Glorija Lorenci
9. marec 1970
Popolni sončni mrk, ki ga je doživela v soboto zvečer Amerika, je trajal 203 sekunde. Senca je bila široka 160 km in se je premikala s hitrostjo 2400 km na uro.
Sončni mrk je napravil močan vtis na prebivalce Mehike. Starejši ljudje in zlasti ženske so se zatekali v cerkve, strah in neznanje pa so domiselneži spretno izrabili za velike kupčije. Povsod so se namreč pojavili trgovci obarvanih stekel in naočnikov. Na veliko so jih prodajali in kupčija je dobro cvetela, ker se je širila govorica, da bodo oslepeli vsi tisti, ki bodo brez stekel pogledali proti Soncu.
Med sončnim mrkom je NASA izstrelila 25 raziskovalnih raket.
9. marec 1970
Naš rojak v Wisconsinu
V naš predal mednarodne športne korespondence se je prikradlo nenavadno pismo. Herbert Jurič (28 let), diplomant višje pedagoške šole v Mariboru, ki je že od lanskega novembra zaposlen kot profesionalni smučarski učitelj v ameriški državi Wisconsin, piše o svojih doživetjih v tej deželi.
/.../ Naš rojak je daleč naokoli edini evropski učitelj smučanja; to v časnikarskih, radijskih in televizijskih reklamah še posebej poudarjajo. Področje, na katerem opravlja svoje delo, leži v zaščitenem pasu in je nekakšen nacionalni park. Takole pravi:
"Bil sem pripravljen za največja presenečenja, toda to, kar sem doživel v prvih dnevih svojega ameriškega službovanja, je zares neverjetno. Northernaire je ogromen hotel, ki leži sredi slikovite pokrajine, po kateri se svobodno sprehajajo najrazličnejše živali. Nič čudnega torej ni, če srečaš sredi smučišča srne, zajce, bernardince, ki se sprehajajo sem in tja med smučarji. Prvič sem na svoje oči videl belo srno, posebno pa so me navdušile vidre, ki se sankajo po svojih trebuščkih kot otroci. Kar zadovoljen sem, da trenutno še uživajo zimsko spanje medvedi, ki jih je bojda tukaj ogromno. Ne bilo bi namreč prijetno, da prekriža pot zajeten kosmatinec..."
/.../ Mariborčan Jurič, ki je veljal tudi med slovenskimi smučarskimi učitelji za odličnega demonstratorja, uživa v Ameriki velik ugled. Petični gostje so ponosni, če lahko dobijo evropskega smučarskega učitelja in zato je Juričev delovni dan tako rekoč od zore do mraka.
10. marec 1970
Apetiti, apetiti
Italijanski desničarski časnik Borghese po svoje komentira položaj v Jugoslaviji. Tako ugotavlja, da "sovjetski agenti že več kot dve leti vzdržujejo tesne zveze s protikomunističnimi jugoslovanskimi begunci" (četniki in ustaši), da bi znova "razkosali Jugoslavijo".
Zato je sovjetska diplomacija piše dalje ta časnik, "že oprezno sondirala teren pri italijanskem zunanjem ministrstvu, da bi se seznanila z morebitnim italijanskim stališčem do prihodnje zožitve Jugoslavije".
Zato naj bo uradni Rim pameten, "svetuje" časnik. Ne "sme omogočiti Sovjetski zvezi, da bi razširila svoje carstvo in se približala našim mejam"! Zato mora Italija "odločno podpreti in pomagati politični neodvisnosti Jugoslavije", vendar ne zastonj: "Predvidena kriza v Jugoslaviji nas spravlja v okoliščine, da znova predložimo manjše spremembe meje, dalje vprašanje cone B; če bi se kriza razširila in bi naša podpora Jugoslaviji ostala pomembna ali vsaj Beogradu koristna, bomo spet postavili na preprogo težji problem - Istro."
Zares lepa hvala za bujno domišljijo (v prvem delu), namigovanje na kopijo jaltske politike, ki jo prav dobro poznamo in na spodbudo tistih apetitov v nekaterih italijanskih iredentističnih krogih, ki so navidez zamrli, pa jih skuša sedaj, "zaradi posebnih okoliščin", spet nekdo podžgati...
10. marec 1970
Obvezno škropljenje
Odsek za gospodarstvo pri občinski skupščini na Ravnah, je izdal odlok, da morajo vsi lastniki sadovnjakov letos obvezno škropiti sadno drevje. Do 20. t.m. morajo očistiti sadno drevje, tako da bo pripravljeno za škropljenje. Kjer je možen dovoz z motorno škropilnico, lahko opravi škropljenje tudi kmetijska zadruga Prevalje.
Odlok še navaja, da je treba vse staro drevje, na katerem so sadni škodljivci in ni več rodno, posekati in ga odstraniti iz sadovnjakov.
