(REPORTAŽA) Udarniška akcija v Črni na Koroškem: Popolnoma drugačne počitnice, ko je voda odnesla tudi sladoled

"Kje bi lahko dobila kak WC-papir?" se občanka Črne na Koroškem obrača po cesti, ki to trenutno ni. Z ogromnimi kupi peska in naplavin ter potočkom rjave barve bolj spominja na kak televizijski posnetek iz nekih drugih krajev, denimo nepalskih vasi ob podobnih ujmah. "Danes, danes že dobro," odzdravljajo krajani drug drugemu na vprašanje, kako so. Ali pa z: "Pač ... Doma še nisem bil ..." V torek je sijalo sonce in pot skozi Šaleško dolino in Sleme, kjer je narava povsem idilična, nikakor ni dala niti slutiti, kaj se skriva v nedrjih Črne na Koroškem na drugi strani prelaza. A Črnjanke in Črnjani so zavihali rokave, z močmi vseh, ki so jim priskočili na pomoč, so pričeli s sanacijo. Vas preletavajo helikopterji, na vsakem koraku brnijo bagri, ulice so polne kamionov, vojaških in policijskih vozil, štirikolesnikov ... Medtem ko voda počasi odteka, zdaj tečejo solze, a se sliši tudi že smeh.

Pobeg skozi okno, zdaj pa s pozitivo naprej

"Kaj lahko pomagam? Pri sosedih jih je dovolj," pride mimo hiše na naslovu Center 15 mož z lopato, ki hitro najde delo okrog vogalov, ki so prepojeni z muljem. "Ni besed, ni, sploh ne morem razmišljati," pravi lastnica hiše Mojca Tomaž, medtem ko se sprehaja po praznih prostorih. Kuhinjske in druge omare, sedežna garnitura, postelja, celotna hčerkina soba so že na ulici. Odpre vrata kletnega prostora. "Tu še vse plava, peč, vse je še v dreku. Kako bomo to spravili ven, ne vem," ji ni treba dvakrat ponoviti očitnega. "Tu je vse 'hin', oprema, aparati," skomigne z rameni. "Čisto sem še iz sebe. Zdaj bomo vse pospravili, potem bomo videli, kako naprej. Upam, da bomo dobili vodo, da bomo lahko umili stvari. Zdaj niti nimamo česa kam odložiti, ker je vsepovsod umazano," razlaga in dodaja, da spijo v zgornjih prostorih.

Čeprav so ostali praktično brez vsega, je zadovoljna že s tem, da sta njena odrasla otroka v redu. Sama je bila v času poplav namreč na dopustu, ob treh zjutraj sta jo klicala in jokala v telefon, da bajto zaliva voda, potem pa kontakta z njima ni mogla več vzpostaviti. "To se ti zmeša!" odkimava z glavo. "Ko je voda zalila hišo, sva z bratom pobegnila skozi okno in čez Teber, hrib za hišo, do Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem. Sama tudi delam tam, tako da sem potem tam pomagala. Delali smo po 12 ur, ker ni bilo delavcev," pripoveduje hči Daša Marošek in dodaja, da zdaj doma rešujejo vse, kar se da. Veliko dela jih čaka, mesec ali dva, če ne še več, da bo spet vse na svojem mestu. "Treba se je sprijazniti, s pozitivo naprej, nimamo druge," sklene sogovornica.

Medtem pa v njihovi hiši še naprej tečejo dela. Če so dan poprej gasilci iz pritličja spravili glavnino blata, sedaj delo nadaljujejo sosedje. Med njimi sta tudi sedemletni Jaka in devetletni Matevž, ki sta "kar tako prišla malo pomagat, za dobro delo". Ravno takrat dve prostovoljki do hiše prineseta najnujnejše življenjske potrebščine in hrano. "Pomagava čistiti in dostavljati hrano, početi, kar je najbolj nujno. Vsak pomaga, kolikor lahko. Iz kraja tako ne moremo. Upam, da bodo delodajalci toliko razumevajoči, da bodo razumeli, da moramo pomagati še naprej. Vsake roke prav pridejo," razloži Jasmina Gorza.

