(REPORTAŽA) Bili smo na Dunaju: Kako je Avstrija svoje starejše varovala pred covidom-19?

Dom za starostnike v Kritzendorfu Barmherzige Brüder, tako rekoč v predmestju Dunaja, je lep, nov, obdan z zelenjem. "Sem smo se iz starega poslopja, kjer je administracija, preselili maja lani," nama večerovcema ponosno pove direktor doma Dietmar Stöckinger. "V domu imamo na voljo 240 postelj, vendar vse niso zasedene, kajti nimamo dovolj osebja. Deset postelj je za intenzivno nego, trideset jih imamo za starostnike, ki živijo popolnoma samostojno, torej dobijo tukaj namestitev in hrano, posebne nege pa ne potrebujejo."
Sprehodimo se od recepcije v velik atrij v domu in Stöckinger z vidnim navdušenjem razlaga o arhitekturnih rešitvah, kjer se veliki balkoni oziroma terase izmenjujejo z okni različnih dimenzij in francoskimi balkončki na pročelju. Od atrija navzven visoko v zelenje proti Donavi vodi dolga brv, ki se konča z okroglo razgledno teraso. Na brv se da priti tudi na invalidskem vozičku, saj so iz atrija do nje speljane rampe. "Razgled imamo tja do Dunaja, Donavo pa spodaj sredi zelenja le čutimo," pove direktor zasebnega doma.

​Dovolj sob za karanteno

Vprašamo ga, kako so se znašli v koronakrizi. "Na srečo smo lahko kafeterijo v pritličju ob vhodu s pregradnimi stenami razdelili na tri dele. Čeprav je vlada dala priporočilo, da so obiski znova dovoljeni, pa pri nas še vztrajamo pri zaščitnih protokolih. V kafeteriji in na terasi pred njo so tako urejena tri področja za obiske, ti pa se morajo vnaprej prijaviti. Obvezni sta razkuževanje in nošenje zaščitne maske. V sobe obiskovalci še zmeraj ne smejo. To vse nadzira naš sodelavec v recepciji, ki je oblečen tudi v zaščitno obleko, receptor pa obiskovalcem, tako kot je tudi vama, pri vhodu izmeri telesno temperaturo. Če ima kdo telesno temperaturo povišano, nima vstopa." Okuženih z novim koronavirusom v njegovem domu ni bilo ne med osebjem in ne med varovanci, v času našega obiska ta teden tudi nobenega domskega stanovalca ni bilo več v karanteni. "Kajti za nove stanovalce, ker vse postelje niso zasedene - praznih sob imamo namreč šest - smo lahko pripravili prostore za karanteno. Tja smo novodošle ob prihodu v dom namestili za nekaj dni, največ za en teden. Vse smo tudi testirali na koronavirus in v karanteni so počakali na izvide," razlaga Stöckinger domsko politiko med koronakrizo. V Avstriji se epidemija umirja, številne ukrepe po državi so zrahljali, v domu Barmherzige Brüder pa ostajajo še naprej zelo previdni, da ne rečemo nezaupljivi. Rezultat: medtem ko smo v samo treh domovih za starejše občane od skupno 102 v Sloveniji imeli kar 79 odstotkov vseh smrtnih žrtev covida-19 v državi, je ta odstotek v Avstriji med najnižjimi na svetu. Namreč le 30 odstotkov vseh umrlih v Avstriji zavoljo pandemije je bilo v domovih starostnikov.

