(REPORTAŽA) Od našega poročevalca iz Kijeva: Ukrajina je na preizkušnji

Pravzaprav je težko dojeti, da se konflikt med Rusijo in Ukrajino kuha do te mere, da se nekateri celo bojijo izbruha tretje svetovne vojne. V bivši Sovjetski zvezi sta bila to vendarle bratska naroda. Toda po osamosvojitvi od Sovjetske zveze oziroma po njenem razpadu je postalo jasno, da so v skladu s kritično maksimo Georgea Orwella vsi sicer bili enakopravni, vendar nekateri bolj. Kot da se Vladimir Putin, čeprav naj bi sedaj tako v Rusiji kot Ukrajini imeli demokracijo, vrača k omenjenemu sprevrženemu principu.

Kijev je sicer v tej januarski zimi globoko zamrznjen. Čez dan je, denimo, minuli torek, najvišja temperatura med naletavanjem posameznih snežink prilezla na pogojno znosnih minus sedem stopinj Celzija. Mimogrede, mraz naj bi sicer bil zaveznik silne ruske vojske, ki se že od konca lanskega leta zbira na ukrajinskih mejah, ker je po zamrznjenih tleh lažje gnati vojaške tovornjake in druge oklepne beštije. Na ulicah je kljub temu živahen utrip, ceste ukrajinske prestolnice so zabasane z avtomobili. A boste na njih težko videli kakšnega policista, kaj šele, da bi naokoli hodili okrepljeni, vojakov pa v mestu sploh ni videti. Da bi bile kakšne redukcije elektrike ali plina oziroma bencina, tudi ni bilo ne zaznati, niti ne nobenih tovrstnih informacij. Edino, kar mi je padlo v oči, je bilo hitro naraščanje vrednosti tujih valut glede na njihovo grivno. V uličnih menjalnicah Kijeva so mi prvi dan mojega prihoda za evro ponujali 31,89 grivne, drugi dan 32 griven, tretji dan že 32,25.

Hibridne oblike pritiska

Prav to, da bo verjetno ukrajinski najhujši problem v sedanjem sporu z Rusijo gospodarstvo, je opozorila podpredsednica ukrajinske vlade Olha Stefanišina. Ki se je tudi zahvalila za milijardo evrov pomoči iz Evropske unije. Podpredsednica, v vladi pristojna za evropske in evroatlantske integracije, je prišla na mednarodni simpozij, ki ga je ta teden v Kijevu pripravila Evropsko-judovska zveza (EJA) in kamor me je organizator povabil pred svetovnim dnevom holokavsta. Stefanišina je bila tudi hvaležna vsem, prav tako novinarjem iz vse Evrope, ki s(m)o si v tej zaostreni situaciji vseeno upali priti v Kijev in poročati tudi o tem, da je zatrjevanje, kako da v Kijevu vladajo nacisti, rusko natolcevanje brez osnove. Novinarji smo jo vprašali, kako da ne vidimo nobenih priprav na grozečo vojno. "Brez skrbi, pripravljamo se, vsega pa javnosti ne moremo razkriti. Tako se je tudi danes sestal svet za nacionalno varnost, katerega članica sem. Možnih je več scenarijev, ampak verjemite mi, da se lahko soočimo z hibridnimi grožnjami in da bo tudi naš vojaški odpor močan. Krim, ko nas je Rusija leta 2014 presenetila in je pri nas bilo vladanje še kaotično, se ne bo ponovil. Od takrat smo se veliko naučili in Putinovega režima nihče ne pozna bolje od nas. Predvsem imamo na svoji strani številne tuje zaveznike," je odgovorila Stefanišina. Pa članstvo v Natu, bo Ukrajina vztrajala? "To je odločitev ukrajinskega naroda in ne politikov. Zato je nujno, da nihče ne sprejme ruskih ultimatov. Čez pol leta bo Nato razpravljal o bodoči desetletni strategiji. Upamo, da bo na dnevnem redu članstvo Ukrajine v njem." Kaj pa, če to pomeni vojno? "A ne vidite, da ruski ultimati premikajo rdeče črte vse bližje? Najprej ne bi pustili v Nato Gruzije pa Ukrajine, nazadnje so zahtevali, da se izničijo vstopi vseh držav v Nato po letu 1997. Ruskega predsednika Vladimirja Putina je treba zategadelj ustaviti."