Bo že. Pospravimo in začnemo znova

V središču Črne jo je zagotovo najbolj skupil center mesta in višje v njej je moč videti pravo udarniško akcijo - krajani, vojska, policija, gasilci, drugi prostovoljci ... Edvard Kotnik je pred večstanovanjsko hišo prvič po četrtku. Če jo je stanovanje še dobro odneslo, jo je klet slabše. "Začeli smo reševati, kar se rešiti da, a ni česa rešiti." Voda je zalila klet do višine 1,7 metra. "Edino, kar je ostalo celega, so smuči, ker so bile pritrjene na strop," postreže z evidenco. Pozimi bo vendarle lahko smučal, se šalimo. "Pancarje mi je zalilo, tako da moram nove nabaviti pa koleno sanirati, pol pa bomo smučali, tako kot vsi Črnjani," se nasmehne in dodaja, da ti ne preostane drugega, kot da se katastrofe lotiš z dobro voljo in optimizmom. "In hvala bogu, da si takole pomagamo med sabo. Gasilci, vojska, poslanci, civilisti, sorodne organizacije, častniki, veterani ... V slogi je moč in bomo zagotovo vse prebrodili. Samo, da smo vsi živi in zdravi."

Domačinka, soseda Suzana Kert, ki pomaga iz kleti nositi blatne predmete, ne more skriti pretresenosti. "Nas hvala bogu ni tako prizadelo, nas ni zalilo, zdaj pomagam drugim. Nimam besed, štiri dni že ne spim," pravi, medtem ko marljivo dela. In kaj je najhujše? "Ne vem, mislim, da bo šele prišlo za nami," odgovori in hiti dalje.

Nasploh vsi pridno delajo in bolj malo govorijo. "Saj ne vem, kaj naj rečem," pravi Jožica Potočnik pri sosednji hiši, ki v oranžni otroški banjici v vodi iz potoka pere orodje in druge reči, ki jih prostovoljci prinašajo iz kleti. "Umivamo, kar se da umiti, potem bomo videli, če bo še za uporabo ali bomo vrgli stran. Nekatere stvari so tako umazane, da niti ne vemo, kaj točno je, dokler ne umijemo. Kar je uničeno, pa je že tako pred hišo. Voda v kleti je segala do stropa, mulja je pol metra in ga moramo še spraviti ven," seznani z dejstvi sogovornica. Tudi ona je ena tistih, ki potegne črto pod minulimi dnevi z mislijo "dobro, da smo živi". V času poplave se mož ni mogel vrniti v hišo in ga je skoraj odneslo, zadnji trenutek se je rešil. Medtem ko se je zatekel k sinu nekoliko višje, je ona ostala v hiši sama z vnukom. "On je vse skupaj dobro prenesel, niti se ni dosti bal, mene je skrbelo zanj. Kaj bo, če bo še huje. Nisem imela signala, niti več baterije na telefonu, da bi poklicala na pomoč, da ga rešijo, če že mene ne." Z neko mirnostjo v glasu pa zaključi: "Bo že počasi, samo da iz kleti spravimo to, potem pa začnemo znova. Bo že."

Prva poplava za desetletnika

"Ostali smo brez vsega, vse je šlo. Ne vem, kako se bomo pobrali," s cmokom v glasu pripoveduje Bojana Senica, lastnica istoimenske Kavarne in slaščičarne Senica, medtem ko iz lokala letijo lopate, polne blata. Voda je prihrumela z vseh strani, s seboj pa prinesla avte, živali, klopi, ki so se zagozdili ob mostu, marsikaj je teklo tudi skozi slaščičarno. Prebilo jim je namreč vhodna vrata, na drugi strani lokala pa je nato odneslo steno in voda je s seboj odnesla vitrine, hladilnike, šankomat ... Čez teraso so plavali avti, ki so s seboj potegnili zunanjo sladoledno vitrino, sladoledni aparat, hladilnik in skrinjo, ki so bili ograjeni z roloji. Ko so se v soboto prebili do lokala in razdejanja, so z bagrom najprej preusmerili vodo, da ni več tekla skozi slaščičarno. V njej so pričakovali katastrofo, od 30 do 40 centimetrov blata, nikakor pa ne takih razsežnosti, da bo čisto vse zabito z muljem, hlodi dreves in drugimi naplavinami.

