Večer
8. maj 1970
Napisi
Jutri praznujemo pomemben praznik. 25 letnico zmage nad fašizmom. Za Maribor, Celje, Ptuj, Ljubljano in nekatere druge kraje pomeni 9. maj še prav posebno veliko - tega dne so ta mesta in kraji postali svobodni.
/.../ Vojna je pustila sledove, Maribor so zavezniške bombe hudo poškodovale. Tudi okupator je pustil svoje sledove na zidovih mariborskih ulic in cest - nemške napise, smerokaze, napise nad trgovinami in podobno. Zavihali smo rokave in se vrgli na delo, vendar nam vseh sledov bombardiranj še do danes ni uspelo povsem odpraviti (primer "luknja", kjer je bil nekoč hotel Meran, itd.). Odpravili smo - že pred 25 leti nemške smerokaze, napise nad trgovinami in prepleskali napise na zidovih. Predvsem zadnjega dela pa nismo vedno dovolj dobro opravili.
Če malce natančneje opazujete nekatere zidove hiš v središču Maribora, boste presenečeni ugotovili, da se izpod odpadle zidne barve pojavljajo napisi kot je LSR (nemška kratica za zaklonišče), potem ta kratica, izpisana Luftschutzraum, drugje je videti na zidu napisane - ali vsaj nekaj črk od teh napisov - ki s puščico na zidu kažejo smer proti nekaterim trgom, seveda z nemškimi nazivi. Eden od bralcev me je opozoril na napis na nekih garažnih vratih v Nasipini ulici "Frei halten - Ausfahrt" in tako dalje in tako naprej.
Menim, da bi 25 let po zmagi nad fašizmom, 25 let po dnevu, ko smo Maribor dokončno očistili okupatorjev, lahko dokončno očistili naše zidove ostankov nekdanjih napisov, ki nas nehote spominjajo na čase, ko nas je tlačil okupatorski škorenj. Nekaj kilogramov barve bi zadostovalo.
Da ne pozabimo: potrebnih bi bilo tudi nekaj desetin parov marljivih rok, ki bi po 25 letih odstranili tiste betonske bunkerje, ki jih je v mestu še precej in ki v današnji čas res ne sodijo več.
Dežurni reporter
12. maj 1970
Rakova spet na zatožno klop?
Upravnik mariborskih zaporov Janko Klemen je predlagal okrožnemu javnemu tožilstvu v Mariboru, naj uvede kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja obrekovanja zoper pisateljico knjige Sem ga res ubila Slavo Rakovo in Franca Kolariča, odgovornega za založbo Pomurski tisk.
V knjigi Rakova opisuje, kako je 13. junija 1966 ubila ali smrtno poškodovala svojega moža. Zaradi tega jo je okrožno sodišče v Mariboru obsodilo na kazen strogega zapora treh let, vendar je prestala le polovico kazni, nato pa je bila izpuščena.
V knjigi, ki je naletela na ugoden odmev pri bralcih in slovenskih literarnih strokovnjakih, opisuje Rakova tudi dogodke v preiskovalnem zaporu od 14. junija do 20. decembra 1965.
Knjiga je bila dobesedno razgrabljena, vendar so se slišali tudi očitki o njeni verodostojnosti. Med prvimi se je oglasil upravnik mariborskih zaporov Janko Klemen.
/.../Janko Klemen se v imenu delavcev mariborskih zaporov pritožuje, da Rakova in Kolarič v knjigi razširjata neresnico in lažno prikazujeta delo in dejavnost delavcev v mariborskem zaporu.
/.../ Zatorej smo obiskali upravnika Janka Klemna, ki je sprožil predlog za pregon. Povprašali smo ga, kakšno je njegovo mnenje o knjigi Slave Rakove. "Rakovo dobro poznam kot človeka in ne bi hotel o njej kaj posebnega povedati. O knjigi menim, da je sploh ni vredno omenjati in da je nekvalitetna in škodljiva. Ne morem se sprijazniti z ugotovitvijo, da naj bi takšni ljudje ustvarjali slovensko kulturo. Po mojem so najbolj krivi tudi časopisi, ki ustvarjajo napačno javno mnenje. Moti med predvsem, da Rakova ne razlikuje med kaznjencem in jetnikom. Pri nas ni jetnikov!/.../
S.P.
12. maj 1970
"Napisala sem literarno delo"
Avtorica knjige "Sem ga res ubila" nam je izjavila, da ne razume, čemu bi morala zaradi svoje knjige pred sodnika. "Če bom morala spet pred sodišče, bom sedla na zatožno klop mirna in z dvignjeno glavo. Brez zavesti krivde, Kajti spoznala sem že, da ni huda sodba, ampak zavest krivde. Tokrat pa te zavesti v meni ni. Napisala sem literarno delo, v katerem nikjer ne omenjam, kje naj bi se dejanje v resnici dogajalo in katere resnične osebe bi naj opisovala. Mojo knjigo je treba brati kakor vsako drugo - knjigo o neki usodi in nekem življenju."
