Pustite šale v slogu Radia Erevan!

Ali drži, da je Ivan Ivanovič Ivanov iz Moskve na tomboli zadel avtomobil?" "Načelno da. Vendar to ni bil Ivan Ivanovič Ivanov, temveč Aleksander Aleksandrovič Aleksandrov. In ni bil iz Moskve, temveč iz Odese. In ni šlo za avto, ampak za kolo. Pa ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli." Tako gre ena slavnejših šal še slavnejšega Radia Erevan, s katerimi smo se nekoč posmehovali oblasti. Pa je vrag odnesel šalo: danes jih naša domača oblast uporablja, da se posmehuje vsem nam. Eden od mojstrov takšnega humorja je denimo okoljski minister. Ko ga novinarka vpraša, kako je mogoče nevladne organizacije obtožiti zlorabe položaja pri gradbenih postopkih, če pa jih inšpekcija še nikoli ni sankcionirala, minister izstreli, da to ne drži, ker da so nevladniki že bili kaznovani; in sicer za krivolov. Ne, niste narobe prebrali: ko ministra sprašujejo o postopkih pridobivanja gradbenih dovoljenj, on odgovarja z lovom na ribe.
Metoda je seveda izvrstna. Z njo je mogoče dokazati praktično vse, med drugim to, da sta minister Vizjak in njegova SDS korumpirana in nam kradeta. Dokazi so javno znani: SDS-ov nekdanji državni sekretar in zdaj ponovno poslanec Breznik je bil aprila kaznovan zaradi prehitre vožnje v pijanem stanju, pred letom dni pa je bila stranka SDS spoznana za krivo in oglobljena zaradi nezakonitega najema posojila v Bosni. A medtem ko Vizjaku vsaj neiznajdljivosti ni mogoče očitati, so njegovi pomagači pri sprevračanju dejstev in besed tako okorni, da njihove pogruntavščine niso več niti slabe šale.

Preusmeritev pozornosti uspela

Spomnimo, za kaj gre. S protikoronskimi paketi je minister pozno pomladi demontiral ključne zdravstvene in okoljske varovalke pri gradnji objektov. Z asistenco poslancev je dovolil gradnjo brez pravnomočne okoljevarstvene presoje, skrajšal roke za pritožbe, pristojnim javnim zavodom tako rekoč prepovedal izdajo negativnih mnenj in čezmerno zaostril pogoje za sodelovanje okoljevarstvenikov v postopkih z zahtevami, ki bi jih morali izpolnjevati celo za dve leti nazaj. Pred javnostjo je svoje nakane uspešno skril tako, da je okoljevarstvenike obtožil dobičkarstva in jih razglasil za državne sovražnike. Preusmeritev pozornosti mu je izvrstno uspela. Nasedli so ji skorajda vsi mediji in uporabniki družbenih omrežij. Dva meseca smo govorili samo o nevladnikih, nič pa o škodi za zdravje in bivanje ljudi. Ministrov desant je v začetku julija uspelo ustaviti šele ustavnemu sodišču. To je ob uvodni preučitvi sprememb ocenilo, da bi lahko bile protiustavne in jih zato do svoje končne odločitve začasno zadržalo.
Vrnimo se k pomagačem. Medtem ko nas je minister s svojo prej omenjeno improvizirano obtožbo nevladnikov nasmejal, v gospodarski zbornici niso bili sposobni niti tega. Nevladnike so "na suho" obtožili golega zaslužkarstva in uveljavljanja poslovnih in osebnih interesov, ne da bi navedli kak primer, še anekdotičnega ne. Razlog je preprost: takšnega primera preprosto ni. Tega se zaveda tudi minister, ki ga že od pomladi pozivamo, da smo se z njim pripravljeni pogovarjati o zlorabah, o katerih govori. Pa se v štirih mesecih ni spomnil niti ene.
Najtežje je seveda zanikati tisto, kar se ni zgodilo. Cinik bi zato na klevete gospodarske zbornice najbrž odgovoril kar v stilu Radia Erevan: Ali drži, da hoče gospodarska zbornica preprečiti zaslužkarstvo nevladnih organizacij? Načelno da. Vendar ne gre za nevladne organizacije, ampak za gospodarstvo. In ni šlo za HE Mokrice in tretjo os, temveč za Istrabenz, Luko Koper in Merkur. In nič niso zaslužili, temveč so Bavčar, Kordež in Časar samo vsepovprek kradli in pristali v zaporu. In gospodarska zbornica jim goljufij ni preprečila, ampak jih je celo nagradila za posebne gospodarske dosežke. A bi bil takšen odgovor kljub duhovitosti precej bedast. Zaradi peščice škodljivcev ne moremo celotnega slovenskega gospodarstva razglasiti za pokvarjeno. Zato je še bolj absurdno, ko minister in gospodarska zbornica za pokvarjene razglašata nevladne organizacije, ko pa vendar ne zmoreta navesti niti enega samega primera koruptivnosti. Ta kleveta sicer ni edina dimna bomba, s katero hoče gospodarska zbornica prikriti škodljivost Vizjakovih sprememb. V svojem odgovoru niso skoparili niti z lažmi niti z zavajanji. Pojdimo po vrsti.