Kaj hitro so tudi oni ugotovili, da se nič kaj več ne da rešiti, trudijo pa se, da bi vso svinjarijo spravili iz lokala. "Včeraj nam je pomagalo 30 gasilcev in smo naredili več od pričakovanega. Pomagajo nam zaposleni, prijatelji, gasilci, vojska, drugi ljudje hodijo spraševat, če lahko pomagajo," s hvaležnostjo našteva sogovornica, ki razloži, da je vse treba zvoziti "na roke". "V mulj še stopiti ne moreš, ne pa, da ga moraš spraviti iz hiše," spomni na težavno delo. Kakšne so zakonitosti mulja, ki te kot živo blato posrka vase, lahko v Črni izkusiš mimogrede, če nepazljivo stopiš na kup, ki po videzu spominja na čvrsto prst. "Strah me je, ker imamo več kot 20 zaposlenih. Seveda bi radi obdržali ljudi, a ne vem, kako bomo to zmogli, če ne bomo dobili neke pomoči," se sogovornica še zazre v negotovo prihodnost.

Na drugi strani potoka 10-letni Liam, 11-letni Juš in 12-letni Lovro vihtijo lopate. Tudi oni pomagajo pri spoprijemanju s posledicami nesreče. Iz najmlajšega in hkrati najbolj zgovornega kar lijejo besede, da opiše, kaj se je dogajalo v minulih dneh. Od tega, kako so 'ateja' zbudile mačke, ki so začele mijavkati, kako je hitel prestavljat avto, da ga je umaknil pred vodo, kako je mamo voda zadržala drugje in so se videli šele v soboto, kako so nameravali zdaj iti na morje, kako ni bilo elektrike in vode, kako je po vodi nosilo kombi in ga tako zmečkalo, da je od njega ostala samo 'hauba', do tega, kako so videli, ko je pri Senici "odneslo sladoled". Mladi člani prostovoljnega gasilskega društva so si bili edini, da so to precej drugačne počitnice, kot so jih pričakovali. "To je moja prva poplava v zgodovini. Hudo je bilo, kar smo videli," pove najmlajši.

Pluješ na Noetovi barki, a ne veš, kam

Kava bar Urška nekoliko višje ob Javorskem potoku jo je odnesel za spoznanje bolje kot slaščičarna Senica. Ciprese ob cesti so namreč preusmerjale hlode, da se niso zaleteli v stekleno površino, ta je zdržala tudi vodo. Lastnica Urška Kotnik je skupaj z drugimi člani družine usodo lokala in družinske hiše opazovala iz zgornjega nadstropja. "Tri dni smo bili zaprti v hiši. Nismo mogli ven, nobenega stika z zunanjim svetom nismo imeli. Na otoku smo bili ali pa na Noetovi barki. Pred nami velika šipa, okrog voda in pluješ, pa ne veš, kam." Hrane so imeli ravno za tri dni, vodo so lahko vzeli iz zalog lokala, to srečo so imeli. Ko so se razmere za silo umirile, so navezali stik z gasilci, ki so jih dvignili z bagrom in odpeljali k starim staršem. "Blato bomo že počistili, da le ne bi bilo kaj hujšega," je vedra sogovornica, ki ji pri čiščenju kleti, ki je le terjala davek, pomagajo različni prostovoljci, dan poprej pa so pomagali gasilci iz tolminskih koncev, jih pohvali.