Stefanišina je odgovorila tudi na vprašanje, ali si Kremelj predstavlja, da bi lahko v Kijevu nastavil marionetno vlado: "Rusija se je že prej vmešavala v naše volitve in kaj takega ne bi bilo nič novega. Vendar smo pripravljeni tudi na to možnost. Vsekakor je vse to dogajanje preizkus naše demokracije. Putin je že rekel, da s sedanjo ukrajinsko vlado noče v dialog, bi pa se, pomenljivo, kajne, pogovarjal z novo ukrajinsko vlado. Vendar menim, da je najverjetnejši scenarij Rusije ta, da bodo na Ukrajino še naprej vršili pritisk, ki bo imel hibridne oblike, s ciljem, da bi nas izčrpali in oslabili naše gospodarstvo."

V torek so tako ukrajinske oblasti sporočile, da so nevtralizirale kriminalno skupino, ki naj bi pripravljala vrsto napadov v obmejnih regijah države. Kriminalno skupino naj bi po navedbah Kijeva financirala in koordinirala Moskva.

Razporeditev diplomatov

Stefanišina je zanikala, da bi Izrael iz Ukrajine zaradi pretečih nevarnosti želel evakuirati vsaj 70 tisoč judov, kot je pisal Jerusalem Post. "Kot vidim, so skoraj vsi naši judje tukaj na simpoziju v Kijevu," je bila hudomušna. "Glede umika diplomatskega osebja in njihovih družin pa naj vam povem, da so to med 129 tujimi veleposlaništvi in konzulati pri nas storile doslej le štiri države. Vsi drugi ostajajo in to se mi zdi potrditev velike svetovne solidarnosti z Ukrajino."

Diplomat v Kijevu, ki ni želel biti imenovan, mi je razlagal, da so bile leta 2014 razmere v ukrajinski vladi ne samo kaotične, pač pa takrat Ukrajina niti svoje države ni resno jemala. Stari komunisti so jo vodili naprej, kakor so bili navajeni v prejšnjem režimu, in tako niti agresije Rusije na Krim niso vzeli resno. 18 tisoč ukrajinskih vojakov se je 15 tisoč ruskim umaknilo brez izstreljenega strela. Potem se je zgodil še Donbas, oborožena vstaja proruskih separatistov na vzhodu države. Povedal mi je sicer tudi to, da je Ukrajina doslej vse preveč upov polagala v ZDA, ne pa v Evropsko unijo. Ukrajinci so po njegovem tudi zelo razočarani, da jih na neposrednih pogajanjih med Moskvo in Washingtonom ni zraven. Povabljena pa ni niti Evropska unija, kar je udarec tudi za povezavo.

Govoril sem še z enim diplomatom, s katerim sva skupaj sedela na kosilu med simpozijem EJA. Neil Barrett prihaja iz irskega veleposlaništva: "Za zdaj ne razmišljamo o umiku diplomatskega osebja in njihovih družin. Smo pa našim državljanom priporočili, naj nenujne poti v Ukrajino odpovejo. Irska je nevtralna in v Ukrajino ne pošilja orožja ali vojaške opreme. Nudi pa državi druge sorte pomoči." ZDA in Velika Britanija so namreč nedavno v Ukrajino poslale okoli 90 ton vojaške opreme in orožja. Nekdo z druge strani mize je poslušal najin pogovor in bistroumno pripomnil, da bi diplomacija morda lahko rešila spor. Kako? "Tako, da bi se namesto orožja in vojaštva na rusko-ukrajinsko mejo z obeh strani razporedili diplomati!" Diplomatov nasmešek ob tej duhovitosti je bil bolj grenak.

Ampak Ukrajince je mednarodna skupnost že večkrat pustila na cedilu. Pa so se leta 1994 z budimpeštanskim dogovorom celo odrekli jedrskemu orožju na svojih tleh in za to dobili varnostna in mirovna zagotovila. Podpisala jih je Moskva, nato pa jih je z aneksijo Krima in s podporo separatistom na vzhodu, v Lugansku in Donecku, sama poteptala. In sedaj Rusija zahteva še več, kot realno sploh lahko dobi. Vprašanje je, koliko se ameriška stran, čeprav trdi, da se o svojih pogajalskih taktikah in ciljih dogovarja s Kijevom in Brusljem, temu sploh lahko upre. Kajti Rusija lahko tudi zahodu očita, da ji je po združitvi Nemčije obljubil, da se Nato na vzhod Evrope, sploh pa ne na njene meje, ne bo širil. Pa se je. Iz Evropske unije pa je nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, današnji nemški predsednik, Ukrajincem ob oranžni revoluciji brzopleto obljubil članstvo. Pa tistihmal kandidatke za članstvo - v nasprotju z omenjeno Irsko in nam sosednjo Avstrijo - niso več mogle izbrati nevtralnosti.