Ne drži ...

Nevladniki s svojimi zahtevami po dodatnih študijah, ki jih morajo naročati investitorji, sami pa jih praviloma ne predložijo, samo zavlačujejo postopke. Ne drži. Pri izdaji gradbenih dovoljenj je gospodar postopka - tako kot v vsakem drugem upravnem postopku - upravni organ. Samo on sme zahtevati dopolnitve, dodatne študije, dokumente, če ugotovi, da je dokumentacija pomanjkljiva ali trditve preslabo utemeljene. Nevladne organizacije lahko samo opozorijo, da kaj manjka ali ni dobro argumentirano. Ali to drži, odloči organ. Če se ne strinja z mnenjem nevladnikov, je zgodba zaključena in investitor dobi zeleno luč za gradnjo. V nasprotnem primeru, če organ presodi, da je dokumentacija zares pomanjkljiva, pa investitorju naloži dopolnitev. Gospodarski zbornici so torej nevladniki trn v peti samo zato, ker so že prevečkrat uspešno opozorili na nepopolnost trditev, ki jih investitorji navajajo v svojih študijah in dokumentaciji. Če jih ne bi bilo, bi organi večkrat kaj spregledali. Nihče namreč ne ve in vidi vsega.
Uvajanje določenih pravil glede nevladnih organizacij je nujno. Pri za državo tako pomembnih investicijah ne more kar vsaka nekompetentna skupina podaljševati postopkov, ob tem pa ne nositi odgovornosti. Ne drži, ker nimamo nobenega divjega zahoda, ampak za nevladne organizacije enako kot drugod po Evropi že zelo dolgo veljajo jasna pravila. V okoljskih upravnih postopkih smejo sodelovati samo tiste, ki jim je ministrstvo za okolje priznalo status delovanja v javnem interesu, in to pod pogoji, ki jih je samo predpisalo. "Nekompetentne skupine", o katerih govori zbornica, so torej organizacije, za katere je na podlagi njihovega preteklega dela in rezultatov ministrstvo ugotovilo, da so strokovno dovolj kompetentne, da lahko v postopkih sodelujejo. Menda si v gospodarski zbornici ne domišljajo, da so za takšno presojo bolj usposobljeni od ministrstva za okolje? O tem, da pogoji niso enostavni, pove dovolj že to, da lahko v postopkih sodeluje le 78 od več kot 28 tisoč slovenskih nevladnih organizacij.

Ponarodela neumnost

Zaradi nevladnikov ni mogoče nikjer v državi postaviti vetrnih elektrarn. Ne drži. Čeravno naj bi bila trditev, kot pravijo v gospodarski zbornici, že ponarodela, gre kvečjemu za ponarodelo neumnost. Najprej zato, ker razvpitih vetrnic na Volovji rebri pred desetletjem niso blokirali nevladniki, temveč je gradnjo zaustavilo sodišče. Zato, ker je ugotovilo, da imajo nevladniki prav in bi bila njihova gradnja v nasprotju z zakonodajo, domačo in mednarodno. Ministrstvo za okolje žal tega takrat ni bilo sposobno ugotoviti. In nadalje zato, ker so v društvu za opazovanje ptic pripravili študijo in karto, kje vse vetrnice ne bi bile problematične. Gre za več kot 70 odstotkov ozemlja Slovenije.
Zaradi nevladnikov še danes nimamo daljnovoda Cirkovce-Pince-Heviz. Ne drži. Kot se lahko pouči vsakdo, ki si pogleda okoljevarstveno soglasje za daljnovod, nevladniki v postopku, ki je trajal od leta 2013 do 2018, sploh sodelovali niso kot stranke v postopku. Med stranskimi udeleženci je bilo samo 17 posameznikov, živečih na območju daljnovoda. Če je že kdo kriv za zamudo, je to kvečjemu investitor, ker projekta na začetku ni pripravil v skladu z zakonodajo. Agencija za okolje mu je namreč prvič soglasje zavrnila, v drugo je bil postopek ustavljen, ker je vlogo umaknil, uspelo mu je šele v tretje. Krivi pa so, kako slovensko, vsi drugi. Za razliko od naših gospodarstvenikov avstrijski s priznanjem napak nimajo težav. Dietmar Helmel iz družbe APG je za zaplete in zamude pri zagonu daljnovoda do Dunaja, ki ga v gospodarski zbornici omenjajo kot primer, kako tudi v Avstriji nevladniki povzročajo škodo, kot vodja projekta že 2001 jasno in glasno priznal, da zanje niso krivi nevladniki ali okoličani, temveč da so se v APG preprosto premalo pogovarjali z ljudmi v krajih, kjer daljnovod poteka.
Pri GZS nismo opazili, da bi investitorji zaznali težavo zaradi skrajšanja pritožbenega roka zoper odločitev glede gradbenega dovoljenja na polovico, s 30 na 14 dni, saj to nima pomembnega vpliva na skrajšanje terminov gradnje. Pa smo vendarle našli točko, v kateri se strinjamo! Za postopke, ki trajajo več let, 14 dni ne pomeni nič. Lahko pa 14 dni pomeni veliko za skrbno pripravljeno tožbo. Podaljšanega roka se torej lahko boji le nekdo, ki ve, da dela narobe in nezakonito. Glede na naše strinjanje nam bodo v gospodarski zbornici gotovo pritrdili tudi v tem, da je ministrova izjava o upravičenem skrajševanju postopkov s skrajšanjem pritožbenega roka preprosto privlečena za lase.
Strinjamo pa se še v nečem: postopki izdaje gradbenih dovoljenj na splošno trajajo predolgo. To je absolutno nepravično tako do investitorjev kot do okoličanov. Toda preprost vpogled v postopke nam pokaže, da se ti vlečejo na upravnih organih in nekoliko še na sodiščih. Delno zaradi ne dovolj optimalne organizacije dela, delno zaradi šibkih kadrovskih kapacitet. Nemalokrat so krivi tudi investitorji, ki oddajajo slabo pripravljene projekte in pomanjkljiva okoljska poročila. Krivdo za to je težko naprtiti nevladnikom, razen če jim očitamo, da so postopek zavlekli, ker ob nepravilnostih niso zamižali.