V življenju ni lahko tistim, ki pridejo iz zapora, dasi so svojo kazen odslužili, posebno pa ni prijetno tistim, ki se vrnejo v majhen kraj in ozke razmere. Rakovo smo vprašali, kako so jo sprejeli vaščani Senešcev pri Veliki Nedelji.
"Nekateri mi ne rečejo nič žalega, pač pa je zares skaljen odnos z najbližjima sosedoma, s katerima pa je naša domačija sprta že dolgo zavoljo nekega travnika, ki smo ga oboji hoteli kupiti, kupil pa ga je sosed, in ker leži točno pred našo hišo, si lahko mislite, da na travo kdaj stopi kakšna naša kokoš. Beseda da besedo, ne izbiramo besed, kadar smo razburjeni. Seveda pa to nima nobene zveze z mojo knjigo.
/.../ Nato smo Slavo Rakovo vprašali: Kaj pa, če se v vaši knjigi le kdo prepozna in se čuti prizadetega?
Slava Rakova: "Kdor ni umazan, se mu ni treba umivati."
12. maj 1970
Na delo - po želji
Gospa K. iz drugega nadstropja se od ponedeljka do petka zjutraj in zvečer ukvarja v poskusne namene z najmodernejšim športom današnjih dni v ZR Nemčiji. Gospa drsi in se drsa brez drsalk, vendar ne po ledu ali toboganu, pač pa po svojem delovnem času. Z njo drsi še 249 kolegov in kolegic iz njenega ministrstva in še nekaj tisoč uslužbencev v nekaterih bonskih uradih in uradih ZR Nemčije.
Za gospo K. to pomeni naslednje: če se pozimi prebudi pol ure kasneje, se ji ni treba bati, da bo zamudila na delo. Če ji je poleti do tega, da uro poprej zapusti delovno mesto, da bi se osvežila v bazenu, ji zaradi tega pred strogim šefom ni treba igrati glavobola. Če se odloči za nakup nove obleke, ji tega ni treba storiti v naglici in v gneči samo uro prej kot zaprejo trgovine.
Gospa K. ne dela manj kot doslej, vendar dela "kadar hoče" - vsaj delno in v določenih mejah. V začetku prejšnjega meseca je postala poskusni zajček. Če se bo ta poskus v bonskem ministrstvu za promet obnesel, ne bo drsela po delovnem času samo gospa K., ampak skoraj vsa bonska administracija.
/.../ Delavci, ki delajo po tem sistemu, morajo opraviti mesečno določeno število ur. Kdor "ostane dolžan" mora to vrniti, komu ostane "dolžna ustanova", ima konec meseca več prostega časa.
Prednost novega sistema - nekateri ga imenujejo "drseč", drugi "variabilen", tretji pa "individualen" delovni čas - so uvideli tudi drugi, med njimi bavarsko ministrstvo za delo v Munchnu.
Ali je to upanje ali utopija, mora novi sistem šele pokazati. Tudi kongres predstavnikov 200 podjetij, ustanov in združenj v Essnu, ki je pred kratkim obravnaval samo to obliko organizacije dela, je lahko zabeležil zgolj prve, ugodne rezultate, ne pa tudi končnih ocen.
G.F.
16. maj 1970
Vsi na kolesa!
Marsikateri Mariborčan bo jutri pustil svojo pločevinasto škatlo za prevažanje doma in se pridružil pisanemu sprevodu kolesarjev, ki bo krenil na prvi kolesarski in turistični piknik ob motelu Jezero v Brestrnici.
Organizatorja - Cyclo touring krožek kolesarskega kluba Branik in Turistično društvo Maribor - obljubljata celo vrsto presenečenj.Kolona kolesarjev se bo čez Limbuš in Bistrico odpravila proti Rušam; tam bo v letnem gledališču odmor s pogostitvijo - storitve bo zagotovilo gostinsko podjetje Tabor. Po predvidevanju bodo ob pol enih kolesarji krenili proti motelu Jezero; tu jih bo pričakala poštarska godba na pihala, gostinsko podjetje Orel pa bo skupaj s Talisom poskrbelo, da si bodo lahko kolesarji s priznano poslovenjeno specialiteto - čevapčiči - obnovili dragocene izgubljene kalorije in jih zalili s priznanimi Talisovimi pijačami.
Od 15. ure naprej bo udeležence piknika zabaval tudi ansambel Vitek. Ves prostor okoli motela bo rezerviran za izletnike; s seboj lahko prinesejo tudi odeje in zložljive stolčke ter tako ustvarijo razpoloženje pravega piknika. Seveda turistični piknik ni pripravljen samo za kolesarje - vabljeni so tudi tisti, ki nimajo kolesa.