11. marec 1970
Pozabljena vreča z milijoni
Ko je okrog 7. ure zjutraj pripeljal redni avtobus celjskega Izletnika pred pošto v Šmartnem ob Dreti, ga je upravnik pošte Franc Štiglic že čakal pred vrati. Od avtobusnega sprevodnika Nateka bi moral prevzeti poštno vrečo s 4 milijoni starih dinarjev in drugo pošto. Ko pa so izstopili potniki in mu je mladi sprevodnik ponudil zgolj zapisnik, ne pa tudi poštne vreče, ga je Štiglic nejeverno pogledal. "Kje imaš vrečo?" je vprašal.
"Kakšno vrečo?" je odvrnil sprevodnik. Potlej so pregledali vsak kotiček v avtobusu, vendar o vreči z denarjem ni bilo sledu. Ko je sprevodnik zvedel, da gre za večjo denarno pošiljko, se je hudo spotil, nič manj pa tudi upravnik pošte. Sprevodnik se ni mogel spomniti, ali je vrečo pomotoma kje po poti odložil, in zato so o izginuli poštni vreči obvestili milico v Mozirju. Prišli so miličniki in pričeli poizvedovati, kje bi se bila lahko izgubila vreča z denarjem, vendar brez uspeha.
Od prihoda avtobusa v Šmartno ob Dreti je minilo že dobrih 5 ur, ko je prispelo sporočilo, da so vrečo odkrili na kamniti klopi pred avtobusnim postajališčem v Mozirju. Upravnik Štiglic se je nemudoma odpeljal v Mozirje in vrečo odprl: milijoni so še tičali nedotaknjeni v njej. Ob takšnem razpletu so si oddahnili sprevodnik, upravnik pošte Štiglic in miličniki. Poštna vreča je slednjič priromala v Šmartno ob Dreti, kamor je bila namenjena.
Poštno vrečo je odkril in o tem obvestil upravnika pošte v Mozirju urar Martin Avbreht.
/.../ Urar Martin Avbreht si za svoje pošteno dejanje zasluži pohvalo. To velja tudi za ostale Mozirjane, ki se celih pet ur niso dotaknili vreče z milijoni, pa čeprav je ležala pozabljena na kamniti klopi sredi trga.
L. Trstenjak
12. marec 1970
Tito poslušal del Monaca
Predsednik republike Tito je bil sinoči s soprogo Jovanko v narodnem pozorištu v Beogradu na svečani uprizoritvi Verdijeve opere Othello. V naslovni vlogi je pel slavni italijanski tenorist Mario del Monaco. V gledališču je bila tudi Mitja Ribičič in več drugih uglednih osebnosti.
V odmoru po tretjem dejanju sta se predsednik Tito in njegova soproga Jovanka srečala v salonu z glavnimi igralci Mariom del Monacom, Milko Stojanovič (Desdemona) in Jovanom Gligorijevičem (Jago).
Zelo sem vesel, ker vas znova vidim v naši državi, je dejal predsednik Tito del Monacu. Tukaj niste bili celih deset let, toda ta čas je zelo hitro minil.
Zame je zares velika čast, da ste prišli nocoj na mojo predstavo, je odgovoril del Monaco predsedniku Titu. Zares je minilo celih deset let od mojega zadnjega gostovanja v Beogradu, vendar sem vesel, da me niso pozabili.
Rad bi, da bi se videla v Beogradu tudi čez prihodnjih deset let, se je pošalil predsednik Tito.
12. marec 1970
Moderna umetnost in Slovenci
Novi urednik kulturnega programa na TV Ciril Zlobec je za današnje Kulturne diagonale pripravil pogovor z zanimivim naborom sogovornikov na temo "Moderna umetnost v današnji slovenski družbi". Kakor nam je Zlobec sam povedal, se je med nagrajenci Prešernovega sklada znašlo kar pet mladih slovenskih umetnikov: Dane Zajc, Rudi Šeligo, Tone Kuntner, Marko Munih in Jakob Jež. V pogovoru sodelujeta še slikar Andrej Jemc in Taras Kermauner (kot kritik, ki je ves čas intenzivno spremljal rast slovenske moderne umetnosti in jo je skušal tudi teoretično utemeljiti). Pogovor je uglašen na misel, da imamo Slovenci moderno umetnost, za katero morda prvič v naši kulturni zgodovini lahko rečemo, da ni zamudniška in obenem izredno veliko število ustvarjalcev moderne umetnosti, na drugi strani pa ugotavljamo, da slovensko občinstvo te moderne umetnosti v bistvu še ni "odkrilo". Ni pokazalo pravega odziva, bi dejali.
Da bodo imeli tv gledalci popolnejšo predstavo, o čem pravzaprav teče beseda, se nam bodo nastopajoči med pogovorom predstavljali z odlomki iz svojih del: Zajc in Kuntner iz pesniških zbirk, Šeligo iz romana in Jež iz kantate.
Ne glej v Sonce