Ker je tvegano in nevarno

Ostala nam je še samo najpomembnejša zadeva oziroma sprememba: dopuščanje gradnje brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V gospodarski zbornici ponavljajo za ministrom, da je bilo enako tudi pred letom 2018, pa ni bilo posebne škode. Bistvenega ugovora zoper gradnjo brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja zato ne zavrnejo, ampak se mu enako kot minister samo (ne)spretno izognejo. Ponovimo, kar smo izpostavili že zadnjič: ni težava gradnja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, težava je gradnja brez pravnomočne okoljevarstvene presoje. A ker sta od leta 2018 ta dva postopka združena, gradnja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja pomeni tudi gradnjo brez pravnomočne okoljevarstvene presoje. Tega si niso izmislili nevladniki, temveč ministrstvo. Zakaj se doslej ni smelo graditi brez pravnomočne okoljevarstvene presoje in zakaj to prepoveduje tudi evropska zakonodaja, je jasno: ker je preprosto preveč tvegano in nevarno. Za okolje in predvsem - za ljudi. Okoljevarstvena presoja namreč ne zaobjema zgolj vplivov na naravo; glavna pozornost je namenjena tveganjem za bivanje in zdravje ljudi. Bosta gradnja ali proizvodna dejavnost škodovali podtalnici in zemlji? Kako je s potencialnimi sevanji in hrupom? Lahko pride do izpusta strupenih plinov? Bo smrdelo? Kaj če v objektu pride do požara ali eksplozije - bodo ogrožene okoliške stavbe ali celo življenja ljudi? Gospodarska zbornica problema ne vidi, češ da je ne glede na nepravnomočnost projekt ob izdaji dokončnega gradbenega dovoljenja že prestal presojo vplivov na okolje s strani okoljske agencije oziroma ministrstva. To, da sta se samo v zadnjih petih letih agencija in ministrstvo v okoljskih postopkih dokazano zmotila vsaj 123-krat in da se nanju zato res ni sveto zanašati, so izpustili. Kot so na primer "pregledali" tudi svežo, julijsko sodbo glede odseka tretje razvojne osi, v kateri je sodišče razsodilo, da sta agencija in ministrstvo narobe presojala in nezakonito izdala okoljevarstveno soglasje. Pri določanju pogojev, ki jih bi moral upoštevati investitor, nista sledila evropskim direktivam; zanemarila sta, da so za celotno stanovanjsko območje, kjer je predvidena gradnja, predvideni prekomerni vplivi; izognila sta se presoji vpliva posega na zdravje ali premoženje okoličanov, saj sta se opirala samo na nepopolno analizo, ki jo je plačal investitor; zanemarila sta, da so investitorjeve navedbe o kakovosti zraka v Novem mestu neskladne z dejanskimi meritvami; in ne nazadnje neupravičeno preprečila sodelovanje ljudem, ki živijo ob bodočem gradbišču.