"Vse moramo očistiti ali vreči stran," pred taščinim oblikovalskim birojem v eni izmed ulic razlaga Tajka Anongnart Kaha, sicer lastnica slovenjegraške restavracije Thai Tai Tajska hrana, ki živi v Črni. Ko se bo po cesti dalo normalno do restavracije, bo ljudem skušala pomagati s hrano in pijačo, kot je že ob neki priložnosti, zdaj lahko pomaga le pri pospravljanju, pravi. To niso njene prve poplave, tudi na Tajskem jih je že doživela: "Voda je segala do drugega nadstropja stavb. Morali smo biti na vrhu, vojska je prišla po nas z ladjami, da so nas rešili," obuja spomine, nato pa jo prešine: "Vsi si morajo čistiti roke! V naplavinah so prisotne bakterije in hitro lahko pride do diareje in prebavnih težav. Ljudje, umivajte si roke, da ne boste zboleli," položi na srce. In čeprav ji je zaradi izkušenj v poplavi bilo nekoliko lažje, je situacija v Črni vendarle veliko težja, kot je je vajena, "ker je veliko kamnov, plazov, na Tajskem pa imamo samo vodo".

Vsak kamenček, ki ga bodo premaknili

Pred drugo nevarnostjo je opozorila Vesna Burjak, ki je pomagala s čiščenjem v hiši tašče. Ker ni bilo elektrike, je temperatura v skrinji padla na ničlo. "Če ne dobimo agregata ali vsaj nekega podaljška z elektriko, da priklopimo skrinjo, bo šlo še tisto, kar je ostalo v njej. Tako je bilo že vse ostalo pod vodo," razlaga sogovornica in dodaja, da so razmere v kraju še vedno strašljive, da pa imajo to srečo, da se vsi trudijo, da so ceste vsaj toliko prevozne in prehodne, da se da prebiti do njega. Učiteljica ima še nekaj dopusta, ki ga bo namenila prenovi, odpravljanju škode v kraju. Na razpolago bo drugim, kar ji ni težko, saj je tudi sicer prostovoljka, celo naj prostovoljka minulega leta v javnem sektorju. Prostovoljstvo, ne glede na to, kaj počneš, si je zelo podobno, poudari: "Svojo energijo in svoj prosti čas daš, da nekomu pomagaš. Vedno gre za solidarnost, pomoč sočloveku." Zato spodbudi, da vsi, ki imajo prosti čas in imajo zdrave roke, pridejo pomagat na prizadeta območja. "Vsak kamenček, ki ga bodo premaknili, je pot nazaj, pri nas k naši prelepi Črni, ki je zdaj popolnoma neprepoznavna."

Kljub temu da se je voda začela umikati in si je bila Črna že vsaj malo bolj podobna, vsi v torek še niso legli mirno v posteljo. Boštjan Lupša, ki nam razkazuje dvorišče, ki je bilo pod vodo, se zdaj spopada z delom kleti, kjer iz sten še vedno dere voda, in drugim delom, ki je polno mulja. Ob tem pa pokaže na manjši pritok Meže ob hiši, ki ga je popolnoma zasul pesek. Cela struga je polna. Del zemljišča jim je voda odnesla, zasut je tudi kanal, ki bi moral požirati vodo, ta pa zdaj po svoje ubira pot. "Ta voda nima teči kam drugam kot pred hišo ali v hišo," se s trepetajočim glasom boji naslednjega dežja. "Vem pa, da imajo drugi še večje težave kot mi," izgovori stavek, ki ga slišimo skorajda pri vsaki hiši. Nihče ne želi nikogar obremenjevati, vsak pozna nekoga, ki jo je še slabše odnesel.

Podobno je Rado Osojnik potrpežljivo čakal, da pride posledice pritiskanja hriba za njegovo hišo pogledat geolog. Da se s strmino nekaj dogaja, zgovorno pričajo kamnite plošče, ki so se začele premikati in pokati, sprehod na vrh hriba pokaže tudi razpoke v zemlji. "Včeraj sem cel dan z 'vaservago' hodil po hiši. Predvčerajšnjim sem spal na igrišču, v avto sem nabasal oblačila in najnujnejše. Naj povedo, če lahko spim doma. Ker ko zaspim, je 'gotovo'," se zasmeje sogovornik ob misli na trdni spanec, medtem ko se spomni plazu, ki je šel mimo hiše, ko je bil star okoli deset let, danes pa jih ima 50 več.

