Priporočamo ogled: Igra s hudičem

Čeprav od konca vojne na področju nekdanje Jugoslavije mineva že 27 let, pa novi filmi o tem konfliktu še danes puščajo viden pečat. Pravzaprav smo v zadnjem času dobili nekaj zares odličnih celovečercev na to temo. Tu je denimo dokumentarec Kriči, Sarajevo! (Scream for me Sarajevo, 2017) o gostovanju skupine Iron Maiden v obleganem Sarajevu in pa seveda izjemni igrani film Quo Vadis, Aida? (2020) režiserke Jasmile Žbanić, ki je med mnogimi nagradami prejel tudi nominacijo za oskarja.

Ravno v predkoronskem času je izšel še en ravno tako udaren, a nekoliko manj odmeven film, ki nam ga bodo nocoj predvajali na prvem programu nacionalne televizije. Francoski film Igra s hudičem (Sympathie pour le diable, 2019) režiserja Guillauma de Fontenaya nas preseli v leto 1992, v vrhunec srbskega obleganja bosanske prestolnice. V tem času kot novinar iz Francije v mestu živi mladi Paul, ki v skrajno težavnih in nevarnih razmerah na videz res zgolj opravlja delo vojnega dopisnika. Paul pa je vendarle tudi običajen mladenič, ki v takšnem okolju živi svojo mladost, kar pa v tako temačnem okolju počasi pušča psihološke posledice na njegovem značaju. 

Film je posnet po resničnih dogodkih, gre namreč za adaptacijo istoimenske knjige francoskega vojnega novinarja Paula Marchanda. Režiser je že v 90-ih letih prebral njegovo knjigo in jo je najprej želel adaptirati kot gledališko igro. Šele po srečanju z novinarjem je de Fontenay začutil, da bi rad posnel celovečerni film. A tu so se težave šele začele. Zaradi težke tematike in dejstva, da Marchand ni bil "unovčljivo" ime, je trajalo kar 14 let, da je režiser dobil sredstva in posnel svoj celovečerni prvenec.

Ta odločni, brezkompromisni duh pa je vsekakor viden v končanem filmu. Igra s hudičem ne skopari z eksplicitnimi prizori vojne morije, s čimer je želel režiser poudariti padec humanizma, ki se odvija v takšnih trenutkih zgodovine. "Na žalost se danes ista stvar dogaja v Siriji, v Jemnu, v Sudanu. To je nezaslišano. Ne smemo pozabiti, da so prve žrtve vojne vedno tisti nedolžni," je režiser povedal v intervjuju ob izidu filma. To je tudi razlog, zakaj film tako odkrito slavi poklic novinarja – prav vojni dopisniki so bili namreč tisti, ki so v mednarodni medijski krajini najglasneje opozarjali na neodločnost zahodne politike pri vprašanju vojnega obleganja Sarajeva.

Žal pa nad filmom visi tudi teža tragičnih dogodkov, ki so se odvili kasneje. Paul Marchand je bil namreč v Sarajevu težko ranjen in se je po 60 operacijah moral sprijazniti, da ne bo več mogel uporabljati svoje desne roke. Zaradi tega je opustil svojo pot vojnega novinarja in se je usmeril v literaturo. Pisati se je naučil s svojo levo roko in je po Igri s hudičem izdal še tri romane, preden je leta 2009 storil samomor z obešanjem v svojem pariškem stanovanju. Marchand, ki je vojni novinar postal že pri 22-ih, je bil v času smrti star komaj 47 let.