15. december 1969
Ljutomerski Golovec
Ljutomer sicer nima takšne potresne opazovalnice, kakršno vodi znani inženir Vlado Ribarič na Golovcu pri Ljubljani, ima pa kar tri kilometre dolg "trak", zakopan dober meter in pol globoko v zemlji, ki po svoje beleži možne potresne sunke na jugoslovanskih tleh.
O tem je vsaj prepričan direktor ljutomerskega stanovanjsko-komunalnega podjetja Vlado Ferenc, kajti ob banjaluških močnih potresnih sunkih je bil Ljutomer kar tri dni brez pitne vode iz mestnega vodovoda. Tri kilometre dolga cev iz litega železa se je petkrat prelomila prav tedaj, ko so se v Banjaluki majala tla in rušile stanovanjske zgradbe.
"Litoželezna vodovodna cev mestnega vodovoda je kar lepo občutljiva za premike tal. O tem smo se lahko že nekajkrat prepričali," je dejal Vlado Ferenc. Ni pa ljutomerski vodovod ogrožen samo ob močnih potresnih sunkih. Tudi sicer tri kilometre dolga vodovodna cev rada odkrije svojo krhkost. Samo letos so morali delavci stanovanjskega komunalnega podjetja, ki ima na skrbi mestni vodovod, kar dvaindvajsetkrat odpravljati večje okvare na vodovodni cevi. Ljutomerčani pa se ne morejo navaditi, da so prav oni dobili tako občutljivo litoželezno vodovodno cev.
"Polovica šest kilometrov dolge vodovodne napeljave, po kateri napajamo mestno vodovodno omrežje, je iz salonitne cevi, polovica pa iz litoželezne. Na prvi nismo imeli doslej nobene okvare," je povedal direktor, ki mora kar naprej prenašati jezo meščanov prleške metropole, kjer imajo vedno dovolj dobrega vina, ne pa tudi pitne vode ...
Milan Golob
16. december 1969
Pisatelji se premalo poznajo?
Minuli četrtek je poteklo - brez slehernega odmeva v slovenskem tisku - natanko 51 let, odkar je v ljubljanski bolnišnici izdihnil, star komaj 42 let, Ivan Cankar.
Svojevrstno pa so se te obletnice spomnili v društvu slovenskih pisateljev. Minuli četrtek ob osmih zvečer so prvikrat priredili poseben družabni večer, ki bi mu lahko rekli tudi pisateljski društveni večer. Povabili so namreč vse nove člane društva, da bi se v družbi starejših vzajemno bolje seznanili. Vendar večer seveda na obletnico Cankarjeve smrti ni bil morebiti kakšna veselica v klubu pisateljskega društva v Tomšičevi 12 v Ljubljani, ampak so si pisatelji prebrali tudi po kakšno pesem ali odlomek iz proze.
Ozadje srečanja pa je bilo vendarle tudi družabne narave, ker slovenski pisatelji (v pisateljsko društvo jih je včlanjenih skupaj blizu 160) pri vseh svojih uradnih in "protokolarnih" srečanjih ugotavljajo, da se med seboj sicer dobro poznajo po imenih in večinoma tudi po delih, zelo slabo pa se poznajo osebno. Tako se zlahka zgodi - in se je tudi že večkrat zgodilo - da slovenski pisatelj, recimo, polemizira s svojim kolegom, bere kot urednik njegovo delo, piše o njem eseje in kritike, ne da bi ga bil že kdaj osebno spoznal. V društvu so sklenili, da bodo takšne društvene večere poslej prirejali vsako leto na dan obletnice Cankarjeve smrti. Tudi družabnost je torej potrebna našim pisateljem, ne samo sukanje peresa v samoti svoje delovne sobe.
18. december 1969
V celjskem zraku svinec in cink
/.../ Pri merjenju škodljivih snovi v celjskem ozračju so ugotovili neprimerno koncentracijo kovin, zlasti še svinca in cinka. Ugotovili so, da je v kubičnem metru zraka na leto povprečno po 3 mikrograme svinca, v samih zimskih mesecih pa še več. Maksimum so izmerili decembra 1967, celo 8,3 mikrograma svinca v kubičnem metru zraka. Če upoštevamo, da predlog za jugoslovanski standard dopušča v atmosferi 0,7 mikrograma, vidimo da celjska koncentracija za več kot štirikrat presega postavljeni maksimum, v zimskih mesecih pa je položaj še dosti slabši.
