Prostovoljstvo v Domu Danice Vogrinec: Gospod, ne po premierjevo!

Prvič na odvzemu brisa. Med številnimi pričevanji o tem, kako preživeti to sicer preprosto srečanje palčke in mesta, kjer se nosna školjka prevesi v grlo, nikakor ni enačaja. Za ene naravnost "brutalno", za druge samo "žgečkljivo". Menda odvisno od osebnega praga bolečine in od občutljivosti nosne sluznice.

"Zdaj pa glavo nagnite malo nazaj ... tako ... še malo ... še malo ... in sva končali." Če ste kdaj za velikonočno mizo po nesreči dali v usta preveč naribanega hrena ... Bolje ne znam opisati. Premalo trpljenja za dramo in ravno kakšna solza preveč za veseloigro ali za navdušen "Bis!".

Naslednji dan dobim SMS: "Dobra novica. Rezultat vašega brisa na covid-19 je bil negativen. Še naprej v DANici velja: Kolega, kolegica. Čuvam te in ne skrbi, ne bom te okužil." Moje prostovoljstvo v Domu Danice Vogrinec se lahko začne.

Na "švinglceglcu" piše ...

Številke povedo, da je bilo pri nas v letu 2019 prostovoljcev, ki so opravljali prostovoljsko delo in so vodeni v vpisniku prostovoljskih organizacij in organizacij s prostovoljskim programom, nekaj več kot 284.000. Največji skok je prostovoljstvo doživelo v letih 2015 in 2016, v času največje begunske krize, ko je poskočilo s prejšnjih 96.000 na rekordnih 307.000 prostovoljcev. Kakšne bodo letošnje številke? Ne, nismo se skrčili zgolj na "vaše" in "naše".

V neobičajnih okoliščinah največji slovenski dom za starejše nemalokrat lovi ravnotežje na robu kaosa, kako sestavljati ekipe za jutrišnji dan. V času covida biti največji dom ni prednost, to niti v normalnem obdobju ni. A delil je usodo večine domov po Sloveniji: prepoved vseh obiskov že od pamtiveka. V začetku decembra je direktor Marko Slavič zagotovil: "To je čas, ko morajo ljudje videti svoje bližnje. Naredili bomo nekaj, zagotovo, da bodo ljudje lahko prišli do svojih, pa tudi, če se svet podre."

In tu je zdaj naše "prostovoljsko" delovišče. S kolegico Branko sva dodeljeni v Delovno enoto 2, v stolpnico, kjer so nastanjene osebe z demenco. Mnoge nepokretne. Vsak od teh stanovalcev ima nekoga v "zunanjem" svetu in ta nekdo je v skrbeh zanj in je v stiski. Seznami obiskov so že narejeni. Melita Fijavž, socialna delavka v tej enoti, pojasni strategijo nastanka spiskov obiskovalcev: "Sami smo jih poklicali, se dogovorili za čas obiska in predstavili pravila, ki se jih je treba držati. Samo tako je mogoče obdržati stvari obvladljive. Če bi samo napovedali, da odpiramo dom za obiske, bi se vsuli klici in imeli bi zmedo."

Izvem, kaj je moje delo - opremiti obiskovalce z osebno zaščitno opremo. A še prej se vsi prostovoljci, bolje rečeno - vse prostovoljke, srečamo na hitrem uvajanju v delo. Na "švinglceglcu", ki si ga potem prvi dan akcije prilepim na mizo v na hitro postavljeni vstopni točki, je pisalo nekako takole: - obiskovalec si razkuži roke (demonstriraj pravilen način razkuževanja rok); - vprašaj, ali ima svežo masko, če je nima, mu jo daj (škatla); - ko sname svojo (jo odvrže v posebno posodo), naj si spet razkuži roke; - izmeri mu temperaturo, - obiskovalec izpolni epidemiološko izjavo; - oblečeš ga v zaščitni plašč (pazi, da se robovi plašča na hrbtu pokrivajo); - vse stvari, ki jih je obiskovalec prinesel za stanovalca, prebriši z razkužilom in mu jih daj v posebno vrečko; - dovoljene so samo originalno zapakirane stvari; - sledi zaščitni vizir čez obraz; - preveri, ali ve, v katero sobo mora iti; - daj navodila, da ob koncu obiska že ob izhodu iz sobe sleče zaščitni plašč in ga odloži v za to pripravljeno posodo, vizir bo oddal tukaj; usmeri ga k dvigalu. ​Vrnitev na točko vstopa: - obiskovalec si razkuži roke; - obiskovalec vrne vizir (daj ga med uporabljene in kasneje razkuži); - evalvacija (kratek intervju, kako je obiskovalec zadovoljen z organizacijo obiska, kaj bi bilo mogoče izboljšati ...).