Ne spomni se niti, kateri dan je

Medtem ko se je kakšnemu prostovoljcu izvil iz srca "bogi ljudje" in so najstarejši krajani kramljali o tem, da česa takega v kraju ne pomnijo - 87-letna Marija Kordiš pred župniščem razlaga, da je tokrat "res grozno do amena" in da še sreča, da vsi pomagajo pa tudi, da ne primanjkuje hrane -, se kdo priduša čez državo. Brigita Šumah v solzah pripoveduje tragično družinsko usodo, v kateri so ostali brez polovice hleva in obeh avtomobilov, odneslo jim je tudi zemljo. Andrej Šumah pa vmes ne izbira besed in ob omembi visokih obiskov tega in naslednjega dne, ko se bosta po predsednici države Nataši Pirc Musar po Črni sprehodila še predsednik vlade Robert Golob in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, najprej mastno zakolne. "Super, zdaj nam bodo pa mahali iz zraka. 1,1 milijona evrov so celi državi namenili v poplavah, v Ukrajino pa pošljejo za 39 milijonov evrov humanitarne pomoči. Banda hudičeva," je jezen. Morda pa je obljuba denarja iz EU vendarle premagala jezo in jo je zamenjala dobra volja.

Te zagotovo ni manjkalo prostovoljcu iz Logatca, o katerem se je hitro razširil glas. "Najprej so prišli prijatelji, sploh ne vem, od kod so se vzeli, in začeli čistiti. Od zadaj stopi gospod. 'Gospa, kaj rabite?' Noro, dal je komando in vsi so čistili. Če zdaj stopiš v hišo in ne vidiš namočenega pohištva, sedežne, uničenih vrat, ko so tla pravzaprav čista in so stene presenetljivo ostale bele, ne moreš verjeti, da je bila v hiši poplava," razlaga Urša Prevalnik in pristavi, da je bil čudežni čistilec njihove hiše Štefan iz Logatca. Bržkone ga srečamo kasneje v ulici, ko pobara: "Greste tu v klet ali v sosednjo hišo? Tam tudi rabijo pomoč." Noče se predstaviti, pove pa, da je najprej pomagal v Medvodah, v Črno pa se je podal, ker tu živi kolega, ki se ni oglasil na telefon. "Jutri nas lahko doleti enaka usoda," pokaže na posledice okoli sebe v odgovor, zakaj je prišel pomagat z drugega konca Slovenije. Zjutraj se je sproti ustavil še na Trojanah in pripeljal sveže krofe, "kolikor so jih spravili v prtljažnik". In že odhiti preverit delovanje enega od agregatov.

"Bo, vse bo. Pozitivno moramo misliti, živi smo," se oglasi mama Urše Prevalnik, potem pa se spet zateče v zgornje nadstropje hiše, kjer jo čaka obnova, hči pa nadaljuje s pripovedovanjem. S prvim vlažilcem zraka sušijo prostor, pokaže sogovornica, ki je v torek zjutraj večinoma bedela že od petka. Podobno kot njen partner, gorski reševalec, ki ga še ni videla tako utrujenega. "Ne znam izračunati, koliko. Par ur mogoče, ne spomnim se niti, kateri dan je danes," odgovori on, vidno utrujeni Peter Naglič na vprašanje, koliko je spal. "Od prvega dne od prve minute te katastrofe sem najprej deloval kot operativni gasilec, potem pa naslednje jutro kot namestnik načelnika gorske reševalne službe prevzel vodenje kompletnega dela gorsko reševalne službe."

