Glorija Lorenci
31. januar 1970
Ali bodo Hessa izpustili?
Zahodnonemške oblasti nameravajo zahtevati od Sovjetske zveze, naj pristane na amnestijo nacističnega zločinca Rudolfa Hessa, nekdanjega pomočnika Adolfa Hitlerja, ki so ga v Nürnbergu obsodili na dosmrtno ječo. To so izjavili funkcionarji zahodnih sil in dodali, da še ni soglasja o tem, kdaj naj bi poslali tako zahtevo Sovjetski zvezi.
Pomočnik britanskega zunanjega ministra George Thomson je izjavil na tiskovni konferenci v zahodnem Berlinu, da britanska vlada sodi, naj bi 75-letnega Hessa izpustili, da bi preživel zadnje dni svojega življenja v družinskem krogu.
Rudolfa Hessa so iz zapora v Spandau (kjer je edini zapornik), premestili 24. septembra v britansko vojaško bolnišnico, kjer je še zdaj. Tam sta ga 24. decembra lani obiskala soproga in sin. To je bilo Hessovo prvo srečanje z družino po 10. maju 1941, ko se je spustil z letalom na Škotskem. Ves ta čas ni želel videti družine.
2. februar 1970
Vlom zaradi večerje
V Bočni v Zgornji Savinjski dolini so v noči od sobote na nedelje zabeležili dokaj nenavaden vlom. Neznanec je po polnoči razbil steklo in se splazil v kuhinjo, last Franca Zekelja samo zato, da bi se v pozni nočni uri pošteno najedel. Plen je namreč znašal le kos pečenega mesa, dve kurji bedrci in nekaj krofov, medtem ko se vlomilec niti ni polastil denarnice v predalu z okrog 30 din.
Vlomilec je prišel v kuhinjo tako, da je razbil šipo na kuhinjskem oknu, vrnil pa se iz hiše skozi vrata. Zunaj hiše so opazili stopinje s špičasto peto, v sosedovem gospodarskem poslopju pa nekaj ostankov jedi. Vlomilec si je očitno tu v gospodarskem poslopju postregel z večerjo. Tu pa so našli tudi dekliške polškornje, za katere so ugotovili, da so last mladoletne A. K., ki je pobegnila od doma in se sedaj klati naokrog. Tistega dne so izginili tudi gumijasti škornji iz veže Neže Kropošek. Ker dekleta, ki še nima niti 15 let, še niso odkrili, ni mogoče zagotovo reči, ali je bila res ona vlomila, da bi prišla do večerje.
2. februar 1970
Tam, kjer sem doma....
Naj bo že tako ali drugače, prav nič ne morem zoper to, da mi je Maribor pri srcu. Tu sem se rodil, tu živim in tu delam, kako bi se torej ne potegoval za to, da bi bilo naše mesto čim lepše urejeno, da bi bile trgovine dobro založene, da bi bili gostinski lokali prijetni in tako naprej in tako dalje.
Saj si to tudi vi želite, dragi Mariborčani, saj je tudi vam mesto priraslo k srcu, ali ne? Zato me vedno malce zaboli, kadar slišim za ljudi - ali jih tu in tam celo srečam - ki so nekoč živeli v našem mestu, pa so se potem odselili - zaradi vabljivejših služb ali iz drugih vzrokov - v druge kraje, denimo v Beograd, Zagreb, Ljubljano ali kam drugam, in so Mariboru tisti dan, ko so ga zapustili, tudi že obrnili hrbet. Niti slišati nočejo več za mesto, kjer so se rodili, živeli in dolgo trgali tudi hlače po šolskih klopeh, na mah ga prično obravnavati zviška in kot najslabšo provinco, neredko se zgodi, da svojemu rojstnemu mestu celo škodujejo, postanejo nekaki - da uporabim besede iz turške preteklosti - novodobni janičarji.
Pred dnevi sem se zato toliko bolj razveselil, ko sem v nekem slovenskem tedniku prebral obširen intervju s slovitim jugoslovanskim košarkarjem Ivom Daneuom, z nekdanjim "pokovcem" s Smetanove ulice. Pogovor se je v glavnem vrtel okoli njegovega spora s košarkarjem Vladimirom Cvetkovičem. Cvetkovič naj bi našega - tokrat res lahko zapišem "našega", čeprav živi že desetletje in več zunaj Maribora - Iva nekajkrat užalil. Med drugim je Ivo povedal tudi tole:
"... Beograjčani bi lahko vedeli, da sem Štajerc, in povrhu še trmast Štajerc... Ali ni smešno, da bi bilo svetovno prvenstvo v Ljubljani zaradi mene? Saj veste, da bi bilo v Mariboru, če bi imel jaz kakšno besedo pri tem!"
