Pri Mariji Srpni in Dobrem pastirju: Vse to je naše, ne župnikovo

Za praznik dela na Goričko, v Markovce ("Da vas ne bi navigacija speljala v Markovce pri Ptuju, vstavite še Šalovce," pomaga gostitelj.), k cerkvi Marijinega obiskanja. Kar nekaj vzporednic z delom se najde. Cerkev obnavljajo in v zgodnjem dopoldnevu okrog nje utripa kot oživelo mravljišče. Prekmurci rečejo, da je to cerkev Srpne Marije; njen praznik so obhajali ob pričetku žetve in želo se je s srpom. V oknu je slika Jožefa delavca, ki v katoliški cerkvi goduje 1. maja. A s temi fakti nisem prišla, z njimi sem šele odšla. Sem me je zvodil glas, da je Dejan Horvat, letnik 1974, župnik v Markovcih in Gornjih Petrovcih, eden največjih slovenskih ekoloških kmetov.
"Meni se je zapuščena zemlja smilila," omeni. Še preden vstopiva v pristavo Dobri pastir, tako je krstil kmečko posest, me spelje v izpraznjeno cerkev, ki diši po svežem oplesku, peščenjak v predprostoru je odstranjen, zložen čaka, da ga vrnejo na staro mesto, v njem so fosilni odtisi školjk, koral ... vidni vpisi življenja Panonskega morja, kakršno je bilo pred milijoni let. Prsti zdrsnejo čez ostanek zgodovine planeta - hecen občutek.

Taki ljudje te naredijo pravega župnika

Na farovškem dvorišču sedeva za mizo. Si je mogoče v obrobnih župnijah privoščiti takšne obnove? "Slišati je zelo čudno, ampak res je največ odvisno od tiste dolge bele kuverte, ki me obvesti o subvenciji za ekološko kmetovanje. Pa od različnih naravovarstvenih ukrepov in mehanizmov, v katere sem vključen. Od prodanih senenih bal. Od dela s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo - imam namreč registrirano dopolnilno dejavnost opravljanja kmetijskih storitev. Letos smo do nastopa koronavirusnih ukrepov v cerkvi uspeli zbrati okoli 4000 evrov - to je vse. Doslej smo v obnovo investirali že 22.000 evrov, 30.000 evrov bo šlo za orgle. V takšnih malih župnijah tudi ni prihrankov iz prejšnjih let. Odgovor se torej glasi: brez kmetovanja takšne obnove ne bi bilo."
Vmes vskočijo domačini, ki pomagajo: "Kje je "fleksarca"?, "Res ni večjega svedra?", "Župnik ima res srečo." Prejšnji teden da mu je krava skotila dvojčka. Povrhu sta bikca. Da bo zato priletelo dvakrat več denarja, kot je računal. Pri delu se ne gredo mutcev, glasno je. A farovške kuhar'ce pa še nisem pozdravila, sprašujejo. Kuhar'ca sem, kuhar'ca tja, tolikokrat, da le grem pogledat, kaj je s to rečjo. Za štedilnikom stoji plečat, kosmat Herman in brodi s kuhalnico po golažu. Ko vidijo moj obraz, se odveselijo nazaj na delovišče.

Imel sem 29 let in dve zdravi roki za delo

Doma je iz Strehovcev, vasi kakšnih 35 kilometrov od tod, tam je odraščal pri babici in dedku. "Manjša kmetija, šest do sedem hektarjev, nekaj njiv, nekaj vinograda. Tam sem delal in v domači župniji v Bogojini ministriral od malega. Šola me ni zanimala, itak sem hotel doma kmetovati in zato ne rabim šole, sem si rekel. Ampak so me doma prepričali, da je šola pomembna, tako sem naredil poklicno kmetijsko šolo v Rakičanu. In začel razmišljati o srednji."

Dobil sem posnemovalce

Kmetuje na sto dveh hektarjih, največji del je ekoloških trajnih travnikov in pašnikov. Skrbi za približno 40 hektarjev gozda; za zgledno vzdrževanje si je prislužil naslov naj lastnika gozda. Leta 2014., ko je v svoji gasilski uniformi in vešč podiranja z motorko v rokah odšel na pomoč na Notranjsko, kjer je gozdove opustošil žled, je postal Pomurec leta. Ne gospodari na svojem.
"Gozd je od obeh župnij, od vse zemlje je res mojih samo 55 arov. Tudi župnijske zemlje ni veliko, največji delež imam v najemu od ljudi, ki je ne obdelujejo, in nekaj od sklada kmetijskih zemljišč. Tu v hribu, kjer se zdaj pasejo konji, je bilo vse tako zaraščeno, da hiše na hribu od tod ni bilo več videti. Očistili smo zemljišče in danes je to lep pašnik; najprej sem jaz iskal ljudi, ki bi mi dali zapuščeno zemljo v najem, zdaj me marsikdo pocuka za rokav, ali bi vzel še njegovo. In kar mi je res v veselje - dobil sem posnemovalce, ki so se odločili za ekološko kmetovanje in pomagajo ohranjati tipično mozaično pokrajino Goričkega. Odlično sodelujem s Krajinskim parkom Goričko, pokosim jim, zbaliram seno, odpeljem krmo z njihovih travnikov, če je treba ... Večina moje zemlje je znotraj parka in v območju Nature 2000. To je velika priložnost, ne ovira. Izpolnjevati moram pogoje za ekološko kmetovanje, kositi po posebnem režimu, ki omogoča ohranjanje živalskih in rastlinskih vrst, in seveda moram imeti v prosti reji travojedo živino. Vedno pravim, da je ekološko kmetovanje način življenja, ne le način dela, ker moraš znati živeti ubrano z naravo.

"Ko boste rabili pomoč, pokličite"

Nekdo glasno zakliče od čebelnjaka, ki stoji ob cerkvi, in zdaj lahko gledamo župnika, ki teče na vso moč. Najprej do čebelnjaka in potem nazaj v župnišče po čebelarsko pokrivalo, pa za čebelnjak, kjer se na leseni sohi veča grozd čebel, vse črno jih je v zraku. Matica je izletela iz panja in roj ji je šume sledil; roj je naraven začetek nove čebelje družine, a noben čebelar ni vesel, če mu pobegne. Župnik roj na sohi ogrebe v koš, če je v njem matica, ji bodo v koš sledile tudi druge čebele.