Domovi z ukrepi prehiteli vlado

V domu se srečamo s predsednikom Zveznega združenja avstrijskih domov za starostnike, ki jim rečejo negovalni domovi, z Markusom Mattersbergerjem: "V Avstriji je skupno 910 domov za starejše občane, s povprečjem okoli 350 postelj, od tega jih je v našem združenju večina, 650." Domovi za starejše v Avstriji imajo različna lastništva; 50 odstotkov vseh je javnih, to je državnih, deželnih, skupnostnih, druga polovica so zasebni, pri čemer jih je profitabilnih 25 odstotkov, vendar imajo le 17 odstotkov vseh postelj. Nedobičkonosnih je preostala četrtina.
Sogovornik pojasnjuje, da so tudi zakonske podlage in standardi za različne domove različni, saj to področje urejajo po večini avstrijske zvezne dežele same. Mattersbergerja izzovem z vprašanjem, kako jim je v Avstriji uspelo v domovih za starejše, kjer živi od virusa najbolj ogrožena populacija, ohraniti tako nizko stopnjo smrtnosti. "Še preden je vlada sploh naročila zaprtje domov za starejše ob začetku pandemije, je večina domov to storila že prej. Videli smo namreč, kaj se je tedaj že dogajalo v Italiji in malce kasneje tudi v Španiji. Poteza se nam je očitno obrestovala. Kakor tudi, da je naše združenje takoj poskrbelo za informiranje in ozaveščanje o preventivnih ukrepih, recimo higienskih, razkuževanje rok in prostorov, nošenje zaščitne opreme, kako urediti poti in prostore, da se morebitni okuženi ne križajo ali ne srečajo z zdravimi. Domovom smo poslali natančna navodila, tudi videoprikaze vseh teh reči in kako naj se jih lotijo. Predvsem manjši domovi takih načrtov za krizo ne bi bili sposobni narediti sami ali pa bi trajalo predolgo. To pa še ni vse. V nasprotju z večino evropskih držav mora vodilni kader domov za starejše pri nas opraviti strokovno oziroma dodatno izobraževanje, da dobi certifikat EAN, to je Evropske mreže za staranje. V večini avstrijskih zveznih dežel sploh ne morete voditi takega doma, če tega izobraževanja niste uspešno opravili. Tak certifikat ima v Avstriji kar 700 vodilnih v naših domovih za starejše." Ob tem lahko v Sloveniji samo onemimo, če se le spomnimo, kako je pri nas vodilni kader nemalokje v domovih nastavila politika in direktorji nimajo ustrezne strokovne izobrazbe.

Pomanjkanje osebja

Tudi v Avstriji obolelih za covidom-19 iz domov za starejše načeloma niso vozili v bolnišnice. "Razen če je bilo zdravstveno stanje obolelega res zelo hudo," opozori Mattersberger. "Kot že omenjeno, nam v domovih primanjkuje profesionalnega osebja, negovalk, strežnic, medicinskih sester. Veliko jih prihaja iz tujine, tukaj na Dunaju imamo med personalom 25 različnih narodnosti, največ jih je iz Slovaške in Češke, na Gradiščanskem so iz Madžarske, na Štajerskem in Koroškem tudi iz Slovenije. Šolanje je kar zahtevno, plače, okoli 1500 evrov mesečno na negovalko, pa za naše razmere niso visoke oziroma so prenizke in za domačo delovno silo precej nezanimive. To, da so ti naši poklici tako neatraktivni, bomo morali v prihodnje nujno spremeniti. Za nameček je bilo v času koronakrize naše osebje še dvakrat bolj obremenjeno. Še danes ni jasno, kdo bo plačal to dodatno delo, te nadure. Recimo, že v recepciji so morali v domovih vsakega obiskovalca popisati, preveriti zdravstveno stanje, ponuditi zaščitno masko, potem razkužiti prostor za obiske oziroma stole in mizo, za katero so sedeli. Osebje je moralo še pripraviti sobe za karanteno. Nekateri domovi so za ta opravila zaposlili nadomestno osebje, še posebno težko pa je bilo za zasebne domove, ki niso imeli predvidenih takšnih dodatnih stroškov. To je trenutno v Avstriji vroča polemična tema, namreč, kdo bo sedaj plačal ves ta dodatni denar, pri čemer so domovi sami morali poskrbeti še za razkužila, za zaščitno opremo. Te v začetku krize v domovih sploh ni bilo, v bolnišnicah, ki so bile zasedene le okoli tretjinsko v času najhujše eskalacije okužb, pa so te opreme imeli preveč. Torej smo bili soočeni s paradoksom, ko v polnih domovih nismo imeli zaščitnih sredstev, v praznih bolnišničnih oddelkih pa so jih imeli preveč," pove Mattersberger. "Vlada je imela namero, da spremeni negovalno politiko, a jo je pri tem ravno prehitel izbruh covida-19," še doda.