Nikogar in ničesar ne spozna več

"Ne šparajmo z razkužili!" to navodilo vodje zdravstvene nege na uvajanju mi je vse dni odzvanjalo v ušesih. Najbrž zato, ker dandanes silno redko slišiš besedno zvezo "ne šparajmo".

Prvi dan na vstopni točki skupaj s strokovno delavko doma Melito Fijavž. Prva obiskovalka je pred vrati že pred dogovorjenim časom. In v naslednjih dneh se vsako srečanje razveže v pogovor. "K mami sem prišla," pravi gospa Marjeta. "Štiri leta je že v domu zaradi demence. V prvem valu spomladi je demenca zelo napredovala, nikogar več ni prepoznala. Hudo je ... Mogoče manj za njo kot za nas. Mama se niti več ne spomni, ali je imela obisk včeraj ali pred tremi meseci ..."

Melita ima "čez" papirologijo. Podatki, podatki, podatki ... Ali ste bili v zadnjih 14 dneh zdravi, brez znakov okužbe dihal ali tipičnih simptomov ...? Ali ste bili v stiku s kom, ki je okužen ...? Ali imate vi ali kdo od bližnjih (ožji sorodniki, partnerji, družinski prijatelji ...) odločbo o karanteni ali samoizolaciji? Telesna temperatura, GSM, številka sobe ... Jaz razkužujem, oblačim ... "Ne, ne, gospod, ta zaščitni plašč se zadaj zavezuje ..." "Se pravi, da je imel predsednik vlade na obisku v mariborski bolnišnici torej res narobe oblečenega? Videl sem fotografijo ..." Mogoče mu ni nihče upal povedati, da si ga je napačno oblekel, se smejiva.

Mirko Černko je na obisku pri mami. Ko se vrne na vstopno točko, pripoveduje, kako je mami kazal fotografije na telefonu, da bi se spomnila njega, doma, vnukov ... "Nikogar in ničesar ne spozna več, čisto v svojem svetu biva. Ampak nekaj pa je bilo neverjetno. Ko sem šel in ji od vrat pomahal, je čisto razločno rekla: 'Rada te imam, Mirko.'" In sklanja glavo, da ne bi videla mokrih sledi prevzetosti. Tako gre skozi dopoldne - nekdo prihaja, nekdo odhaja, razkuževanje, oblačenje, merjenje temperature mi postaja domače, zato si nekajkrat prikličem v spomin besede zdravnika Matjaža Fležarja, ki je v prvem valu vodil oddelek za covid na Golniku. Tako mi je dejal o uporabi zaščitne opreme: "Ko se ti zazdi, da v nulo obvladaš nameščanje varovalne opreme, rutinirano, takrat si na najboljši poti, da zamočiš."

Iz sosednje delovne enote pritresejo, kaj se je tam pravkar zgodilo. Obiskovalka si je ob koncu obiska snela tudi masko in vizir in tako nezaščitena prikorakala nazaj na vstopno točko.

In glava te noro boli ...

​Naj opozorim obiskovalce, mi pravi Melita, ko podpisujejo epidemiološko izjavo, tudi na tisti del, ki govori: "S podpisom potrjujem, da bom upošteval vse zaščitne ukrepe po navodilu zaposlenih Doma Danice Vogrinec Maribor in se zavedam, da vstopam v področje, kjer je ob neupoštevanju zaščitnih ukrepov možnost okužbe s covidom-19. Prav tako ne bom v primeru morebitne okužbe zahteval povračila odškodnine od Doma Danice Vogrinec Maribor ..."

V naslednjih dneh se je zgodilo. Za eno od stanovalk iz prve hiše, ki je imela obisk, se je dan kasneje na testu pokazalo, da je pozitivna na koronavirus. Zdaj obiskovalec preti, da bo odškodninsko tožil dom, če se je ob obisku morebiti okužil.

Preverjava, ali se ujema število tistih, ki so že opravili obiske, s številom "odjavljenih", pa kdo še pride v dopoldanskem terminu ..., ko prihiti zaposlena z novico, da morava vstopno točko takoj organizirati v drugem prostoru, ker bodo skozi "najinega" pripeljali bolne stanovalce iz bolnišnice v rdečo cono, ki je v 6. etaži. Druge primerne poti ni.

