(POPULARNO) Klubi, kjer je dovoljeno vse, razen ...

Berlin, zibelka evropskega tehna nekoč, danes pa epicenter novih trendov, ki jim kljub vse večji popularnosti žanra vedno uspe kljubovati popularizaciji in ostajajo nekomercialni, uporniški. Tudi nekoliko temni, predvsem pa zvesti sami sebi.

A razlogov, zakaj sta nemško ministrstvo za kulturo in Unescova komisija berlinsko tehno sceno dodala na seznam nematerialne kulturne dediščine, je več. Najprej gre za priznanje za prispevek te scene h kulturni identiteti mesta. "V letih po ponovni združitvi je bila ena tretjina vzhodnega Berlina prazna," je za Euronews povedal Tobias Rapp, kulturni pisec in avtor iz Berlina. "Tam ni živel nihče. Bilo je mesto duhov. Mladi ljudje, kot sem jaz in drugi, smo zavzeli prostore. Imate prazno skladišče ali staro tovarno, ki je prazna, vstopite, počepnete in rečete: 'To je naše.' Imaš torej ta ogromni prostor in si rečeš: 'Kaj lahko naredim s tem?' Narediš žur," je dodal. A berlinski klubi so bili vedno več kot le prostori za zabavo, opijanje in omamljanje, ki ga tako radi povezujejo s tehno kulturo (ta mit je vsaj v resnih klubih, ki se glasbe lotevajo zaradi glasbe in ne toliko zaslužka, vse večkrat izpodbijan).

Potrebujejo nočne ure, kot mi potrebujemo kruh

Tradicija berlinske klubske kulture izhaja iz dolgoletnih prepovedi zbiranja po koncu druge svetovne vojne. Policijski nadzor, stroge prepovedi zbiranj v razpolovljenem mestu so načenjali živce prebivalcem. Po drugi svetovni vojni je namreč razdeljeni Berlin ohranil strogo nočno policijsko uro, kar je jezilo prebivalce, zlasti tiste, ki so pogrešali druženje. Do leta 1949 je bilo nekaterim dovolj. "Po štirih letih so se ljudje spet želeli družiti, iti ven. Ljudje so želeli popiti pijačo," je za NPR dejal Dimitri Hegemann, ustanovitelj in lastnik Tresorja, enega najdlje delujočih klubov v Berlinu.

V zahodnem Berlinu, ki so ga nadzirali zahodni zavezniki, so lokali zaprli vrata ob 21. uri. Na vzhodu pod sovjetskim nadzorom je bil čas zaprtja ob 22. uri. Zavisten zaradi vzhoda, ki je tisto zadnjo uro delovanja lokalov pobiral dobičke, je zahodni Berlin svojo policijsko uro premaknil na eno uro pozneje. V odgovor je vzhod prestavil policijsko uro še eno uro naprej. Hotelir Heinz Zellermayer je imel tega dovolj. Zgrabil je steklenico viskija in svoj primer predstavil generalu Franku Howleyju, poveljniku ameriškega sektorja zahodnega Berlina. "Potrebujejo nočne ure tako, kot mi potrebujemo svoj dragi kruh," ga je prepričeval. "Zločin je le, ko mora natakar reči 'zaprtje'," je vztrajal lastnik hotela, ter navrgel še, da bi bila odprava policijske ure dobra za gospodarstvo in da je svoboda brez policijske ure izraz zahodnih vrednot. Howleyja so prepričali, tako kot njegovega francoskega kolega, Britanci pa so pobudo zavrnili, saj jih je skrbelo, da bi se obiskovalci pubov preveč razvneli in bi prihajalo do nemirov. No, Britanci so bili z 2:1 preglasovani in leta 1949 je policijska ura padla. Ko je padel še Berlinski zid, je z njim padla še policijska ura v vzhodnem delu mesta. Zellermayer, ki je umrl leta 2011, je zdaj nekakšen ljudski heroj med lastniki berlinskih klubov. Hegemann, lastnik Tresorja, je ob 50-letnici pripravil dogodke v počastitev slavnega viski sestanka. Nekateri so Zellermayerja celo poimenovali "ubermeister" berlinske barske in klubske scene.