Pa povejte, če ni prijetno slišati, da človek tudi tedaj, kadar je na višku slave, ne pozabi, od kod je. Meni se že zdi...
Branko Senica
3. februar 1970
"Četverni pogovori nesmisel"
Drugi mož britanske laburistične stranke George Brown meni, da so pogovori štirih velikih sil o Bližnjem vzhodu "nesmisel" in da jih je treba ustaviti.
Brown je govoril v parlamentu, potem ko se je vrnil z obiska na Bližnjem vzhodu, kjer se je pogovarjal z izraelskimi in arabskimi državniki.
Egiptovski predsednik Naser je sinoči v že napovedanem govoru na mednarodnem srečanju parlamentarcev v Kairu ponovil, da Arabci nimajo druge izbire kot oborožen boj, če si hočejo povrniti ozemlja, ki jih je zasedel Izrael v junijski vojni 1967. "Tisto, kar so vzeli s silo, si lahko le s silo povrnemo."
Izraelski obrambni minister Moše Dajan je izjavil, da je februar odločilen za Izrael, ker bo ta mesec ameriški predsednik Nixon končno odločil, kako bo z novimi dobavami orožja Izraelcem. ZDA so edina država, ki oskrbuje Izrael z orožjem.
3. februar 1970
Množičen strah zaradi črnih koz
V Mechende v Zahodni Nemčiji je dopotovala posebna ekipa zdravnikov svetovne zdravstvene organizacije, da bi pomagala zahodnonemškim oblastem v boju zoper epidemijo črnih koz, ki se širi nekaj deset kilometrov vzhodno od Ruhra.
Nevarno bolezen so lokalizirali in omejili na tri okraje: Mechede, Arnsberg in Lippstadt. Zdravniki so optimisti, toda ljudje so tako zbegani, da sta strah in histerija močnejša od razuma.
Danes bodo cepili zoper črne koze blizu 100.000 ljudi. Zdravniki in policija skušajo najti bacilonosce in jih izolirati v posebnih poslopjih, ograjenih z bodečo žico. Doslej so izolirali dvesto ljudi, zbolelo jih je dvanajst, dva sta umrla.
Bolezen je zanesel v Zahodno Nemčijo 20-letni elektrikar Klein, ki se je lanskega leta vrnil iz Turčije in Pakistana. V Mechedu so ga zdravili proti tifusu in šele januarja so ugotovili, da ima črne koze.
Bolezen je zanesel med ljudi tudi oče številne družine, ki je prišel obiskat taščo v bolnišnico, kjer se je zdravil Klein. Ker ga niso pravočasno izolirali, je prišel v stik s približno 70 ljudi, in vsak od teh utegne zboleti in okužiti še druge.
V zadnji veliki epidemiji črnih koz od 1870 do 1873 je v Nemčiji umrlo več kot 100.000 ljudi. Z okužbo so oživeli tudi nekateri predsodki iz starih časov. Družina Klein dobiva številna pisma, v katerih ji grozijo s smrtjo. Nekatere družine so pobegnile iz okuženega mesta, vendar niso prišle daleč, ker jim na bencinskih črpalkah niso hoteli postreči, ko so videli, da imajo avtomobili "nevarno" tablico.
Strah pri ljudeh je dosegel vrh, ko so zagledali tanke bundeswehra. Ti so se pripeljali v Mechende na napovedane manevre. Ljudje so bežali po ulicah in vpili: Obkoljeni smo, nikogar ne pustijo oditi, vsi bomo morali umreti!
Zdravniki trdijo, da je prvi val mimo. Sedaj pričakujejo drugega, ko utegnejo zboleti ljudje, ki so prišli v stik z bolnim Kleinom.
3. februar 1970
V steklenicah samo še letos
Vse slovenske mlekarne - med njimi tudi mariborska - so v hudi zagati zavoljo pomanjkanja pollitrskih in litrskih steklenic za mleko. Leo Šarman, direktor mariborske mlekarne, je povedal, da noben proizvajalec v Jugoslaviji ne izdeluje več steklenic za mleko.
/.../ Trenutno prosi mariborska mlekarna vse potrošnike, naj bi prodali podjetju vse odvečne steklenice, ki ponekod poležavajo v shrambah ali celo v kleteh. Na ta način namerava mlekarna vsaj za nekaj časa premostiti pomanjkanje steklenic. Razmišljajo celo o uvozu steklenic, vendar se, kot kaže, za tak korak ne bo odločila, ker je transport izjemno drag.
Leo Šarman je povedal, da bo morala mlekarna najbrž do konca leta preiti na novo embalažiranje mleka - tako delajo že na Primorskem, v Celju, v Ljubljani in drugje - čeprav bi želela še naprej prodajati mleko v steklenicah.