Sprva so bili na voljo le štirje člani GRS, potem so dobili okrepitve. Danes malo popoldanskega počitka, zjutraj pa Naglič nadaljuje v vlogi koordinatorja zračnega koridorja, spet bo bdel nad transportom po zraku. Je težko biti na razpolago drugim, ko veš da tudi tebi poplavlja dom? So tudi prednosti, kar iz prve išče sogovornik pozitivne plati. Pri sebi imaš opremo, ki jo sicer ne bi imel, prav tako imaš jasno sliko in informacije s terena. "Vsaj delno sem se lahko pripravil na to, kaj nas čaka. Ko začne zalivati, te seveda začne stiskati pri srcu, a ko prebrodiš krizo, si rečeš, kar je, je in rešuješ sebe, življenja drugih in Črno." Člani GRS so v Črni na Koroškem pregledali vse nedostopne višje ležeče terene, peš in s helikopterji krajanom odnašali zdravila, vodo, hrano, oblačila, gorivo in tudi pogum, kot pravijo. S helikopterjem so evakuirali nosečnico in njene otroke ter druge osebe, ki so potrebovale zdravnika.

Vsega hudega vajeni, a so jih razmere presenetile

"Sčistiti moramo kleti, da se ne bo nabirala vlaga in razvila kakšna bolezen," pravi namestnik poveljnika PGD Kamnica Dejan Belšak, eden od mnogih gasilcev, ki jih je mogoče najti v hišah v Črni. Razmere na terenu so jih presenetile: "Tudi pri nas smo imeli poplave, a ne tako hude." V bližnji hiši z delavnico so si podajali vedra mulja mladi gasilci iz PGD Hoče, ki smo jih pred dobrim mesecem srečali ob pripravi gasilske veselice. "Iz naše občine nas je prišlo 19 gasilcev s štirimi vozili. Bolj ali manj smo s sabo vzeli samo ročno opremo, lopate, samokolnice, vedra," pravi poveljnik Danijel Vernik. Vajeni hudih zgodb, a se s takimi razsežnostmi neurja tudi še niso srečali. "Prvič vidimo, da ima narava tako moč, da lahko za sabo pusti posledice, kot jih je tu," pravi poveljnik in da želijo pomagati vidno utrujenim kolegom, ki so že štiri dni na terenu, in občanom, ki so izčrpani od dela in od šoka.

Pri naslednji hiši lopate vihtijo pripadniki Slovenske vojske. "Razmere v Črni so nas šokirale," misli na glas majorka Aleksandra Ferlež. "Sprva kar ne veš, kje bi se lotil sanacije. Je pa ta dobro vodena in poteka, kot mora. Mi smo se vključili z vsem razpoložljivim, od delovnih strojev do opreme, pa tudi z živo silo, z lopatami, močnimi rokami in tudi pomagamo pri hišah, kar je za nujno vzpostavitev življenjskih pogojev potrebno. Dela še kar nekaj časa ne bo zmanjkalo. Prepričana sem, da bo slovenska vojska vztrajala, dokler bo treba."

Niso potrebne le uniforme gorskih reševalcev, policistov, vojakov in gasilcev, temveč tudi uniforme zdravstvenih delavcev, da življenje normalno teče. "Ambulanto je gotovo težje voditi kot v normalnih razmerah, zato so lokalne medicinske sestre zlata vredne. Da imamo par rok več, je zelo priročno," pravi mladi družinski zdravnik z Raven na Koroškem Gašper Keber, ki bo nekaj dni preživel v Črni. V začetku tedna posebnih zdravstvenih težav še niso zaznali, vzpostavljali pa so tudi psihološko pomoč.

Streljaj stran so člani civilne zaščite razvrščali hrano in oblačila, ogromno se je nabralo, zato so pozivali občane, naj le pridejo po materialne dobrine. Otroških oblek, posteljnine in kozmetike imajo dovolj, bolj bi jim koristili vzmetnice, škornji vseh velikosti - še posebej veliko je povpraševanje po številkah od 38 do 42 -, spodnji deli moških trenirk in spodnje perilo ter nogavice. "Uporabne stvari," so stvarni pripadniki civilne zaščite iz Mislinje.