Demonstracija boja proti nestrpnosti. In tudi zaslužka

Berlinčani so bili željni druženja, ki je predstavljajo nekakšen socialni ventil. In odprli so ga do konca, dediščino zabav do jutra pa skrbno negujejo tudi naslednje generacije Berlinčanov. Tako je danes obiskovanje klubov v mestu za mnoge nekakšna rekreativna prostočasna dejavnost, tradicija, in nič nenavadnega ni, če odideš od doma v petek in se vrneš v nedeljo. Klubi, kot je denimo znameniti Berghain, so prostori najprej seveda glasbe, a tudi ustvarjanja ter enakosti vseh vrst. Tudi znamenita Loveparade, prvi množični dogodek posvečen enakopravnosti spolov, je danes zapisana v zgodovino kot eden od mejnikov boja za pravice istospolnih, dobrodelnosti, povezane skupnosti in boja proti nestrpnosti.

Seveda Nemci ne prezrejo tudi številk v evrih. Po podatkih mesta tako imenovani tehno turizem v mesto vsako leto privabi več kot tri milijone ljudi. Najnovejša raziskava trgovskega združenja je pokazala, da obiskovalci, ki se zgrinjajo v mesto v klube, v mestu porabijo približno 1,4 milijarde evrov na leto, po izračunu stroškov nastanitve, hrane in prevoza. Predstavljajo približno osem odstotkov celotne porabe turizma vsako leto.

Zatočišče marginaliziranih

Berlinska Clubcommission, mreža berlinskih tehno klubov in glasbenikov, je vpis na nacionalni Unescov seznam opisala kot "še en mejnik za berlinske tehno producente, umetnike, klubske operaterje in organizatorje dogodkov". Lutz Leichsenring, izvršni član upravnega odbora Clubcommission, pa je za nemško televizijsko hišo DW dodal: "Odločitev nam bo pomagala zagotoviti, da bo klubska kultura prepoznana kot dragocen sektor, vreden zaščite in podpore."

Status nesnovne kulturne dediščine se sicer pogosteje podeli bolj tradicionalnim kulturnim dejavnostim, kot sta malavijski ples Mwinoghe ali slovaška kultura dud. Nedavno priznanje jamajškega reggaeja in velikega indijskega festivala Kumbh Mela na Unescovem seznamu nematerialne kulturne dediščine pa je voditelje tehno skupnosti v Berlinu spodbudilo k kampanji za vključitev njihove scene v nemški register, ki je ločen od Unescovega globalnega seznama.

Tehno je temeljni del mesta, pravi Peter Kirn, berlinski DJ in glasbeni producent. Leta 2021 je za Observer povedal: "V drugih mestih ljudje ne bi sprejeli glasbe, ki je res trda ali nenavadna in polna sintetizatorjev in res brutalnih, izkrivljenih bobnov. Tega ne moreš vrteti niti ob najbolj udarni uri v klubu, kaj šele na kosilu. A tukaj je povsem sprejemljivo, da se ta glasba predvaja med kosilom.

Tehno je postal zatočišče za ljudi, ki so marginalizirani, in obstaja naravna privlačnost Berlina kot mesta, ki je bolj permisiven, sploh če prihajaš iz krajev, ki so manj liberalni."

Tehno scena je ena od šestih novih vpisov na seznam nesnovne kulturne dediščine v Nemčiji; drugi pa sadno vino in gorništvo. Na seznam je bila dodana tudi parada na Bavarskem, znana kot Kirchseeoner Perchtenlauf, kjer se obiskovalci oblečejo v kosmate pošasti.