Še en visoki ukrajinski gost je v teh dneh prišel na simpozij EJA, namreč predsednik Vrhovne rade, torej ukrajinskega parlamenta, Ruslan Stefančuk. Ukrajinci želijo dokazati, da je govorjenje o antisemitizmu v Ukrajini prenapihnjena ruska propaganda. Tudi Stefančuk je govoril s tujimi novinarji: "Nedavno smo v parlamentu sprejeli oster zakon zoper antisemitizem. Morda so se kdaj v preteklosti zgodili kakšni antisemitski izpadi, toda tega ne bo več." Izbruh vojne je po njegovem povsem v rokah Moskve. "Ukrajina s svojimi zahodnimi partnerji počne vse, da se to ne zgodi. Ljudje moramo priti k pameti, da ne bomo zanetili tretje svetovne vojne," je bil dramatičen. Menil je, da ne more biti majhnih ruskih napadov ali vojaških vdorov v Ukrajino, kot se je pred dnevi izrazil ameriški predsednik Joe Biden. "Veste, v takem ozračju ne obstajajo majhni incidenti, kakor tudi ne obstajajo majhni narodi," je pribil. Dodal je, da sta Donbas in Krim dela Ukrajine, ta pa ima po mednarodnem pravu pravico do teritorialne celovitosti in nedotakljivosti meja.

Glas ljudstva

Prav. Pustimo na miru visoko politiko, velikokrat nesposobno preskočiti lastne sence. Kaj pa pravi ljudski glas? V begunskem naselju Anatevka v okolici Kijeva, ki ga judje gradijo za begunce iz Donbasa, sem govoril s 86-letnim zdravnikom Georgijem Čužkom in njegovim sinom, prav tako zdravnikom, Igorjem. Oče se mi pohvali, da je sin že tretja generacija zdravnikov v družini, sam pa pozna družinsko drevo, ki je judovsko, deset generacij nazaj. Toda kako sta se uspešna zdravnika, Georgij Čužek je ob svoji praksi predaval na medicinski fakulteti, znašla v ubogem begunskem naselju, kjer skrbita za zdravje prvih 150 stanovalcev in še za okoli 300 otrok, ki v tukajšnje tri judovske šole prihajajo tudi iz okoliških vasi in predvsem iz Kijeva. Georgij: "V Lugansku, na vzhodu Ukrajine, sem napravil kliniko. Ko je leta 2014 izbruhnila vojna, sem kliniko z vso moderno opremo zaklenil in pobegnil v Kijev. Nimam zveze s politiko, toda uporniki proti centralni oblasti so ustvarili nemogoče razmere. Zato smo z vso družino pobrali kufre in šli." "Ni bilo več varno za nikogar," pojasni njegov sin Igor Čužek, "klinika sicer, kolikor vemo, ni uničena, je pa zaprta. Upamo, da se kdaj vrnemo, medtem pa skušamo drugim beguncem in okoličanom ne glede na narodnost zagotoviti najvišjo profesionalno zdravstveno oskrbo." Skupaj upamo, da v naselje kmalu ne dobijo še več prebežnikov.

Jurij Jemec je natakar v prestižnem hotelu v lastništvu tuje gostinske verige. Pove mi, da ima mesečne plače za 350 dolarjev, a z napitninami si v žepe nabaše do 800 ameriških zelencev. Mimogrede, zajtrk v tem petzvezdičnem hotelu stane 45 evrov. Vozovnica za metro pa preračunano 25 centov. Zdaj, ko to berete, nemara že manj kot 22 centov. Toda ali je 35-letnika kaj strah zavoljo napetega položaja med Ukrajino in Rusijo? "Ne!" je odločen. "Mislim, da vojne vseeno ne bo. Ukrajina je izgubila Krim in tudi Donbas in ju kmalu nazaj ne dobi. Vendar s tem dejstvom živimo že sedem let. Pred tem se je v Ukrajini 40 odstotkov prebivalstva izjasnilo za Ukrajince in 40 odstotkov za Ruse. Preostalih 20 odstotkov so bile druge narodnosti. Po agresiji Rusije na Ukrajino se jih za Ukrajince deklarira 80 odstotkov. Kajti videli so, kako bedno živijo ljudje v Lugansku in Donecku pod oblastjo separatistov. Imam zaupanje, da do velike vojne ne bo prišlo, morali pa bomo računati z ruskimi provokacijami in izzivanji. Verjetno se bo vse skupaj izteklo v še en tipičen postsovjetski zamrznjeni konflikt. Ki pa ne bo nič drugačen od tega, kar že imamo sedaj."