaju si je v dobrem letu priborila naklonjenost terena v njenem resorju, torej v prvi vrsti kmečkih in drugih interesnih organizacij. Po politični figuri, kot se je izrisala v tem času, gotovo sodi v nov tip politike, pri katerem sta zelo pomembni tudi medijska prezenca in forma, bistveno bolj kot izdelana širša politična stališča, presoje in umeščenost v ideološke koncepte, relativno visoka je fluidnost političnih barv, ki se lahko križajo. Vseeno Pivčevo resnejši test liderske kompetence še čaka, eno je vodenje ministrskega resorja, drugo je prepričljivo obvladovanje stranke, ki se je gibala po robu političnega prostora, in predvsem zagotovitev svojega mesta v bazenu, kjer plavajo tudi "morski psi". Pa ne nujno in nikakor ne le politični.
Da ima parlament sedaj vendarle vlogo, ki ni omejena le na potrjevanje vladnih predlogov in ustavljanje opozicijskih, bi moralo biti dobro za demokratično kondicijo te države
Politika in (ne)vidne spremembe
Čas za resnejše razvojne programe, strategije in vizije države se še naprej odmika. Vprašanje je, ali se bo še kdaj vrnil. Erjavčev zaton je po času tranzicije od strankarstva, ki je nastalo, se razvilo in afirmiralo po demokratizaciji, do eksperimentov z novimi in novimi obrazi vseeno tudi simptom končevanja nekega obdobja, novih političnih prelomov, modelov političnega delovanja, vzpona novih tipov liderjev, pristopov, tudi motivov za politiko, interesov. Nove generacije politikov stavijo na večjo učinkovitost in poudarjajo projektno vodenje, politika jih vse bolj zanima kot posel, manj tudi kot stvar nazorov in ideologije, na tem bazečih strategij in vizij. V tem smislu se spreminjajo tudi strankarska/volilna telesa. "Zato je Janša po svoje neki relikt preteklosti, ki vas odvrača od dokončnega spoznanja, da je slovenska strankarska arena danes že povsem drugačna od takšne, kot ste jo poznali in spoznali skozi tranzicijo. Zdaj ste že v naslednji politični tranziciji," mi je te dni dejal eden od izkušenih tujih diplomatov, zadolžen za Slovenijo. Prihaja iz države z daljšo demokratično tradicijo. Povabil je na kavo, nevsiljivo, kot pač to kdaj diplomati naredijo. A zanimale so ga izključno spremembe v vrhovih strank, ki se dogajajo in že danes pomenijo, da je Šarčeva vlada po enem letu bistveno drugačna od začetne formacije. "Verjemite. Mi smo že doživeli nekaj pretransformacij strankarstva v osnovnih parametrih, politike v njenih temeljih. Poznamo te stvari," je srknil še zadnji požirek kapučina, nato se je začel poslavljati.
