Takoj po prevzemu oblasti in hipni zamenjavi šefov vojske, policije in obveščevalnih služb je Janša pod plaščem koronakrize vzpostavil neformalne in državnim organom vzporedne strukture odločanja, jih zapolnil z njemu lojalnimi ljudmi in jih opolnomočil s pooblastili, ki pripadajo ministrom in najvišjim uradnikom v državi. Krizni štab vlade je postal neke vrste paralela vladi sami, nekakšna paravlada, vendar se je njegova zgodba hitro končala. Nekaj žaljivih tvitov, namenjenih politični diskreditaciji idejnih nasprotnikov, je zapečatilo njegovo usodo. Vladni krizni štab je bil v javnosti dojet kot neverodostojen in zato tudi neuporaben. Ukinili so ga, še preden mu je uspelo začivkati še tretjič.
Toda vzpostavljanje vzporednih struktur se je nadaljevalo z Lahovnikovo "strokovno skupino", na ministrstvu za zdravje se je oblikovala strokovna skupina, ki je prevzela velik del pristojnosti Nacionalnega inštituta za javno zdravje, medresorska delovna skupina pa je prevzela odločanje o nabavi medicinske opreme, za katero je bil sicer zadolžen Zavod za blagovne rezerve. Tako so bile vzpostavljene razmere, ko so odločali eni, ne da bi bili podvrženi kakršnikoli odgovornosti za sprejete odločitve, izvrševali pa so jih drugi (državni organi), ki so zanje tudi formalno odgovorni.
Izgovor, da ne gre za vladni paralelizem, ampak za preprosto strokovno pomoč, ki jo preobremenjene vladne službe še kako potrebujejo, je na spolzkih tleh. Politična realnost je drugačna. Dr. Matej Lahovnik, vodja strokovne skupine za pripravo ukrepov za pomoč gospodarstvu, je tudi v medijih postal kvalificiran govorec in njihov pojasnjevalec, tako rekoč "superminister", medtem ko seveda očitki o zbirokratiziranosti ukrepov, počasnosti in slabem delovanju, letijo na aktualnega gospodarskega ministra. Ta strokovna skupina ponuja dosti več kot le svoje znanje, ima tudi moč, da zamenja vsakogar, za katerega meni, da ji stoji na poti, kot se je to zgodilo z odstavitvijo direktorja Statističnega urada.
Če je diskrepanca med neformalnimi in formalnimi strukturami odločanja prevelika, imamo opravka s klasično definicijo “ugrabljene države”, v kateri odločajo nikomur odgovorne neformalne skupine