Razliko plača socialni urad

Predsednik združenja navrže, da je povprečna oskrbnina na varovanca doma v Avstriji 3500 evrov na mesec. Kako ljudje to zmorejo plačati, vprašam. "V Avstriji imamo sedem stopenj nege za starejše občane. V dom pridejo ponavadi tisti, ki potrebujejo četrto stopnjo. Varovanec doma plača za nastanitev, prehrano in nego 80 odstotkov svoje mesečne pokojnine. Če to ne zadostuje, razliko primakne socialni urad, torej država oziroma dežela. Pri tem mu zase ostane 20 odstotkov njegove pokojnine, pri čemer v celoti obdrži 13. in 14. pokojnino, ki jo dobi kakor zaposleni 13. in 14. plačo. Od tretje negovalne stopnje vsak občan dobi tudi 460 evrov mesečno za nego. In tudi od te vsote mu za žepnino, če tako rečem, ostane deset odstotkov, torej 46 evrov. Na sedmi stopnji to pomeni 1700 evrov mesečno za nego, torej 170 evrov žepnine. V Avstriji ta denar za nego dobiva 460 tisoč ljudi. V domovih za starejše pa je v Avstriji okoli 90 tisoč ljudi. Preostali imajo nego na domu, za katero lahko poskrbijo sorodniki, prijatelji ali posebne terenske, mobilne službe. In med temi, ki so ostali doma, je kar 60 tisoč takih, ki potrebujejo tovrstno oskrbo 24 ur na dan."
Mattersberger opozori na še eno veliko razliko v primerjavi s Slovenijo: "Če torej prej niste mogli plačati celotne oskrbe v domu, ker niste imeli dovolj visoke penzije, je to doplačilo dal socialni urad. A zavoljo tega je v zastavek vzel vašo nepremičnino, vašo hišo ali stanovanje ali kaj podobnega, torej se je usedel, kot se reče, na vaše premoženje. Vendar smo v Avstriji to, za marsikoga sporno prakso leta 2018 ukinili. Sedaj vam doplačajo stroške za oskrbo, vendar država v povračilo ne zahteva več vašega premoženja." Avstrija je torej svojo opredelitev za socialno državo, kar ima tudi Slovenija zapisano v ustavi, vzela resno.

Najsodobneje je na Dunaju

Kako pa je v Avstriji s sprejemom v dom za starejše? So čakalne dobe? "Moram reči, da je zelo odvisno od posamezne dežele, kdaj vas sprejmejo. V nekaterih deželah takoj, v drugih pa je treba čakati več tednov, tudi več mesecev. Najhuje nas tepe, kot sem že dejal, pomanjkanje osebja, saj prostori načeloma so," odgovori Mattersberger. Pove, da se standardi za domove oziroma varovance v Avstriji razlikujejo od zvezne dežele do zvezne dežele. "Torej so površine sob, ko gre za minimalne standarde, različne, enako velja za sanitarije in za število osebja na varovanca, tudi predpisana oprema je različna. Zato vam ne morem postreči z enovitim odgovorom. Lahko rečem le to, da so domovi za starejše najbolj sodobni in najbolje opremljeni prav na Dunaju.
Imajo še kakšnega zaposlenega več na varovanca kot drugod. Domovi pri nas običajno nimajo hišnega zdravnika, čeprav ga v kakšnem večjem domu tudi imajo. Varovanci namreč tudi v domu obdržijo svojega prejšnjega zdravnika in jih ta pride pregledat v dom, če je treba. V domovih prav tako izvajamo paliativo z ustreznimi organizacijami, kot so hospic in druge, za te naloge šolamo osebje. Vse te zadeve, način oskrbe, upoštevanje standardov, zahtevano kakovost in stopnjo nege, pa preverjajo po domovih zunanji nadzorni organi, med njimi tudi državni pravobranilec, na primer," še razlaga predsednik združenja.
Za konec našega obiska vprašam svojega gostitelja Mattersbergerja, ali je med zasebnimi in javnimi domovi za starejše občane kakšna pomembna razlika. "Ne, mislim, da so oboji dobri, da oskrbovanci v njih dobijo visoko profesionalno storitev in nego. Je pa res, da morajo domovi v javni lasti v dom sprejeti vsakega starejšega občana, tudi takšnega, ki je morda zelo težek bolnik, recimo da ima težave z dihanjem in potrebuje kisik. Teh težkih bolnikov domovom v zasebni lasti ni treba vzeti," pove za konec Mattersberger.