Sledi reševanje problema z improvizacijo ... Ni problema!

Naslednji dan iz dvojca odnese Melito Fijavž, ki mora klicati sorodnike stanovalcev in pripraviti seznam tistih, ki bodo prejeli cepivo proti koronavirusu. Tokrat spet nov prostor, ker je v prejšnjem ... sem že pozabila, zakaj ... Pod vodstvom Majde Steiner, delovne terapevtke, ki pa ni "nova", saj se poznava že leta. Zvrstijo se obiski, komentarji so sijajni. "Tako ste naredili, da sem se počutila povsem varno." "Me čudi, da ste lahko obiske sploh izpeljali." "Ni kaj spreminjati. Organizacija 'štima'." Za dober konec prostovoljstva se tisti dan zgodi še Tadeja Sršen iz Rakičana, zelo zgovorna in nasmejana obiskovalka. "Temu se reče: znajdi se! Improviziraj! Mi tudi začenjamo z obiski. Ker sem s plaščem, se bom sama oblekla. V nulo obvladam vse plašče in skafandre!" Hitro se razreši, da je tudi sama zaposlena v domu starejših. "Tri tedne sem delala v rdeči coni. Skafander - to vam je savna zastonj, maščobne blazinice so se kar topile. Ampak je vrag - ne moreš na vece. In glava te noro boli, ker si dehidriran, vode pa ne moreš piti. Dobro ste se spomnili, da nas vi pokličete, kdaj so mogoči obiski. V našem domu smo najavili, da se bo odprl in zdaj nam telefoni pregorevajo ..."

V Danici je prostovoljstvo doma že od nekdaj, pove Danuška Breznik iz domske socialne službe, in na neštete načine. Sem prihajajo prostovoljci vseh generacij; posebej tisti stanovalci doma, ki nimajo več nikogar, najdejo v njih podarjene "družinske člane". "V koronačasu smo denimo od številnih prostovoljcev dobivali pisma, v katerih so spraševali, kako je z 'njihovimi' stanovalci," opisuje Danuška. "Veliko gimnazijcev je v domu organiziralo branja, pogovore, prireditve, igre ... Nekateri prostovoljci so prihajali v dom in bili vezni člen med stanovalci in njihovimi svojci, kar je neprecenljivo. Zdaj je prostovoljstvo dobilo drugačne oblike kot prej - vključujemo jih v delovne procese v vseh enotah. Ne boste verjeli, nekateri so želeli volontirati celo v rdečih conah ... Težko je izraziti hvaležnost, ki jo čutimo vsi zaposleni ..."

​Od majorja do pucfleka

Pride tudi prvi dan, ko sem na vstopni točki sama. "Samo brez panike," mi je zabičal dobri vojak Švejk. Če se obiskovalci držijo dogovorjenih vstopnih časov, sta tudi dve roki dovolj. In gre. Nekaj časa. Vstopi gospa, ob kateri mi je hitro jasno, da sem ji povsem odveč. Da je običajni "small talking" tokrat zelo enosmeren. In kot zakleto nekaj ne delam prav, ker mi merilnik temperature kaže nemogočih 31,1 stopinje. Ko poskusim že tretjič, zavijanja z očmi ni več mogoče spregledati. Me že mika, da bi z glasom našega Večerovega avtomatskega merilnika temperature zdrdrala "temperaturajeuredu". "Samo prostovoljka sem," se posipam s pepelom. Skoraj bi dodala "pokorno javljam". Ravno tega bi še manjkalo, da ponese v beli svet, kako v domu še vročine ne znajo izmeriti. Na srečo mimo prinese medicinsko sestro. V otipljivi tišini dokončam opremljanje obiskovalke. Ko se vrne z obiska, vprašam, kako je zadovoljna z organizacijo obiskov. Bi bilo treba kaj izboljšati? "Boljše, da nič ne komentiram ..." me mrzlo stušira in sama v sebi se degradiram od majorja vstopne točke v navadnega pucfleka. Eh, Švejk ...

Za hrbtom slišim pridušen smeh. Še zadnji obiskovalec danes. "Celo to leto delam kot prostovoljec Rdečega križa. V bolnici, domovih, tudi v rdeči coni. Se boste že navadili ..."