/.../ Komisija opozarja, da sodita svinec in cink v ozračju med elemente, ki močno škodujejo rastlinstvu. Negativni učinek je še večji ob prisotnosti žveplovega dioksida, ki ga. kot vemo v celjskem ozračju ne manjka. V ozračju so sicer ugotovili tudi nekatere druge kovine, vendar pa v zelo majhnih količinah.
Komisija za sanacijo ozračja je poročilo o dosedanjih ugotovitvah predložila občinski skupščini in ta je to vprašanje dala na dnevni red seje skupščine, ki bo v petek, 19. decembra.
20. december 1969
Misli malega moža
- Mamica, ali bom tudi jaz vojak, je vprašal sinko?
Seveda boš.
- Pa zakaj?
Da, zakaj, kako naj ti, mali mož, razložim domovino, svobodo, ljubezen do krvavo priborjenega pravico, spoštovanje tujega, obrambo mojega? Kako naj zlijem v preproste besede nekaj tako velikega? Kako naj tebi, ki nisi spoznal gorja vojne, razložim krvavo razdejanje in nujnost obrambe pred njim?
In tako je mali spraševalec dobil na svoj zakaj preprost zato: zato, ker je tudi tvoj očka vojak, ker je bil dedek, ker bi bila tudi mamica, če bi prispel sovražnik in bi bila vojna, ker bi vsak od nas takrat postal delček velike armade ...
Saj potem bi bili vsi vojaki, je modro sklenil mali mož, in vojne sploh ne bo.
22. december 1969
Nove obremenitve
Sedaj je že povsem gotovo, da bodo morali imeti naši nogometni prvoligaši na svojih stadionih tudi žaromete, da bi tako omogočali nočne tekme ob petkih, sobotah ali nedeljah zvečer, kot je to v navadi v tujini. Zadeva je sicer zelo privlačna in tudi koristna, ker bo vsaj nekaj časa novost in se bo stekalo v blagajno prav gotovo več denarja kot doslej. Toda malokdo je ob tem predlogu, ki bi uzakonili že prihodnji mesec na seji združenja prvoligašev, pomislil, kakšni so stroški. Po grobih preračunih bo veljala osvetlitev Ljudskega vrta najmanj milijon dinarjev, ki bi jih moral nekdo priskrbeti; zavod Stadion ali NK Maribor nista sposobna plačati materiala, montaže in dela. Na srečo bodo žarometi po prvi verziji obvezni šele avgusta 1972, toda slišali smo, da bodo ta rok skrajšali za natanko leto dni, torej do avgusta 1971. To pa pravzaprav ni več daleč, in če bo hotelo mesto Maribor imeti prvoligaša še naprej, bi morali že kaj kmalu pričeti akcijo.
In ne samo žarometi, naši najboljši klubi naj bi imeli tudi primerna pokrivala za terene, ki bi jih zaščitili pred dežjem, predvsem pa pred snegom. Koledar tekmovanja nameravajo namreč spremeniti; prvenstvo bi se pričelo meseca septembra, teklo bi neprekinjeno in bi bilo končano maja. Tako bi imeli klubi več časa za turneje, reprezentanca pa za svoje mednarodne obveznosti. Takšen sistem je v veljavi v Italiji, zahodni Nemčiji in Angliji, kjer pa imajo ne samo primerna pokrivala za igrišča, ampak tudi električno gretje igrišča. Po približnih proračunih bi znašala cena primerne strehe okoli 250 tisoč dinarjev. Slišati je celo, da bi morali biti tereni zaščiteni že za spomladanski del prvenstva, toda le malo je verjetno, da bi klubi naenkrat prenesli takšno obremenitev. Res pa je - če hočemo imeti boljši nogomet, moramo iti tudi v korak z napredkom.
Bogo Skalicky