Najbolj koristijo opremljeni in samozadostni prostovoljci

Da vse teče, kot v takih kriznih razmerah mora, skrbi mlad obraz Matej Kramberger, gasilec in namestnik poveljnika civilne zaščite. "Vsi delamo za isto stvar, vsi sedimo na dveh stolih," pravi in da so bili prvi dnevi kritični zaradi občutka nemoči, saj je tudi gasilcem zalilo prostore. "Ostali smo zvezanih rok, nismo mogli pomagati ljudem, to je bilo najhujše. V ponedeljek so se začele razmere normalizirati, zdaj ne gre več toliko za reševanje, ampak za sanacijo. Primarno se usmerjamo v reševanje cest in čiščenje domov. Tam, kjer je to že smiselno oziroma mogoče, oskrbujemo ljudi na različne načine," pojasni sogovornik, kako poteka delo. Gre za velik organizacijski zalogaj, pomoč prihaja z vseh strani, z vseh strani se tudi javljajo ljudje, ki bi radi pomagali. "Trenutno je na terenu 30 vojakov Slovenske vojske, med 200 do 250 gasilcev in okoli 50 prostovoljcev, ki niso del sestava zaščite in reševanja. Vsi, ki bi želeli pomagati, naj poskrbijo za to, da ne pridejo praznih rok, ampak imajo s seboj lopate in drugo opremo. Bodo naj enodnevno samozadostni, da se nam ni treba ukvarjati s tem, kako jim zagotoviti hrano in vodo. Opremljeni in samozadostni prostovoljci najbolj koristijo."

V štabu civilne zaščite je moč srečati direktorico CUDV Daljo Pečovnik, ki pove, da so razmere tako kot v celotni Črni tudi pri njih izredne, da pa so uporabniki vsi zdravi in na suhem, saj je bila njihova ustanova ena redkih, ki je ostala nepoškodovana. Ker so pred dobrim mesecem dni v projektu deinstitucionalizacije razselili okoli 60 uporabnikov v stanovanjske enote, so lahko mesta, ki so ostala prazna ob izselitvi, namenili evakuaciji občanov. "Kuhinja je bila operativna, imeli smo svojo elektriko, svojo vodo. Ves čas kuhamo za vse občane, ki potrebujejo pomoč, za vse evakuirane, tudi za štab civilne zaščite," pravi sogovornica in dodaja, da uporabniki, "kot so že tudi vajeni še iz časa covida", razmere dobro in mirno sprejemajo in tudi veliko pomagajo, tudi med njimi je veliko prostovoljcev.

Kolikor so jezni na 'motokrosarje', so jim zdaj hvaležni

V majici S srcem za Črno pa je mogoče, odprto za vsa vprašanja, stiske in pogovor, na vseh koncih občine srečati županjo Romano Lesjak. Objema se z do vratu umazanimi domačini kot tudi s predsednico Evropske komisije, sama nosi hrano od hiše do hiše, sliši vsako skrb občanov in nemudoma ukrepa. Ni ji treba dvakrat reči. Zaveda se, da je njena naloga, "da sem med ljudmi, se pogovarjam, sprašujem, kaj potrebujejo, pa da pridem do vsakega občana". Ravno se dogovarja, da bo nad občino poletela s helikopterjem, da si ogleda celotno Črno, počakala je, da so s helikopterji najprej poskrbeli za prioritete: "Predvsem me skrbijo zaselki, ki so za zdaj še odrezani od nas. Sicer pa z optimizmom zremo naprej, kolikor je to pač mogoče. Črno bomo v prihodnje sestavili skupaj, bolj me skrbijo ljudje, ki imajo zalite hiše, ki jim je odneslo pol premoženja, ki so ga sestavljali vse življenje. Sem pa srečna, da ni bilo kakšne žrtve, in mislim, da smo zato zmagovalci," vre iz županje, ki se zahvaljuje vsem, ki so že in še bodo pomagali. Sporočila podpore in ponujeno pomoč dobiva iz vse države, kar jo drži pokonci in ji daje vedeti, da bodo zmogli. Od pomoči jim najbolj prav pridejo samokolnice, lopate, plastenke za gorivo, škornji, delovna oprema in kamioni, ker je treba odvažati material, ki ga je "na tone".

S ponedeljka na torek je "mati županja" spala kaki dve uri, preostali čas pa odgovarjala na sporočila in premlevala, kaj vse je še treba postoriti, do koga še iti, kaj ljudje potrebujejo, ali je še kje kdo, do katerega niso prišli in je mogoče sam. Tudi njen dom je utrpel nekaj škode. "Ampak naša ni primerljiva z drugimi, to bomo že sanirali, ko bo čas za to, prioritete so bistveno drugje," razlaga močna ženska, človek akcije, ki ocenjuje, da bo trajalo kak mesec ali dva, da bodo odstranili vse posledice poplav. Skrbijo jo še plazovi, po prvih preliminarnih ocenah pa so ti pod kontrolo, razlaga.

Občani so se po zaselkih samoorganizirali, veliko dela opravili že sami, nadaljuje. "Pohvaliti moram krajevno skupnost Žerjav, kjer so brez naše pomoči najhujše sami odpravili, zdaj pa so že priskočili tudi drugim na pomoč. Vsi, ki imajo kakršnokoli mehanizacijo, delajo na terenu in sem jim zelo hvaležna," se občinska mama ne more načuditi svojim ljudem. "Kolikor smo jezni na 'motokrosarje', ki divjajo po gozdovih, smo jim pa zdaj hvaležni, ker so pomoč spravili na taka mesta, do katerih nismo mogli dostopati," se spomni še na eno skupino ljudi, ki se jim mora zahvaliti. Neverjetno je, ko so med domačine pomešani prostovoljci in vsi kar delajo, še razmišlja in dodaja, da prostovoljce, ki se javljajo, zdaj prosijo, da bi jim prišli pomagat v naslednjih tednih, saj ne želijo, da bi bila v prvih dneh gneča prevelika, potem pa bi pomoči kar naenkrat zmanjkalo.

Od Črne, Zlate do Solidarne na Koroškem

Vse, kar jih lahko v tej situaciji reši, je, da bo vreme "lepo tja do novega leta", se skorajda ne šali županja, ki od države in Evrope pričakuje takojšnjo denarno pomoč za obnovo škode, ki se meri v milijonih. Črna nikoli več ne bo takšna, kot je bila, bodo že zasnovali kaj novega, ko bo to možno, je realistična sogovornica. Znajo pa Črnjani stopiti skupaj, ostali bodo trdni in uporniški, je prepričana, "ne nazadnje smo živeli s svincem stoletja". "Predvsem se opiramo na lastne sile, nikoli ne čakamo, pač pa se samoorganiziramo in si skušamo predvsem pomagati sami. Ta situacija pa je takšna, da smo vsake pomoči, ki nam jo nudijo, veseli," še razmišlja o svojih ljudeh.

Črna se bo spet postavila na noge, je prepričan tudi Kralj Matjaž, no, Srečko Gole, ki ga upodablja in ki "kaj takega", kar se je tokrat zgodilo Črni, še ni videl. A optimistično zre v naslednje rodove: "Ko sem hodil okrog, sem videl tudi, kako pridno mladino imamo. Vsa je bila na cesti, vsem so pomagali. Vsaka čast njim, sploh ne vemo, kaj imamo. Zdaj pa potrebujemo samo lopate in pridne roke." Teh pa imajo samo doma več kot dva tisoč parov, in ker prihajajo še od drugje, bi se lahko Črna, kot v najboljših časih Tine Maze, spet preimenovala v Zlato ali pa kar Solidarno na Koroškem.

Črna na Koroškem v torek, 8. avgusta: